Razlitje nafte v Mehiškem zalivu
| 04.05.2010, 22:16 Blaž Lesnik
Po eksploziji na naftni ploščadi pred obalo ameriške zvezne države Louisiana v Mehiškem zalivu območju grozi okoljska katastrofa. Žal gre le za eno v nizu tovrstnih nesreč: samo iz rafinerij se zaradi nesreč v morje izlije približno 200 000 ton nafte na leto.
Nafta je zmes približno 500 spojin.
Prevladujejo ogljikovodiki, v njej najdemo tudi različne primesi. Nafta v vodi ni topna in na njej plava – nazorno si lahko to dejstvo predstavljamo ob pripravi solate: voda in olje se ne zmešata. Enako je tudi pri surovi nafti in morski vodi.
Omejevanje naftnega madeža in gospodarska škoda
Od 22. aprila v morje Mehiškega zaliva po eksploziji naftne ploščadi steče vsak dan neznana količina nafte. Ameriška obalna straža je sprva ocenila, da gre za okoli 800.000 litrov dnevno, potem pa so priznali, da je količino iztečene nafte nemogoče oceniti. Naftni madež je trenutno velik približno toliko kot Jamajka in je že dosegel obalo ameriške Louisiane. Pristojni so katastrofo najprej poskušali omejiti s sežiganjem nafte, dim, ki se ob tem širi v ozračje, pa naj bi bil manj nevaren kot sam naftni madež. Metoda se je izkazala za neučinkovito. Naša dopisnica Alenka Adamič Richardson poroča o gradnji cementnih kupol za zaprtje naftnih vrelcev, ki jo gradi odgovorni za nesrečo - British Petroleum.
Medtem je pomoč Američanom ponudila tudi Iranska državna naftna družba, ki – kot navaja – ima več-desetletne izkušnje v boju z naftnimi madeži, Iran pa je peti največji svetovni izvoznik nafte. Kot je znano že več kot 30 let nima diplomatskih odnosov z ZDA, zato ni pričakovati, da bi Američani sprejeli pomoč te islamske republike, ki je tudi podvržena sankcijam.
British Petroleum je sicer prevzel polno odgovornost za čiščenje naftnega madeža, vendar pa je direktor Tony Hayward krivdo za nesrečo prevalil na vrtalno podjetje Transocean, v lasti katerega je oprema, ki je odpovedala. Obema družbama grozi tožba zaradi naftnega madeža.
Vpliv na okolje
Okoljska škoda bo težje izmerljiva, dolgoročnejša in trdovratnejša. Obala Louisiane je nekaj posebnega: dolge proge nasutega materiala reke Missisipi štrlijo daleč v morje in iz zraka izgledajo kot skelet praproti s številnimi kanali, po katerih teče Missisipi daleč v zaliv. S hranili bogata voda in nedostopnost ustvarjata idealne razmere za gnezdenje številnih vrst ptic, med njimi tudi tudi ogroženih, kot so rjavi pelikani, le 100 km od vrtin in razlitja pa živi tudi pestra mešanica morskih ptic, pobrežniki, zajci in želve v vegetaciji, ki vključuje mangrove.
Nafta, ki se razlije v morje, se prilepi na ptice in jih zastruplja, ko jo požirajo. Z nafto pokrito perje ne more več zadrževati toplote in ptice poginejo od mraza.Žal je katastrofa sovpadla z obdobjem parjenja, ptice pa prav zdaj gradijo gnezda na območjih, kamor se bliža naftni madež.
Nesreče na naftnih rafinerijah in tankerjih
Pri ekploziji in iztekanju nafte v Mehiški zaliv gre za precej odmevno, še zdaleč pa ne najhujšo ali najobsežnejšo tovrstno nesrečo. Najhujše nesreče tankerjev in nesreč na naftnih ploščadih so se dogajale že konec sedemdesetih let, ko so se količine izlite nafte merili v milijonih galon. Mimogrede - v Mehiški zaliv je leta 1979 že tekla nafta, ko se je prav tako po eksploziji naftne ploščadi v devetih mesecih v morje izlilo 140 milijonov galon nafte. Seveda ne moremo mimo leta 1989, ko je tanker trčil v čer ob obali Aljaske in se je razlilo 11 milijonov galon nafte, rekord pa ni pozvročila nesreča, ampak načrtno razlitje 520 milijonov galon nafte, in sicer v Zalivski vojni leta 1991, s čimer je Irak hotel zaustavil ameriško invazijo ladij.
Ilegalni izpusti nafte na odprtem morju - velik problem tudi v Sredozemlju
Kljub dejstvu, da so se izlitja nafte v morje v svetovnem merilu v zadnjih 30 letih zmanjšala za 60 %, se velika izlitja (večja od 20 000 t) iz tankerjev še vedno dogajajo tudi v vodah EU. Poleg nesrečnih izlitij so velik problem ilegalni ladijski izpusti, ki so vzrok večjim količinam izlite nafte in njenih derivatov, kot nesreče. Ladijski izpusti odpadnih voda so prepovedani v vseh morjih, ki jih Mednarodna pomorska organizacija opredeljuje kot »posebna območja« - to so Severno, Baltiško, Črno in Sredozemsko morje. Severno in Baltiško morje imata vzpostavljen zračni nadzor kot pomoč pri ugotavljanju in preprečevanju onesnaženj ter preganjanju povzročiteljev, ki je prispeval k zmanjšanju ilegalnih izpustov. V Črnem in Sredozemskem morju tak nadzor ni vzpostavljen, zato za ti morji ni natančnejših podatkov o izpustih. Vseeno posredni kazalci dokazujejo, da sta ti morji močno onesnaženi zaradi ilegalnih ladijskih izpustov.
Pri nas do sedaj še ni prišlo do velikega izlitja, vendar pomorski promet v Tržaškem zalivu narašča. Če pa bi se nafta razlila v Trstu ali v Kopru, bi bila to popolna katastrofa.
Nafta še vedno glavni vir za pokrivanje energetskih potreb
Kljub temu, da imajo argumenti okoljevarstvenikov in drugih, ki protestirajo proti nadaljnjemu črpanju nafte ob ameriški obali (Obama je zeleno luč za to dal nekaj dni pred nesrečo) zdaj večjo moč, je strategija naftnega lobija jasno začrtana. Ministri, pristojni za energijo, so namreč na letošnjem mednarodnem energetskem forumu v mehiškem Cancunu ugotovili, da bosta nafta in zemeljski plin kljub povečevanju izrabe obnovljivih virov energije še dolgo glavna vira za pokrivanje energetskih potreb. V prihodnjih dvajsetih letih bo treba na energetskem področju po njihovi oceni vložiti 25 tisoč milijard dolarjev, da bo mogoče zadovoljiti svetovne potrebe po energiji.
