Narodna enotnost in sporni družinski zakonik

| 03.01.2012, 14:45 Jože Bartolj

V novo leto stopamo še z nekaterimi političnimi dogodki, ki so zaznamovali konec prejšnjega leta. Pa se pomudimo pri ponudbi Gregorja Viranta o vladi narodne enotnosti in pa odločitvi ustavnega sodišča o nadaljevanju zbiranja podpisov za razpis referenduma o spornem družinskem zakoniku.

Vloga Gregorja Viranta

Priznati moram, da mi vloga Gregorja Viranta ni čisto jasna. Po eni strani ga obtožujejo izdajstva desne opcije, po drugi strani se ni uklonil Jankoviću. Tudi po volitvah še ni jasno spregovoril glede svoje politične opredelitve, Jankovića je na hitro matiral s koalicijo ob volitvah predsednika parlamenta, vendar pa ni nadaljeval s povezovanjem vseh na desni, kot da mu je takrat zmanjkalo vetra v jadrih...

Dokaj jasno je, da njegova lista, ki je bila sestavljena za te volitve, nima cilja sedeti v opoziciji. Gregor Virant torej gre v vlado. Na nek način je od njegove privolitve sestava vlade, bodisi leve ali desne, sploh mogoča.

Tik pred koncem leta pa so skupaj s SLS in DESUS uskladili pobudo za vlado narodne enotnosti... Kot celo sami priznavajo, nimajo veliko upanja, da bi tako vlado lahko dobili. Zakaj torej sploh pobuda v tej smeri? Brez glavnih dveh igralcev na našem političnem parketu Zorana Jankovića in Janeza Janše, trenutno ni mogoče sestaviti ničesar in zelo dvomim, da bi kdo od njiju pristal na tako vlado.

Taktiziranje

Jankovića je boter Kučan poslal v volilno kampanjo zato, da bo mandatar in ne da bi igral drugo violino. Taka vlada torej Jankoviću nikakor ne more biti v interesu. Prav tako pa ne more biti niti v interesu Janeza Janše, saj so še vedno mogoči dogovori partnerjev, ki so podprli izvolitev predsednika parlamenta. Vlada narodne enotnosti bi bila po drugi strani tudi ves čas talec struj in skupin, ki so jo podprle in težko si je zamisliti, da bi lahko dokončala svoj mandat. Janša bi na kaj takega lahko pristal samo, če bi izrecno hotel le, da Janković nikakor ne postane mandatar. Vendar pa bi se v tem primeru zavestno odločil za to, da mandatar tudi sam ne bo. Še več, v tem primeru bi bil sam ves čas v primežu Virantove liste, SLS-a in DESUS-a. Zato se zdi Virantov manever zgolj taktična poteza, ki naj prilije nekaj olja na politično dogajanje ob začetku novega leta in utrdi Virantovo vlogo v pogajanjih s trenutno najverjetnejšim mandatarjem Jankovićem.

In zdaj še k temu, kaj je v resnici reklo ustavno sodišče s tem, ko je dovolilo referendum o spornem Družinskem zakoniku. Prav nič ni reklo o temi spornega zakonika.

Vse kar je storilo je, da je presodilo, da referendum ni v neskladju z ustavo. In to je vse. Konec! Nobene politične odločitve, nobenega opredeljevanja, samo utemeljitev zakaj. Takoj po tem so se na levici zaslišali kriki za rešitev parlamentarne demokracije in razsvetlitvi mračnjaške Slovenije, ki jo katoliška cerkev še vedno drži v mračnem in zatohlem srednjem veku...

Napad je najboljša obramba

Tako so se z vsemi topovi oglasili pravnik Ude, ministrstvo za pravosodje, minister Svetlik, Kresalova, Zalar in vrsta bolj ali manj pomembnih dušebrižnikov, ki so ustavnemu sodišču očitali, da je z odločitvijo za referendum, odprlo vrata nestrpnosti in da je s tem popustilo katoliški cerkvi. Človek kar ne more verjeti, kaj vse se jim je zareklo in zapisalo, pa čeprav so se postavili le na stališče, da je referendum najširša oblika izražanja ljudske volje.

Všeč mi je bila Jankovićeva gesta, ki je pred časom sicer stisnjenih zob a vendarle izjavil, da spoštuje odločitev ustavnega sodišča glede Titove ceste. Zdaj pa tak direkten napad na institucijo, ki je v teh dneh obeležila 20 letnico delovanja in ki ugotavlja, da je naša ustava dobra, sodobna in morda le v nekaterih delčkih potrebna osvežitev. Morda tudi pri referendumu, ampak dokler ga imamo, moramo sprejeti večinsko voljo ljudstva, saj ustava je za ljudstvo in ne obratno…

Strah levice pred referendumov

Odkod tak strah levice pred ljudmi? Ali ne gre šele za začetek referendumskega prepričevanja? Ko prebiram žolčne spletne komentarje zagovornikov spornega družinskega zakonika, ki so v večini, mi ni jasno, česa se bojijo? Pa saj bodo sami sporni Družinski zakonik nedvomno večinsko podprli! Ne razumem, kako se lahko liberalni intelektualci, napredni avantgardisti, dika in ponos očetov in dedov, ki so nam prinesli »zlato slobodo«, bojijo »zadrtih katolibanov« ranga Primc, Rode, Stres… Pa saj ne mislijo, da bi lahko Slovenija, ki so ji tako dolgo spreminjali narodni značaj, stopila za temi »nazadnjaki?« Ali pač?

In konec koncev, ali nima nov sklic parlamenta, ki podpira sporni družinski zakonik, večine? Janković, Pahor, Virant, pogojno Erjavec? Kaj jim ne zaupajo, da si bodo že kaj izmislili, da bi vsaj zrelativizirali voljo ljudi, za katere je levica že presodila, da bodo očitno na referendumu sporni zakonik večinsko zavrnili? Ali pa morda ne?

Frustracije so očitno velike. Kaj se ne bi za trenutek ustavili pri sebi in se vprašali, če pa se vseeno morda oni niso kje zmotili? Če morda Slovenci vseeno niso pripravljeni sprejeti vsega, kar se jim prinese na krožniku, zgolj zato, ker gredo "trendi v tej smeri" in ker je to napisala zelo ozka skupinica »naprednih strokovnjakov?«

Začetek novega koledarskega leta v političnem smislu bo očitno iskriv in vroč. Naj bo tudi iskren, pa čeprav politika po iskrenosti ravno ne slovi. Dovolite pa, da vsaj vam ob začetku 2012. vseeno zaželim predvsem topline in iskrenosti.