Pomanjkanje duhovnikov? Problem je v glavi
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Prvi avgust 2010 bo v marsikateri slovenski župniji prav vznemirljiv in vesel dan. To je namreč dan, ko nastopi s svojo službo novi župnik. Toda za kar nekaj župnij v Sloveniji bo letošnji prvi avgust dan žalosti, morda celo razočaranja in jeze.
To so župnije, ki bodo izgubile stalnega duhovnika in prešle v soupravo. Župnije, ki so lahko stare več stoletij, in v katerih je duhovnik ves ta čas bil ne samo duhovna in moralna avtoriteta, temveč tudi eden osrednjih animatorjev v socialnem in kulturnem smislu, bodo odslej imele prazno župnišče in cerkev čez teden večkrat zaprto kot odprto. Število maš bo manjše, verouk se bo verjetno preselil v sosednjo župnijo.
A številke so takšne kot so. Duhovnikov je iz leta v leto manj. Iz leta v leto bo več župnij, ki bodo prešle v osupravo. Podatki iz semenišč pa ne vlivajo novega upanja. Nasprotno! Glede na današnjo povprečno starost duhovnikov in glede na število novih maš v prihodnjih letih, bomo čez 20 ali 30 let morda imeli dva do tri duhovnike na dekanijo. Bo torej slovenska Cerkev, ki je stoletja svojo identiteto, strukturo in pastoralo gradila na duhovnikih, na koncu skoraj brez njih?
S podobnimi vprašanji se že kakšno desetletje pred nami ukvarjajo naši severni sosedje Avstrijci. Ugledni dunajski pastoralni teolog Paul Zulehner in upokojeni škof Fritz Lobinger sta leta 2002 podala svoje videnje problema in predlagala presenetljivo rešitev. V svoji kratki študiji sta najprej zapisala, da se Cerkev na krizo duhovnih poklicev odziva na tri načine. Ti so: tradicionalni, pragmatični in reformistični.
Tradicionalni način, ki je zelo značilen tudi za slovensko Cerkve, predvideva ustanavljanje molitvenih skupin za duhovne poklice, jačanja reklame o duhovniškem poklicu, posebno delo z ministranti in podobno. Pragmatični način je v slovenski Cerkvi še precej nerazvit, predvideva pa iskanje novih likov, ki bi v okvirih, ki jih dopušča cerkveno pravo, namesto župnika vodili župnijsko skupnost in bogoslužje. To so odgovorni laiki, stalni diakoni, pastoralni referenti, katehetje. Pod pragmatičen način reševanja krize šteje tudi uvažanje duhovnikov iz tujine. Tretji način odziva na krizo duhovništva je reformističen. Značilen je za radikalne teologe in tako imenovane napredno-liberalne katoliške skupine, ki pa jih v Sloveniji skorajda ni. Slednji predlagajo ukinitev celibatnega duhovništva in uvedbo poročenih duhovnikov ter ženskega duhovništva.
Zulehner in Lobinger ugotavljata nezadostnost teh treh pristopov in predlagata četrto pot. Tip duhovništva, kot ga poznamo danes, se v zakramentalnem in pravnem smislu ne bi v ničemer spreminjal. Gre za celibatnega in akademsko izobraženega duhovnika, ki ga avtorja imenujeta Pauluspriester – pavlinski duhovnik. Dodali, oziroma, s pomočjo Svetega pisma bi na novo odkrili še en tip duhovništva. Zulehner in Lobinger ga imenujeta Korinthpriester - korintski tip duhovnika. Pri svetem Pavlu namreč naletimo na dva tipa voditeljev: prvi tip je misijonarski in ustanavlja skupnost; je dinamičen in živi v celibatu. Tak je Pavel sam. Drugi tip je statičen, posveča se rednemu vodenju skupnosti in bogoslužja; po navadi ga opravlja kak zgleden družinski mož in oče. Tak tip je razviden iz življenja korintske skupnosti.
Predlog Zulehnerja in Lobingerja potemtakem ohranja sedanji tip duhovnika in sploh klerikalno strukturo, obenem pa jo dopolnjuje z likom poročenega duhovnika, ki bi zrasel iz določene župnijske skupnosti in za katerega tudi ni nujna dolgoletna in naporna akademska pot. Seveda predlog uvedbe korintskega tipa duhovništva ponuja svojevrsten odgovor. In odpira mnoga vprašanja. Kakšna bi bila delitev pastoralnih nalog med obema tipoma duhovnika? Ne bo prihajalo do napetosti med tema dokaj različnima profiloma? Ali bo lahko korintski duhovnik kandidiral za škofa?
Kakorkoli že, Zulehner in Lobinger sta se pogumno izrekla in odprla debato. Ne glede na vsebino njunega predloga sta pokazala na pravilni postopek razmišljanja. Kajti problem pomanjkanja duhovnikov ni toliko problem številk, temveč je bolj problem našega dojemanja Cerkve. Težava ni v praznih župniščih, težava je v naši nesposobnosti misliti širše in zaupati Svetemu Duhu. Sveti Duh namreč ni v krizi. Mi smo v krizi.
Župnijske strukture, ki jih imamo danes, izvirajo iz časa množičnega katolištva. Če zares vzamemo dejansko število vernih nedeljnikov, vidimo, da imamo preveliko strukturo, premogočno infrastrukturo in preveč obremenjene duhovnike z vse bolj raztrganimi urniki. Množičnega krščanstva več ni, mi pa še vedno delujemo kot da se sekularizacija ni zgodila. Težko se odpovemo našim navadam in razvadam. Duhovnika hočemo imeti zraven kjerkoli in kadarkoli se nam zazdi. Če se izrazimo drugače, v prvi fazi bi bila dovolj racionalizacija delovnega procesa in človeških virov.
V drugi fazi lahko gremo po poti Zulehnerja in Lobingerja in iščemo nove tipe voditeljev krščanske skupnosti. Sveto pismo in zgodovina Cerkve sta velikanska zakladnica, od koder lahko vzamemo mnoge dragocenosti. In ni potrebno, da se najprej zaženemo v nek nov tip duhovništva, denimo, korintskega. Prva dragocenost je na očeh vseh že vsa desetletja po koncilu in je še nismo vzeli zares. To je stalno diakonstvo. V veliko pomoč pri življenju Cerkve bi bilo, ima jasno cerkvenopravno in bogoslužno osnovo, toda nikakor nam ne uspe, da bi zaživelo. Kriv je tudi naš tradicionalizem, ki trmasto vztraja pri poveličevanju klasičnega duhovništva, tako trmasto in enosmerno, da drugi poklici in karizme ne morejo zaživeti.
Skratka, Sveti Duh ni v krizi in naš največji problem ni v vse nižjih številkah. Bolj sta na preizkušnji naše zaupanje v Svetega Duha in naša glava – še vedno nekoliko preozka za čudovite izzive, ki čakajo pred durmi Cerkve.
