s. Emanuela Žerdin. | (foto: ARO)
Nepolitično o političnem
Komentar tedna s. Emanuela Žerdin
Kristjani smo ta teden stopili v milostni postni čas, muslimani so začeli čas ramazana, a v politiki se je začela predvolilna kampanja za volitve v državni zbor Republike Slovenije. In prav to zadnje dejanje je napolnilo medije, pogovore, debate, prepire, razprave in analize.
Lansko leto sem imela čast, da sem obiskala bratranca poslanca v stavbi državnega zbora. Bila sem nemalo ponosna, da lahko že tretjič stopim v središčno stavbo naše demokracije, še bolj pa sem bila ponosna, da je bila na hodniku pred glavno dvorano razstava o velikem prekmurskem narodnem in duhovnem voditelju duhovniku Jožefu Kleklu Starejšemu. Mislim, da lahko vsakega Slovenca preveva veselje, da imamo tudi mi, mali slovenski narod, svoj državni zbor, svoj parlament, svoje središče demokracije.
Na hodnikih sem srečala precej poslancev z ene in druge strani političnega življenja. Zdeli so se mi tako drugačni od ljudi, kot jih poznamo v glavnem v soju reflektorjev in ekranov. Prešinilo me je spoznanje, da so naši politiki, tako desni kot levi, ko pridejo domov, samo navadni ljudje – očetje in matere, utrujeni in zaspani, jezni ali veseli, kot vsi ostali. Hitro minejo štiri leta, ko so se zmagoslavno, mogoče z malo treme, usedli na »posvečene« sedeže parlamenta, pa že morajo pozabiti mnoge ugodnosti, ki so jih imeli in se vrniti v množico ljudi brez blišča in pompa.
O politikih in njihovih sodelavcih znamo mi, ki smo jih izvolili, hitro povedati veliko hudih, žaljivih kritik, deremo se na njih pred ekrani, žugamo jim, in ker imamo srečo, da živimo v internetnem času, pišemo anonimne kritike z najgršimi besedami... Pogosto se zato zgodi, da nam poslanci in voditelji - naši izbranci - vračajo na isti način - nevljudno, poniževalno, vzvišeno in prezirljivo.
Da se tudi tu lahko kaj spremeni na boljše, na bolj kulturno in prijazno medsebojno sprejemanje, me je vzpodbudil sveti oče Leon XIV. , ki je letos v svoji poslanici za postni čas pozval vernike, naj postijo malo drugače, ne samo od mesa in pijače, ampak da se predvsem zavestno odpovejo sovražnemu govoru. »Vabim vas k zelo praktični in pogosto podcenjeni obliki abstinence. Da se vzdržimo besed, ki žalijo in ranijo naše bližnje,« je dejal. Vernikom je predlagal, naj začnejo z »razorožitvijo jezika« ter izogibanjem ostrim besedam, prenagljenim sodbam in obrekovanju.
»Prizadevajmo si, da bodo naše skupnosti postale kraji, kjer bo krik tistih, ki trpijo, dobrodošel, in kjer bo poslušanje odprlo poti k osvoboditvi, tako da bomo pripravljeni in želeli prispevati k gradnji civilizacije ljubezni,« je pozval.
To je krasno vodilo za nas, kristjane, skozi čas letošnjih volitev! Da bi se zavedali, da zaradi vere v Božjo dobroto in ljubezen, niti v politični borbi ne uporabljamo za premagovanje nasprotnika jezik sovraštva, uničevanje dobrega imena in izdajstva.
Moramo se zavedati, da se najpogosteje za prepotentnimi govori in vzvišenostjo politikov skriva le človek, ki tako kot ti in jaz ima svoje strahove, svoje bolečine in svoje slabosti. Kako krasno bi bilo, če bi kristjani zahtevali od svojih kandidatov na volitvah, da naj povedo vsaj pet - no dobro, vsaj tri - dobre stvari o svojem nasprotniku! Potem bi se lažje odločili koga voliti! In ne pozabimo: pri vsaki sveti maši zmeraj molimo tudi za naše politične oblastnike, brez obzira če so z leve li desne strani.
Ko se bodo volitve končale, ko bodo zmagovalci še praznovali, a poraženci žalovali, se spomnimo, da pri vsaki sveti maši izgovarjamo tudi trdne in čvrste besede naše vere, ki nam dajejo oporo in nas rešujejo strahu pred drugače mislečimi ali nasilnimi. To so besede, s katerimi zagotovimo našemu Gospodu in Kralju svojo zvestobo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj!
V to verujemo, s tem se ponašamo, saj skozi Božje oči še politika izgleda normalna – daleč od tega, da bi bila najpomembnejša za naše življenje. Minljiva je in vodi jo On, ki nosi vse čase v svojih dlaneh.
