Petar Đorčevski, baletnik: »Lačni smo plesne kulture.«

Pozitiva | 01.10.2020, 18:00 Nataša Ličen

Petar Đorčevski, baletni solist in umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana, je bil sogovornik v oddaji Via positiva. Delo mu je v veliko čast, pravi. Več let, že pred vabilom za umetniškega vodjo, je čutil, da s svojo energijo in umetniškimi, plesnimi mednarodnimi izkušnjami, lahko občinstvu in baletu sploh, ob že sicer odličnemu ljubljanskemu baletnemu ansamblu, da nekaj več in ga dvigne na višjo raven.

Na odru izrazimo, kar doživimo v zasebnem življenju, z izkušnjami lahko občinstvu damo več, smo obenem dobri plesalci in igralci.

»K sodelovanju me je povabil Staš Ravter, direktor Opere, s katerim sva se takoj ujela. Predstavil mi je svojo vizijo in po nekaj pogovorih ter s skupnimi močmi smo začeli delati. Več let sem že razmišljal, da bi imel svojo »kompanijo«, da bi rad ustvarjal baletne predstave, to je naravna, tranzitna pot iz aktivnega plesalca v managerja, koreografa in umetniškega vodjo.«

»Ljubljana je lačna plesne kulture, predstave so polne. V Sloveniji je gotovo prostor za še kakšno skupino in predstavo. Ljubljanski ansambel je multikulturen, plesalci prihajajo iz različnih kultur, za seboj imajo drugačno plesno tradicijo in šolo. To je naš plus, dodatna prednost. Se zgodijo zato tudi kakšne zanimive zgodbe, ansambel se razume, delujemo kot družina.«

Gostovanja so mesto za še večje zbližanje. Povezanost je med plesalci takrat še večja. Nikoli nam ni dovolj, radi se imamo.

»Mama je iz Srbije, oče iz Makedonije, rojen sem v Beogradu. Z baletom je začela mlajša sestra, sam sem se iskal v več športih, pa nikjer nisem našel tisto pravo. Ko pa sem opazoval sestro, jo gledal, kako uživa, sem si zaželel, da bi se v plesu preizkusil tudi sam. In, pri tem ostal. Sestra je aktivno plesala v Kairu in na Dunaju, zdaj ne pleše več in nadaljuje z drugačno kariero. Naključje je, da sva oba baletnika, starša nimata nič s tem, želela sta, da se najdeva sama.« Poslušajte pogovor v celoti v oddaji Via positiva.

Oder lahko zasvoji. Treba je najti ravnovesja, recepta ni. Za nekatere je balet družina, vsak izbira po svoje. Meni veliko pomeni ob baletu tudi družina, napolnjuje me, mi da veselja.

»Rodiš se s tem, kot rečejo, to imaš v sebi ali pa nimaš. Šolanje sem končal na Dunaju, kjer sem začel tudi z delom, nadaljeval v Bratislavi in od tam, na priporočilo odlične plesalke ter po uspešno opravljeni avdiciji, prišel v Ljubljano, kjer sem našel dom.«

»V naši operni hiši govorimo največ angleško, govorim srbsko, tudi italijansko, slovensko in malo nemško. V Sloveniji, v Ljubljani je ritem življenja dober. V Nemčiji, kjer sem živel leto dni, se nisem počutil dobro. Bilo je le delo in takoj domov, naslednji dan spet, na delo in domov, neživljenjsko. Si le številka. Drugačen pristop imajo. Tu pa gremo skupaj na pijačo, smo prijatelji, se družimo, tudi zunaj profesionalnega in trdega dela, kar tudi hrani ustvarjalnost. Na odru izraziš, kar doživiš v zasebnem življenju, z izkušnjami lahko daš občinstvu več, si lahko dober plesalec in obenem dober igralec.«

Ne moremo ustvariti določenega lika, če nimamo življenjskih izkušenj. Vsak plesalec ima drugačen pristop in v vlogo da kaj svojega.

»Koreograf da osnove, potem pa je na plesalcu, kako se vživi v vlogo in kaj z njo izrazi. Mimika obraza je pomembna. Mi nimamo moči besed, imamo gib, mimiko, gesto, s tem moramo povedati zgodbo. Naš izraz mora zato biti močnejši, doseči vsakega obiskovalca, tudi tiste v zadnji vrsti. Po predstavi sem povsem izpraznjen, toliko energije se pusti na odru, pol ure po predstavi le obsedim na stolu, kar je lepo. Na dan imamo včasih tudi do devet ur vaj, odvisno od kompleksnosti predstave. V prostem času me napolni že samo sprehod po parku ali obisk kina, igra s sinom; to me navdihuje, vsakdanje stvari.«