Kaj se dogaja v Cerkvi?

Slovenija | 30.07.2012, 18:45

V ponedeljek, 30. julija 2012, smo izjemoma pripravili tedensko sredino aktualno oddajo Pogovor o, s katero smo želeli odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so v zadnjih tednih in mesecih vznemirjala slovensko javnost, še posebej na vprašanja glede upokojenih nadškofov Alojza Urana in Franca Krambergerja. V pogovoru so sodelovali predsednik škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres, profesor na Teološki fakulteti in direktor Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru dr. Ivan Štuhec in duhovnik goriške nadškofije, ki študira cerkveno pravo, sicer pa dekan in župnik v Štandrežu pri Gorici Karlo Bolčina.

Ko se je pred tednom dni pojavila informacija o upokojenem nadškofu Uranu v oznanilih ene izmed slovenskih župnij, so novinarji "velikodušno" povzemali to sporočilo, se spraševali, kaj to pomeni, in mu ponovno dodajali celo vrsto ugibanj, dvomov in podtikanj. Zdi se, da se prvič v novejšem času Cerkve na Slovenskem srečujemo z zelo odmevnim GLASOM LJUDSTVA, ki se povezuje ZA nekoga in celo PROTI nekomu.

"Dogajanje je zaskrbljujoče. Res je, še nikoli se verno občestvo ni tako razcepilo, če sodimo po izjavah nekaterih ... Tudi v preteklosti je bilo nekaj poskusov razdvojiti občestvo," je rekel nadškof Stres in spomnil na imenovanje Krambergerja za mariborskega škofa v letu 1980. "Če se občestvo v sebi razdeli, potem nasprotnikom ni treba veliko delati, samo od zunaj opazujejo, kako se med seboj dajejo. Upoštevati je treba, da v Sloveniji ne manjka tistih, ki bi Cerkev potopili v žlici vode. Naši predniki temu niso nikoli nasedli. Danes smo v drugem ozračju." Nadškof je jasno opozoril, da "drugi ljudje ne moremo govoriti o stvareh, ki jih označujemo kot zasebna stvar, kot varstvo osebnih podatkov." Profesor Štuhec je nadaljeval z mislijo, da "samo nadškof Uran določa, kje se molk konča in kje se mora molk spoštovati. Vsi drugi, ki kaj vedo ali vedo kaj več, ni njihova naloga, da bi molk kršili." O glasu ljudstva pa je rekel dvoje: "En glas so mediji, drugi pa so ljudje, ki so se angažirali in bi radi obranili dobro ime nadškofa Urana." Profesor se je dotaknil medijev. "V medijskem prostoru je nekaj hipokrizije: določeni mediji so natolcevanje "lansirali" pred časom, zdaj pa so se postavili v obrambo tistega, kar so oni posredovali kot domnevo ... Preden nekdo objavi stališče, da ima nadškof domnevno otroke, bi moral to pošteno preveriti. Ko enkrat spustiš duha iz steklenice, ga težko zadržiš ... Na začetku te zgodbe je bilo dejansko to: v slovenskih medijih se je pojavila neka domneva, ki ni bila do kraja preverjena, vprašanje pa je, če bi sploh lahko bila." Dotaknil se je tudi ljudske pobude. "Razumem, da so mnogi ljudje doživljali nadškofa Urana kot prijetnega, sproščenega ... Vendar obstaja še več drugih vidikov, ki jih pa ta skupina ljudi premalo razume." Tudi Karlo Bolčina je poudaril, da "je potreben molk, dokler ni razčiščena resnica o osebi, dogodku, dejanju ... Ko je nekomu odvzeto dobro ime, je "strošek popravila" zelo težak." O pomenu glasu ljudstva pa je rekel, da "smo kleriki povabljeni, naj poslušamo božje ljudstvo (verni laiki), vendar mora biti vsaka stvar prečiščena. Ni avtomatično že resnica, kar rečejo ljudje. Vsaka misel mora biti pretehtana."

Nadškofu Stresu smo zastavili vprašanje glede okoliščin izjave, ki sta jo pripravila skupaj z upokojenim nadškofom Uranom 25. julija, pa tudi o očitkih, da je nadškofa Urana prisilil v izjavo, ker rešuje svojo kožo. Izjava je bila potrebna, "ker je šel razvoj dogodkov v smeri notranje delitve med samim vernim ljudstvom, ki je bilo vedno povezano z vodstvom Cerkve in je vladalo medsebojno zaupanje ... Pri nas smo bili enotni. Celo v času komunizma nasprotnikom Cerkve ni uspelo razcepiti, skregati ... To je velika dobrina, ki jo je treba za vsako ceno ohraniti. Tudi nadškof Uran poudarja, da moli za Cerkev, da bi bila zdrava, in da tudi svoje trpljenje daruje za Cerkev. Zato mu ni bilo treba dvakrat reči, da dava skupno izjavo, s katero sva povedala, da so potekali pogovoru med Uranom in ustreznimi organi Apostolskega sedeža, da je tam v pogovoru v duhu pokorščine sprejel navodila, da se začasno umakne iz Slovenije, in da to ni bil izgon in kršenje človekovih pravic." Izjava je znamenje vernikom, da ni nobenega razdora med škofi. V prihodnosti želi nadškof stvari še bolj pojasnjevati, ker so pred nami pomembni časi, ki jih ni mogoče uresničiti brez enotnosti ljudstva.

Profesor Štuhec se je dotaknil vprašanja pristojnosti vodstva Cerkve (v Rimu) in krajevnih Cerkva. Meni, da bo treba nekaj razčistiti. "Bojim se, da Cerkev na tem področju stoji, okleva in ne najde rešitve," je rekel profesor. Dotaknil se je vprašanje zahtev javnosti. "Javnost mora zahtevati korektno komunikacijo ... V Cerkvi nismo najbolj vešči v komuniciranju. In del te zgodbe je posledica te slabe komunikacije." Profesor Štuhec je rekel, da "imamo dva problema: problem nevešče komunikacije na strani Cerkve in na drugi strani nepoznavanje Cerkve in njenega ustroja ... In ko se srečata, se sproži snežena kepa in plaz." Zaradi nepoznavanja Cerkve prihaja do predsodkov in mnogokrat tudi do neutemeljene kritike. Že spomladi je bilo v člankih vrsta netočnosti o škofovskem dostojanstvu, o nastopu službe in prenehanju, zato je Karlo Bolčina v nadaljevanju pogovora odgovoril na nekaj preprostih vprašanj, kot so izbira in imenovanje škofa, dolžnosti škofa, kdaj mu služba preneha in kaj je z upokojenimi škofi, kdo ima nad njimi "oblast". Pri škofih, kakor tudi pri duhovnikih, redovnikih in redovnicah je pomembna stvar pokorščina. O njej je nadškof Stres med drugim povedal: "S tem, ko smo postali duhovniki, smo se dali na voljo Bogu za potrebe Božjega kraljestva. Ne gre za izživljanje škofa nad duhovnikom, ampak da vidimo, kaj je potrebno za Božje kraljestvo ... Niso pomembni moji interesi, moje želje, ampak resnično je to del naše odpovedi samemu sebi, da se postavljamo popolno v službo Božjemu kraljestvu ... In to je bistvo pokorščine." Glede položaja nadškofa Urana je nadškof Stres postavil svojo domnevo, da "so Kongregacija za škofe in nadškof Uran skupaj ugotovili, da glede na okoliščine, da ne bi zaradi govoric, ki so jih mediji pred leti ali pred časom širili, gre za "čveke" o njegovem očetovstvu, so torej v Rimu ugotovili, tako domnevam, da bi bila taka rešitev najbolj primerna, da ne bi vzbujali določenih govoric še naprej in odpirali nepotrebnih vprašanj. Prepričan sem, da je nadškof Uran zaradi tega skupnega dobrega za Cerkev to tudi sprejel." Nadškof je spregovoril tudi o nekih bistvenih razlikah med Cerkvijo in državo. Gre za neke lojalnosti, ki jih država ne pozna, v Cerkvi pa so potrebne. Profesor Štuhec je v povezavi s pokorščino opozoril še na vprašanje vesti, ko se odločitev predstojnika ne ujame s tvojim prepričanjem. V takšnem primeru pa je potrebno prevzeti breme lastne odločitve proti predstojnikovi odločitvi nase in ga ne prelagati na ramena drugih. Dr. Štuhec je dejal: "Če si sam prepričan, da imaš bolj prav, kot od tebe zahtevajo predstojniki, potem veš, da si vzel „riziko“ nase v upanju in prepričanju, da se bo z leti pokazalo, da si imel ti bolj prav kakor oni ... In to so primeri ljudi, ki so kdaj ustanovili kakšno redovno skupnost in še danes živi."

V nadaljevanju pogovora je profesor Štuhec pojasnil tudi razliko med odločitvami v Cerkvi in pa kršenju človekovih pravic, saj se je v javnosti začelo govoriti o izgonu nadškofa Urana iz Slovenije in s tem o kršenju pravice do domovine. Pred tem pa je odločno zanikal, da bi bilo dogajanje z nadškofom Uranom povezano z gospodarskimi težavami v mariborski nadškofiji. "Vsak se za krščanstvo enkrat v odrasli dobi odloči svobodno. Če postaneš katoliški duhovnik, se odločiš za to svobodno. Upamo, da jih je bila večina prištevna, ko se je za to odločala. Ko pa te nekdo vpraša, če hočeš postati škof, takrat pa sploh ni dvoma, da imaš veliko stopnjo prištevnosti, moralne odgovornosti in veliko mero svobode ... Saj ni potrebno, da tako službo sprejmeš, če ti je ponujena." "V Cerkvi se tudi odpovedujemo nekim pravicam, ki so sicer splošno sprejete," je dodal nadškof Stres in povedal primer, kako se redovnik odpove pravici imetja, ker se svobodno odloči za obljubo uboštva. "Narobe pa bi bilo, če bi koga silili v takšno stanje." In k temu je nadškof zelo odločno dodal: "Zato govorjenje o izgonu v tem primeru resnično ni samo neumestno, ampak močno zavajajoče. In jaz sem prepričan, da je velik del zgroženosti, kar čutijo naši verniki, ravno posledica takšnih zavajajočih izjav, ki pa so prihajale tudi iz cerkvenih krogov."

V pogovoru smo se dotaknili tudi vprašanja vloge odposlanca rimskega papeža (apostolskega nuncija) in tudi same rimske kurije, "po kateri papež opravlja posle vesoljne Cerkve in ki v njegovem imenu in z njegovo oblastjo izvršuje službo v blagor in služenje Cerkvam. Rimsko kurijo sestavljajo: državno tajništvo, svet za javne zadeve Cerkve, kongregacije, sodišča in tudi nekatere druge ustanove (po kanonu 369)."

Na vprašanje, ali je Slovenija žrtev neke vatikanske zarote, o kateri pišejo nekateri novinarji, je profesor Štuhec odgovoril: "Če je uboga mala Slovenija res tako uboga in mala, da bi se pol Vatikana z njo sistematično ukvarjalo, od tega, da ni bil sprejet predsednik države pri papežu, do tega, kar se zdaj dogaja okoli nadškofa Urana, je to spet ena izmed zgodb, za katero sem prepričan, da jo lahko splete nekdo, ki ali ne pozna zadev ali namerno povezuje, da bi naredil iz malega problema čim večji problem ... Slovenska država, če smo na ravni politične debate, se od osamosvojitve naprej skozi večino mandatov vseh vlad, razen nekih manjših izjem, do vseh predsednikov države, do Vatikana obnaša, milo rečeno, čudno. Potem pa bi radi, da bi nas Vatikan pokadil s kadilnico ... Če nimaš korektnega odnosa do partnerja, v tem primeru je odnos med Slovenijo in Svetim sedežem, potem ne pričakuj, da te bodo v Vatikanu za vsako ceno morali z odprtimi rokami sprejemati. Tu gre za vprašanje odgovornosti slovenske politike." Na to težavo odnosa Slovenije do Svetega sedeža je opozoril tudi nadškof Stres, ki je spomnil, da "je bil Sveti sedež do Slovenije veliko bolj korekten kakor Slovenija do Katoliške Cerkve in Svetega sedeža." Spomnil se je na čas osamosvajanja, ko so nekateri v Sloveniji dvomili, če bi sploh vzpostavili diplomatske odnose s Svetim sedežem. "Imeli so podcenjujoč odnos do Vatikana," je rekel nadškof.