Pomen in vloga glasbenega ustvarjanja med Slovenci po svetu
| 01.11.2010, 08:16 Matjaž Merljak
Na nedavni II. konferenci slovenskih glasbenikov iz sveta in Slovenije, ki je v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa potekala v Slovenj Gradcu in Pliberku, je spregovoril tudi dr. Marjan Drnovšek, doktor zgodovinski znanosti, znanstveni svetnik in arhivist, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske znanosti in umetnosti. Proučuje zgodovino slovenskih izseljencev v 19. in 20. stoletju, glavno raziskovalno pozornost pa usmerja na odnose Cerkve, politike in javnosti do izseljenstva v preteklih dveh stoletjih.
Že na začetku prispevka lahko pritrdim mnenju dr. Eda Škulja, da je vsako glasbeno delovanje lahko glasbeno ustvarjanje. Petje, dirigiranje, igranje na različne inštrumente je glasbeno ustvarjanje. Zavedal se je širine in hkrati neobvladljivosti tega delovanja v izseljenstvu. Pojem obsega od odhoda posameznika do življenja v novem okolju in morebitnega povratka izseljenstvo v domovino. Glasbene skupine so nastajale in izginjale, kar je bilo odvisno od izseljencev samih ali okolja. To velja tudi za materialno kulturno dediščino, do katere je in je še vedno bolj slab kot dober odnos. Nedvoumno pa velja, da ima glasbeno ustvarjanje med Slovenci po svetu vlogo ohranjanja slovenske identitete v novih okoljih.
Aktivni izseljenci so in še vedno kulturno delujejo že v okvirih družin, javno pa v izseljenskih društvih in v cerkvi. Pozabiti ne smemo tudi na prosvetno dejavnost, tj. na poučevanje otrok v izseljenstvu, kjer so bili igra, pesem in glasbena vzgoja del odraščanja. Vse to in še kaj je vplivalo na kulturno dejavnost in v okviru nje na glasbeno kulturo in ustvarjalnost. Upoštevati moramo zgodovinski razvoj slovenskih skupnosti po svetu, njihovo razpršenost in redkokje strnjenost ter obstajanje tako starejšega kot novejšega izseljenstva. Upoštevati moramo tudi zgodovinopisno pravilo o vlogi prostora in časa, ko se analizira pomen glasbene produkcije v izseljenstvu. Neke strnjene, monografske analize glasbenega ustvarjanja Slovencev po svetu še nimamo.
Vsak, ki je zapustil domovino, je s seboj vzel njeno podobo, ki jo je nosil v sebi, čeprav je skozi čas počasi (z)bledela. Težko pa to rečemo za pesem in glasbo. Prenašala se je iz ene v drugo generacijo. Nedvomno je glasba spremljala izseljence zaradi notranje potrebe, občutka stika z domovino, prijetnih spevnih melodij in preprostosti harmonij, vse z namenom, da bi dosegla srca izvajalcev in poslušalcev.
V izseljenstvu najdemo tako preproste in poslušalcem všečne melodije in pesmi kot izvedbe na (naj)višji ravni, kar je bilo odvisno od izobrazbene stopnje in interesa izseljencev. (Vedeti moramo, da so večino izseljencev v 19. in 20. stoletju sestavljali ljudje kmečkega in delavskega stanu.)
Skozi obe stoletji pa so obstajali posamezniki in skupine izobražencev, ki so bolj težili k resni kot popularni glasbi. Prvo tako odmevnejše središče je nastalo v Clevelandu sredi dvajsetih let 20. stoletja, kjer so pod okriljem Slovenskega narodnega doma na St. Claire Aveniji ustanovili slovensko šolo, mladinske pevske zbore, prirejali koncerte, uprizarjali slovenske igre, opere in operete, vabili slovenske operne in koncertne pevce na gostovanja po slovenskih središčih v Združenih državah Amerike, itd., vse z namenom ohranjanja slovenstva in slovenske glasbene dediščine. V Clevelandu imajo tudi edini slovenski glasbeni muzej na svetu.
Drugo središče je nastalo s prihodom povojnih beguncev v Buenos Aires, ki je ostalo intelektualno jedro do današnjih dni. Bili so nekaka kulturna, umetniška in znanstvena oaza. Glasbi so posvečali posebno pozornost. Antropologinja Joži Vovk je analizirala vlogo slovenske glasbene kulture in njen vpliv med Slovenci v Argentini z vidika ohranjanja slovenske etnične identitete.
Če je bila v preteklosti vedno in povsod prisotna slovenska ljudska pesem, bodisi narodno-zabavnega značaja ali pa v zborovski zasedbi, se je po avtoričinem mnenju ta narodni, čustveni naboj med mladimi, izgubljal. Slovenska ljudska pesem je imela za prve izseljence poseben čar in privlačno moč, kot nekak duhovni stik z domovino. Za prve generacije je imela simbolno vrednost kot hrana, pijača in cvetje. Z njo so izražali ljubezen do rodne grude. Zato meni, da je glasba prispevala svoj delež k nepretrganosti in stabilnosti slovenske kulture na tujem. S potomci je bilo drugače. Niso poznali rodnih krajev staršev. Materni jezik so brali in govorili, vendar jim pesmi niso zbujale domorodnih čustev. Zato njen sklep, da slovenska pesem med mladimi nima več tiste čustvene moči. Čeprav se moramo izogibati posploševanjem lahko z določeno mero podobnosti ta proces srečujemo pri vsem izseljenstvu po svetu.
Če posežem v evropski prostor. Tu najdemo vse oblike kulturnega delovanja na nivoju društev in cerkve, vendar so se našli le redki posamezniki-izobraženci, ki so živeli v večjih urbanih središčih. Zlasti po drugi svetovni vojni je nastala še delitev Slovencev na ideološkem in političnem polju. Njene korenine se vlečejo od srede druge polovice 19. stoletja do danes.
Ker niso imeli narodnih domov, kot npr. v Ameriki, se je večina glasbenega življenja v evropskih priseljenskih državah odvijala v okviru slovenske cerkve, dopolnilnih šol in seveda društev. Na razvoj je vplivala relativna kratkost obdobij življenja in dela na tujem (obdobje med prvo in drugo svetovno vojno in po njej). Iz socialistične Slovenije pa so prihajali večinoma ansambli narodno-zabavne glasbe. Zlasti te zahtevali izseljenci. S tem ni rečeno, da se niso pojavljali orkestralni in komorni orkestri, solistični koncerti ipd., tako iz izseljenskih vrst kot iz domovine. Vendar so bili v manjšini.
Po letu 1945 so odšli v tujino mnogi skladatelji zaradi političnih, vendar tudi samo umetniških in življenjskih razlogov. V devetdesetih letih preteklega stoletja je Edo Škulj izpostavil Ivana Florjanca, Vinka Globokarja, Božidarja Kantušerja, Janeza Matičiča, Božidarja Kosa in Cirila Krena, ter iz zamejskega prostora Pavla Merkuja in Jožeta Ropitza. (K tej moški skupini je treba uvrstiti tudi Damjano Bratuž.)
Glasbeno ustvarjanje je del širšega kulturnega ustvarjanja med izseljenci in hkrati v tesnem stiku s sorodnimi kulturnimi dejavnostmi, npr. z recitiranjem pesmi in drugih literarnih zvrsti, s folkloro, z igrami ipd., kar se odvija zlasti v okviru izseljenskih društev in izseljenskih šol.
Izpostaviti moram petje, ki je bilo razširjeno že doma, v domačem krogu. Glasba in pesem sta bili del izseljenskega kulturnega življenja. Skratka, poseben pomen za izseljence in potomce so imele slovenska narodna pesem, polka, valček in popevka. V okviru kulturnih večerov so izvajali recitale in komorne večere. Otroci so peli v dopolnilnih šolah in na prireditvah, glasba se je izvajala pri verskem in družabnem dogajanju.
Skozi vse obdobje izseljenstva je bila vloga duhovnikov velika. Vzemimo primer Nemčije: ker je v Vestfaliji v prvi polovici 20. stoletja primanjkovalo slovenščine veščih duhovnikov, so se nekateri nemški naučili slovenščino, med njimi Božidar Tensundern, ki je v Gladbecku ustanovil šolo s slovenskim jezikom, učil otroke pisanja in branja, pesemic ipd.
Marsikje so sistematično gojili pevsko umetnost v pevskih zborih in s študijem glasbe. Prepletanje vseh kulturnih prvin, vključno glasbenih, je zaznati v vseh izseljenskih društvih po svetu, tako katoliških kot laičnih, tako v preteklosti kot tudi še danes.
Skozi 19. in 20. stoletje je bil v izseljenstvu največji poudarek na cerkveni glasbi. Že v misijonarskem obdobju v Združenih državah Amerike so prihajajoči slovenski bogoslovci in misijonarji glasbeno delovali med staroselci in prvimi slovenskimi izseljenci. Uporabljali so različne inštrumente (harmonij, orgle in klavir), izvajali skupinsko muziciranje, peli slovenske pesmi, prirejali in prevajali angleške pesmi. Staroselce so učili slovenskega petja.
Skratka, rečemo lahko da so slovenski misijonarji v zgodnjem obdobju vnašali v ameriški prostor slovensko glasbeno ustvarjalnost. Med misijonarji naj omenim Jakoba Trobca, ki je priredil marsikatero pesem po napevih ljubljanskega organista Gregorja Riharja. Iz enakega obdobja, sredi 60. let 19. stoletja, je bil Trobec ganjen, ko je majhna, v Ameriki rojena hčerka enega od rojakov pela slovensko pesem o Materi Božji. Ko je misijonar Ignacij Tomazin imel novo mašo, je bilo prisotno na njej do šestdeset Slovencev, od tega okrog 40 Kranjcev. Pela so dekleta, ki so znala »vse navadne slovenske pesmi, cerkvene in druge«, kot je zapisal Tomazin v pismu domačim.
Kulturno dejavnost med izseljenci so uresničevali predvsem na področjih folklore ter glasbenih in pevskih skupin v manjših in tudi širših sestavah. Pod vplivom ameriškega načina življenja so do druge svetovne vojne prevladovale razne godbe in zbori, od otroških do odraslih zasedb. Če vzamemo v roke knjigo koroškega duhovnika Jurija Trunka Amerika in Amerikanci iz leta 1912, ki je nastala po njegovih večkratnih obiskih Amerike, najdemo v njej bogato fotografsko gradivo in risbe Ivana Vavpotiča, med njimi slovenskega fanta s harmoniko.
Če je bila kulturna dejavnost pred drugo svetovno vojno vezana samo na izseljence, se je po drugi vojni povečalo število gostujočih skupin iz domovine. Če je bilo znanje in ohranjanje slovenskega jezika v izseljenstvu na prvem mestu, je bila slovenska izseljenska glasbena kultura na drugem mestu. V obeh primerih gre za ohranjanje narodne identitete in zavesti ter izražanje pripadnosti slovenstvu, pri čemer ne smemo pozabiti na njene regionalne prvine. Da ponovim: petje in igranje sta bili ena od pomembnejših identitetnih prvin. Ravno pri glasbi so bili tudi stiki s priseljenskimi okolji najpogostejši. V etnično barvitih okoljih so se jeziki in glasba prepletali, kar je pomenilo nekaj pozitivnega, zlasti za mladino. Na drugi strani je v večinskih okoljih prihajalo do opuščanja slovenščine in prevzemanje jezika in glasbe novega okolja. Integracija in asimilacija sta imeli svojo vlogo. Ko je slikar Božidar Jakac v začetku tridesetih let v Clevelandu poslušal mlade na zabavi, ki so plesali v ritmu džeza, se je zavedal amerikanizacije kot neustavljivega dejstva.
Slovenska pesem in glasba sta bili čustvena motorja, ki sta hkrati postala zatočišče in spodbujevalec domotožja. Eni so se zatekali h glasbi zaradi žalosti, drugi zaradi veselja. Glasba je lahko združevala in ločevala izseljence z ozirom na njihovo politično in ideološko usmerjenost. Govorimo o sprejemanju ali odklanjanju določenih pesmi in skladb zaradi njihove vsebine oziroma povednosti in simbolike. Kljub dihotomiji izseljenstva z ideološkega vidika, je imelo izseljenstvo na obeh straneh funkcijo krepitve slovenstva. Novi mediji, med njimi izpostavljam radio in gramofonske plošče, v novejšem času internet, omogočajo preko glasbe tudi boljši stik med Slovenci po svetu. Skratka, glasbena ustvarjalnost med Slovenci po svetu ima zgodnje korenine in z novimi mediji je prisotna tudi danes.
Slovenski glasbenik in pesnik Ivan Zorman iz Clevelanda je posvetil pesmi slavospev z naslovom Slovenska pesem. V njem je izpostavil njene prvine: pesem kot slovenski spev in večni vir radosti, hkrati pa spomina na mladost, pesem kot glasbeni raj modrosti in izraz lepote, darovalke lepega v obdobju otroštva, zaklad v domovini in oddaljeni tujini, tolažnici v bolezni in budilki zanosa in zavesti, vredna poslušanja in prinašalka sreče in duševnega zadoščenja. In za konec pesnik svetuje: »Naj bi te tudi mladi rod / dostojno znal ceniti,/ saj vredna si, da bi povsod / te mogli vsi slaviti. Naj bila bi nam ti glasnik / veselja v tuji zemlji, / ostani bratstva spomenik, / nemir ti dušam jemlji.«