Slavi KoširSlavi Košir
Aleš KarbaAleš Karba
Rok MihevcRok Mihevc

Naš gost: Franc Levstek, biseromašnik

| 04.12.2010, 23:33 Matjaž Merljak

V poznem popoldnevu prve sobote v decembru ste v oddaji Naš gosta lahko prisluhnili življenjski zgodbi biseromašnika Franca Levsteka. Kljub 84-im letom je še vedno bister in poln moči. Rad in z veseljem pomaga na bližnjih župnijah. Sam pa je bil prvi župnik župnije Radenci in tam je dal zgraditi tudi župnijsko cerkev. Zadnjih dvajset let živi na Trsteniku pri Kranju, najprej je bil župnik, po upokojitvi pa biva v salezijanskem domu za bolne sobrate. Z njim se je pogovarjal Matjaž Merljak.

Rodil se je 31. julija 1926 v Bukovici pri Ribnici. V družini je bilo enajst otrok, on je bil tretji. Oče se je ukvarjal s prodajo ribniške robe in je dvakrat na leto odšel v svet. Mama pa je bila doma in je skrbela za družino. Pri hiši je pomagala še teta Mica. Ni bila prava teta, ampak so ji tako pravili, saj je bila vrsto let pri tej družini.

Že v mladosti je začutil željo po duhovniškem poklicu. Kot pravi, je v družini in v Ribniški družini veljalo pozitivno mnenje o duhovnikih. Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici, gimnazijo v Kočevju, leta 1938 pa je odšel v Salezijanski zavod v Veržeju.

Čeprav je bil daleč od doma, mu domotožje sprva ni delalo težav, saj so salezijanci zelo lepo poskrbeli zanje. A, kot je povedal v oddaji, je tudi do tega prišlo. Razmere so bile skromne, prav tako hrana, a je bilo veliko dobrega v vzgojiteljih. Življenje mu je spemenila knjižica Hoja za Kristusom, ki jo je prejel, ko je enkrat sodeloval kot apostol.

Na cvetno nedeljo 1941, to je bilo 1. aprila, so morali gojenci zaradi začetka druge svetovne vojne zavod zapustiti. Tudi on se je vrnil domov.

Nato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Kočevju. V vojnem času razmere niso bile lahke. Italijani so aretirali njegovega očeta, starejši brat v partizanih, tudi njega so aretirali, a ga po posredovanju ribniškega dekana Viktorijana Demšarja izpustili. Pomagal je kmetovati na domačiji. Bil je tudi partizanski kurir. Vedno bolj pa so ljudje spoznavali, da partizanom ne gre samo za osvoboditev naroda, ampak da hočejo z revolucijo priti na oblast.

V tistem času je odšel na Rakovnik, med tem so se doma dogajale hude reči. Na Rakovniku je končal peti letnik gimnazije, doma pa so se razmere toliko uredile, da je lahko odšel na počitnice. Konec avgusta 1943 je odšel na grad Škrljevo, kjer je začel noviciat. Na veliki šmaren leta 1944 je tam naredil prve zaobljube in tako postal salezijanec. Da so se lahko preživljali, so morali kmetovati. Vedno so okrog hodili v talarjih, le pri delu na polju, so jih odložili. Enkrat so jih pri tem dobili partizani. Ko so pri zaslišanju spoznali, kdo so, je oficir rekel: „Kako boš hudiča spoznal, če nima kute?“

Po koncu vojne je odšel na Rakovnik. Ker je hotel čimprej narediti gimnazijo, je študiral tudi v počitnicah. Jeseni 1946 se je vpisal na teološko fakulteto. Poleti 1947, ko je oblast prepovedala internat, je z drugimi odšel v ljubljansko bogoslovje. Leta 1949 se je s skupino drugih bogoslovcev udeležil delovnih brigad v Rožni dolini, kjer so pri marsikom razbili kak predsodek.

Franc Levstek ob sliki cerkve v Radencih
Franc Levstek ob sliki cerkve v Radencih © Matjaž Merljak

Leto 1950 je bilo sveto Marijino leto. Redno posvečenje je bilo na praznik Petra in Pavla, salezijanski predstojniki, pa so tistim, ki so končali četrti letnik, dali možnost, da so bili posvečeni v jesenskem roku. Tega so bili zelo veseli. 1. oktobra je v rakovniški cerkvi štiri posvetil pomožni škof Anton Vovk. Še danes ni pozabil njegovih besed: „Posvečeni ste bili v Marijini cerkvi. Podarite njej tri cvetke: prva mirta je - nedolžnosti podoba, druga vrtnica - ljubezni vas spominja, tretja sončnica - za Kristusom hodite.

Novo mašo je pel 15. oktobra v Ribnici v cerkvi, ki je bila vsa uničena od bombardiranja. Pogostitev je potekala doma. Vse je bilo v najlepšem miru in razpoloženju. Peti in šesti letnik je nadaljeval v bogoslovju in pomagal na župnijah. V šestem letniku je bil nastavljen za duhovnega pomočnika v Mostah. Nato je moral oditi k vojakom. Poslan je bil v Skopje. Tam tudi ni imel posebnih težav, ob izhodih je hodil maševat k slovenskim sestram usmiljenkam.

Prvo kaplansko mesto je bilo v Mostah, leta 1955 so ga predstojniki poslali za kaplana v Šentrupert. Tam je bil štiri leta. Poučeval je verouk in ker ni bilo nobenih pripomočkov, jih je pripravil kar sam. Kljub težavam z Udbo, ki ga je zasliševala zaradi pridig, ima na tista leta lepe spomine.

Iz Šentruperta je odšel na Kodeljevo, kjer je leta 1960 vodil novoustanovljeno župnijo. Razmere za župnijsko življenje so bile slabe, izboljšal je 'zunanjo cerkev', posvečal pa se je tudi župnijskemu življenju. Kar sedemnajst let je bil župnik v Prlekiji, seveda z vmesnim prehodom. Leta 1967 je prišle za župnika na Kapelo, kjer je prednika povozil vlak. Razmere so bile neurejene, potem ko je prodal kmetijo, je kupil avto in to je bil prvi avto v inšpektoriji. Zelo ga je potreboval, ker je bilo večino opravkov treba opraviti v Radencih, zato je v njem že vzniknila ideja o novi župniji v Radencih. Dosegel je, da so začeli z mašami v zdraviliški kapeli.

Leta 1971 so ga poklicali na Rakovnik, kjer je bil ravnatelj in inšpektorialni ekonom. Ta čas se je tudi začela gradnja doma za bolne sobrate na Trsteniku, kjer zdaj biva naš sogovornik.

V času bivanja na Rakovniku se je ustanovila župnija v Radencih, ki jo je leta 1979 prevzel. Imeli so kapelo, a tam niso pustili poučevati verouk. Zato so s tem začeli v zasebnih hišah. Kasneje se je začela gradnja cerkve, kjer je doživel veliko moralno podporo ljudi. Povezani so bili tudi s Karitas na Dunaju in v Muenchnu, pa tudi s Kircheinnot. Finančna stika ni bila tako velika, sredi gradnje je odšel še po pomoč v Ameriko in Kanado. Prostor za zemljišče so dobili preko dobrotnice, nekaj so ga tudi kupili. Zanimivo je, da je cerkev zrasla v bližini smetišča. Iz smetišča je zraslo svetišče. Poleg gradnje cerkve si je prizadeval tudi za življenje župnije. Zelo dejaven je bil pevski zbor. Kot je dejal, so se v tistem času že nakazovali zametki murskosoboške škofije, saj so se povezovale ljutomerska, lendavska in murskosoboška dekanija.

V Radencih je bil do leta 1992, zaradi poslabšanja zdravja, je šel v Trstenik pri Kranju. Šel je malo s strahom, a je kmalu spoznal, da so Gorenjci prav tako dobri ljudje kot Štajerci. Župnija leži pod hribi in prav hoja v hribe mu je pomagala pri obvladovanju sladkorne bolezni. Leta 2000 je na Trsteniku obhajal zlato mašo in nato je prišla upokojitev. Še vedno pomaga po bližnjih župnijah. V hribe ne zahaja več toliko, sicer pa pravi, da je življenje kot pot na goro: ni lahka, a na vrhu je polna zadovoljstva in sreče.

Ko se človek ozira nazaj na svojih 60 prehojenih duhovniških let, se mi zdi, da je to pot na goro. Pot ni bila vedno lahka. Je pa bila polna notranjega zadovoljstva, veselja in sreče. Nikoli mi ni bilo žal, da sem stopil na to pot. Bogu sem zelo hvaležen, da me je poklical in mi dal milost, da sem vztrajal. (iz knjige spominov Mojih 60 let duhovništva)

Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...