Moja prva ljubezen so misijoni

| 16.02.2010, 10:53 Matjaž Merljak

V oddaji Naš gost smo se v soboto, 13. februarja 2010, pogovarjali z rektorjem katoliškega doma prosvete v Tinjah, dušo slovenskega življa na avstrijskem Koroškem, zavzetim misijonskim delavcem, predsednikom Celovške Mohorjeve družbe, duhovnikom Jožetom Kopeinigom.

Rojen je 14. maja leta 1941 v Št. Petru na Vašinjah. Družina je imela šest otrok, danes so živi še štirje, bili so bajtarji in vera je imela pomembno mesto v njej. Vsak večer so molili rožni venec, vsako nedeljo so šli k sveti maši in popoldanskemu blagoslovu. Pri desetih letih je izrazil željo, da bi postal duhovnik. Starša sta odločitev dobro sprejela, a skrbelo ju je, kako bodo šolanje plačali. Polovico jim je zagotovil domači župnik, polovico pa bi morali sami. S tem je povezana tudi žrtev Jožetovega očeta, saj je ob tem nehal kaditi, da bi družina finančno zmogla šolanje.

Odšel je v malo semenišče na Plešivec pri Gospe Sveti. Učil se je lahko in je tudi rad pomagal drugim. Po maturi je šel v bogoslovje v semenišče v Celovcu. Takrat je bilo sedemdeset bogoslovcev, zdaj jih je le šest, nobenega Slovenca. Dobro se spomni profesorjev in vzgojiteljev. V mašnika je bil posvečen 4. julija leta 1965 in po novi maši v domači župniji je bilo prvo kaplansko mesto v Dobrli vasi. Po dobrih dveh letih pa je že prevzel vodenje doma v Tinjah, dušnopastirski urad in katoliško mladino.

Po posvečenju je postal tudi član duhovniškega združenja na Koroškem, Sodalitete (Sodalitas), kar pomeni skupnost. Leta 1906 jo je ustanovil dr. Lambert Ehrlich in še dan danes je to pomembna ustanova za povezovanje in medsebojno podpiranje duhovnikov. Štirikrat letno se dobijo na srečanjih. Že 16 let je tudi predsednik Sodalitete in to ga zelo veseli. Kot je povedal, zelo dobro sodelujejo tudi z nemškimi duhovnik in na škofijski ravni so stvari zelo lepo urejene.

Slovenski duhovniki na Koroškem so in so bili pomembni za ohranjanje kulture in slovenskih vrednot med našimi rojaki. Zlati težki časi za duhovnike so bili po prvi svetovni vojni. Takrat je veliko duhovnikov zapustilo škofijo. Hudo je bilo tudi med drugo svetovno vojno. Vsaka slovenska beseda je bila v cerkvi, celo v spovednici, prepovedana. Nemški duh je zelo prišel v kri tudi pri vernikih. Zareza med drugo svetovno vojno in mržnja po njej je bila huda. Vseh duhovnikov, ki so bili žrtve nacionalsocializma, so se s spominskim obeležjem v domu v Tinjah spomnili maja 2009.

 

Katoliški dom prosvete v Tinjah je ustanovila Sodalitete, deluje od leta 1961, prvi dobrotnik je bil duhovnik, dr. Alojzij Kuhar, brat Prežihovega Voranca. V svoji oporoki je zapustil denar, ki ga je zaslužil z radijskimi oddajami v Londonu in Ameriki. Dom so pred 20-imi leti porušili in na istem mestu zgradili novega. Zdaj je v njem na voljo 80 postelj, kapelo, sedem seminarskih prostorov, kuhinjo, jedilnico ... V letu 2009 so imeli 608 različnih prireditev, obiskalo pa ga je od 15 do 16 tisoč ljudi. To je slovenska ustanova, a v njem prostor najdejo tudi nemški sodržavljani. Pomembna je bila njegova vloga tudi v času, ko v Sloveniji še ni bilo svobode in demokracije. Sicer pa je to tudi hiša izobraževanja, duhovnosti in umetnosti. Predvsem pa je to hiša dialoga. Kot je dejal naš sogovornik, je „dialog zelo pomemben, je nujna drža za reševanje človeških vprašanj, nadomestilo vseh drugih čednosti.“

Pri enajstih letih ga je v malem semenišču prevzela ljubezen do misijonov in začeli so se prvi projekti. S tem je nadaljeval v semenišču in nato kot kaplan. Misijonsko pisarno je prevzel, ko je začel voditi dušnopastirski urad. S posebno akcijo pomagajo bogoslovcem po svetu, v 25 letih so podprli 2700 misijonskih bogoslovcev v 42 semeniščih največ v Indiji, različnih afriških deželah in tudi Koreji. Povezan je z misijonsko dejavnostjo v Argentini in v Sloveniji. Tako so ustanovili skupni slovenski misijonski list Misijonska obzorja. V Tinjah so ustanovili tudi MIVA Slovenija in na to je zelo ponosen, saj je to znotraj avstrijske MIVE zelo uspešna. Zbere namreč toliko denarja, da sama oskrbuje slovenske misijonarje z avtomobili. Sicer pa je misijonska zavest na Koroškem „dika slovenskega krščanstva“, je dejal naš sogovornik.

Jože Kopeinig je bil nekaj let tudi urednik slovenskega verskega lista krške škofije, Nedelja. Že 16 let je tudi predsednik Celovške Mohorjeve družbe. Še danes ima pomembno vlogo in dobro sodeluje tudi s Celjsko in Goriško Mohorjevo družbo. Poleg založniške dejavnosti imajo tudi dijaški in študentski dom ter šolo.

Jože Kopeinig je kot duhovnik najbolj srečen, če je med ljudmi na župnijah, pri svetih mašah, v spovednici, če vodi duhovne vaje ali ima predavanje. Niti stotinko sekunde mu ni žal, da je postal duhovnik. Nikjer drugje ne bi mogel uresničiti najglobljih teženj in želja.