Naša gostja je bila Nadja Jarc

| 20.11.2011, 05:45 Matjaž Merljak

Čudovita barva glasu, ki je kljuboval času in izpiljena tehnika sta prepoznavni lastnosti radijske in televizijske napovedovalke Nadje Jarc, ki je v začetku letošnjega novembra prejela priznanje Kristalni mikrofon. Tega vsaki dve leti podeljuje Društvo poklicnih radijskih in televizijskih napovedovalcev in Nadja Jarc ga je prejela za življenjsko delo. Je vrhunska interpretka besedil, komentatorka zahtevnih prenosov in tudi scenaristka televizijskih dokumentarnih oddaj.

Na radio Ljubljana jo je leta 1968 pripeljalo naključje, bi lahko rekli. Sredi študija francoščine in angleščine na ljubljanski filozofski fakulteti je razmišljala, da bi postala stevardesa, pa je slišala za avdicijo. Prijavila se je in bila kos ostremu izboru oz. izborom. Njena učiteljica je bila Ana Mlakar, ki jo ima v zelo lepem spominu. Študij je kasneje opustila in se zaposlila na radiu. Njena vzornica je bila Marija Velkavrh, široko izobražena napovedovalka, ki je imela eleganco.

Bolj so ji ležala besedila s področja književnosti, glasbe, tudi filozofije. Pravzaprav so jo pritegnile različne, a dobro napisane vsebine. Napovedovalec mora besedilo najprej predelati v sebi, razumeti, preden ga preda poslušalcu. To zahteva radovednost in neprestano izobraževanje. Kasneje je postala tudi avtorica oddaj.

"Vedno živim v sedanjosti, mogoče raje malo bolj v prihodnosti, tako da nazaj ne gledam veliko, a ko pridem na radio, pa že dve leti ne delam redno, mi to ni drug prostor."

Nekaj časa je brala televizijski dnevnik, zaradi ene oddaje - Filmske novosti - je tedensko hodila v Beograd. Precej let se je ukvarjala s sinhronzacijo tujih poljudnoznanstvenih oddaj, kasneje je tudi sama pisala scenarije za televizijske dokumentarne oddaje.

Pri delu pred mikrofonom je prišlo tudi do nenavadnih situacij, lapsusov. Nekaj jih je delila s poslušalci. Na napake so poslušalci večinoma odreagirali humorno, eden od kolegov pa je zaradi napake moral iti na zaslišanje.

Leta na radiu so hitro minila, delo je bilo lepo, ljudje so bili zelo različni in to je bila tudi življenjska šola. Ob tem se je naučila, da nikoli ne sodiš človeka, ampak samo opredeliš njegovo ravnanje. Povedala je, kako je usklajevala delo na radiu z družino. Priznala je, da je bilo težko, da je bilo premalo družine. Je pa v družini imela oporo, zaradi dela v turnusih, pa ni bilo mogoče gojiti prijateljstev, kot bi jih drugače. Sicer pa se je v štiridesetih letih dela na radiu veliko spremenilo. Po njenem je program bolj sproščen, ni treba več pazit na vsako besedo in človek je pred mikrofonom lahko bolj spontan.

Poleg radia in mikrofona je bila glasba njena velika ljubezen. Poslušala jo je rada, pa tudi pela je v pevskih zborih, kasneje pri skupinah, njen mož Matjaž Jarc je skladatelj. Sodeluje v skupini Moje drage dame, ki goji štiriglasno petje različnih narodov. Je ljubiteljica šansona, tega je želela približati tudi poslušalcem v različnih oddajah.

Nadja Jarc si je tudi zelo prizadevala za uveljavitev Nacionalne poklicne kvalifikacije za poklic napovedovalca. Vrsto let je komentirala novoletne koncerte z Dunaja. Bila je tudi mentorica mladim novinarjem.

Zaupala nam je še o igranju japonskega šaha, goja, pa da zdaj študira sanskrt in še vedno zbira kamenčke.

Prvi zapis na avtorjevem blogu, drugi zapis na avtorejevm blogu.