Štefan IskraŠtefan Iskra
Marko ZupanMarko Zupan
Tone GorjupTone Gorjup
Feri Lainšček (foto: Nika Hőlcl Praper)
Feri Lainšček | (foto: Nika Hőlcl Praper)

Feri Lainšček: Žanjemo to, kar smo sami sejali

Slovenija | 02.01.2020, 08:49 Petra Stopar

Novoletno oddajo Mozaik dneva smo v celoti posvetili pogovoru s slovenskim pisateljem, pesnikom, scenaristom in dramatikom Ferijem Lainščkom. Povedal nam je, po čem si bo zapomnil leto, ki je za nami, kako pomembno mesto ima literarna beseda že v zgodnjem otroštvu in kaj želi s svojimi pesmimi sporočiti mladim.

Leto, ki je minilo, s pisateljskega vidika ocenjuje kot uspešno in ustvarjalno. Kot se spominja, sta izšli zanj zelo dragoceni in ljubi knjigi, in sicer pesniški zbirki Ljubi me, kot sonce sije ter Komi de ravnica bejla/Komu bo ravnica bela. Slednjo je opremil s svojimi fotografijami iz panonske pokrajine. Izšel je tudi kriminalni roman Zadoščenje, za katerega opaža, da je med bralci zelo lepo sprejet in tudi v knjižnicah zelo priljubljena knjiga.

Ferija Lainščka prepoznavamo tudi kot lucidnega zapisovalca uglasbenih rim, ki jih izvajajo različni glasbeniki. Tako je v letu 2019 izšla tretja zgoščenka uglasbene poezije, ki jo je ustvaril skupaj z glasbenico Ditko. Pravi, da je zgoščenka z naslovom Ne bodi, kar nisi, v večjem delu navdihnjena preko njegove pesniške zbirke za mlade z naslovom Ne, in da nosi – še posebej za mladino – pomembno sporočilo: »Zdelo se mi je pomembno nagovoriti mlade k temu, da si upajo reči ne, predvsem sem želel, da ne bi s seboj nosili tistega zamolčanega ne, torej tistega položaja, ko v resnici mislijo ne, rečejo pa da, ali pa zamolčijo svoje nasprotovanje,« pojasnjuje. Veseli ga, da so glasbeni projekt, s katerim Ditka in Feri med koncertno turnejo nastopata tudi na šolah, sprejele tudi radijske postaje: »Ker vendarle gre za uglasbeno poezijo in ne za izrazito komercialne skladbe.«

Zdelo se mi je pomembno nagovoriti mlade k temu, da si upajo reči ne, predvsem sem želel, da ne bi s seboj nosili tistega zamolčanega 'ne'.

Pesniku in pisatelju Feriju Lainščku je kot otroku veliko dalo pripovedovanje zgodb s strani staršev, kot je dejal že v enem od preteklih intervjujev. Tako je tudi za naš radio pritrdil, da se njegov vstop v svet zgodb ni začel preko branja, kar je običajno. Sam ne more reči, da so mu v otroštvu veliko brali, so pa mu veliko pripovedovali, ker sta bila oče in mama odlična pripovedovalca, se spominja. Kot je znano, Lainšček že od vsega začetka ustvarja tudi za najmlajše, kar se mu zdi zelo pomembno. »Ne maram pisateljev za otroke, ki želijo zgolj zabavati, ne maram pa tudi tistih, ki moralizirajo ali želijo zgolj poučevati. Mislim, da je res pomembno, da v to zgodnje otroštvo prihaja pisana beseda na način literature, literarne besede,« meni in dodaja, da je občutek lepega skozi pisano besedo nekaj, kar naj bi do otrok prišlo že zelo zgodaj.

Feri Lainšček
Feri Lainšček © Nika Hőlcl Praper

Seveda smo našega sogovornika vprašali, kaj bi uvrstil med izstopajoče dogodke leta, ki so po njegovem zaznamovali Prekmurje, Slovenijo ali posamezno področje v slovenski družbi ali kulturi. Kot pravi, je bilo leto v njegovih krajih in v državi nasploh zaznamovano s stoletnico priključitve Prekmurja k matični domovini. Zdi se mu pomembno, da smo temu zgodovinskemu dogodku namenili pozornost in se seznanili s tem, čemur Lainšček reče »zgodovinska sreča«. Prekmurje je bilo pred 100 leti res priključeno k matici v nekih srečnih okoliščinah, lahko bi se zgodilo tudi drugače. Zato se je tu slovenstvo še posebej ohranilo, meni.

Zdi se mu, da je imel ta zgodovinski trenutek dve plati, ker je velik del slovenskega ozemlja ostal na Madžarskem, Porabje, kjer je šel razvoj v povsem drugačno smer kot v Prekmurju. »Mi danes vemo, da je slovenstvo v slovenskem Porabju na Madžarskem zelo ogroženo. V bistvu lahko v živo spremljamo smrt nekega jezika, dejstvo je namreč, da slovenstvo tam zelo hitro umira, da je pravzaprav slovenščina za mlade tam samo še nek izbirni predmet. Večina se ob madžarščini uči nemško, velik del angleško, slovenščina je pravzaprav tretji izbirni predmet. Seveda obstajajo razne statistike, včasih si pred tem zakrivamo oči in prava resnica ne prihaja do nas, a dejstvo je, da je na srednji strokovni šoli in gimnaziji v Monoštru slovenščina samo še izbirni predmet, ki se ga dijaki učijo samo pet ur na teden in teh dijakov je zelo malo. V prejšnjem šolskem letu jih je slovenščino za izbirni predmet izbralo samo dvanajst. Situacija je zelo slaba tudi v osnovnih šolah in posebej v vrtcih, kjer otroci praktično ne razumejo več slovensko, zelo malo tudi prekmursko, se pravi, to prekmurščino, porabščino, ki je njihov materni jezik. Statistike so neizprosne in velika večina staršev teh otrok, ki obiskujejo te vrtce, ki naj bi bili dvojezični, kot svoj materni jezik že navaja madžarščino,« je ilustriral in sklenil, da »slovenščina na Madžarskem pravzaprav nima prihodnosti in bo samo še vprašanje desetletij, ko je ne bo več«. Po njegovih besedah si sicer vsi želijo, da bi ta tok ustavili, a se boji, da se ga ne da več.

Slovenščina na Madžarskem pravzaprav nima prihodnosti.

Pred kratkim smo v Sloveniji izvedeli za odmeven podatek, da se je v državi zelo povečal odstotek tistih, ki sploh nič ne berejo. To so po Lainščkovih besedah »šokantni« rezultati. Zakaj se je to zgodilo, je po njegovem težko vprašanje, na katerega bodo skušali odgovarjati strokovnjaki. Vsekakor pa opaža, da se po slovenski osamosvojitvi s knjigo ni dogajalo tisto, kar smo pričakovali, da se bo. »Osebno sem zelo verjel, da bomo v samostojni Sloveniji jeziku, knjigi in identiteti namenjali veliko več pozornosti, kot smo potem to res počeli. Proces je bil po mojem že v začetku narobe zastavljen. V trenutku, ko so se začele slovenske založbe pravzaprav lastniniti kot družbe, kot nekaj, kar je bilo na razpolago tajkunom in so to lahko razgrabili in uničili, je bil ta proces pospremljen z nenehnim zatrjevanjem, da mora knjiga preživeti na trgu, da je knjiga zgolj tržno blago, ki ga je treba prodajati kot čevlje ali kakšno drugo blago, je to imelo nek negativen vpliv. Sledil je še en proces, ko se je v javnosti zelo poudarjalo, da pisateljsko, umetniško delo, pisana beseda, tudi Društvo pisateljev, nima več nekega poslanstva,« je jasen pisatelj. »Veliko stvari je bilo proti knjigi in zdaj z usihanjem zanimanja za branje samo žanjemo to, kar smo sami sejali.« Razlogi pa so lahko večplastni, dodaja in omenja tudi morebiten razmah elektronskih naprav, a »ko izgubljamo branje, nekaj, kar je samo po sebi ustvarjalno, kar giba domišljijo in nas nekako notranje razgiba, ko to izgubljamo, izgubljamo tudi ustvarjalnost in nek širši pogled na svet«.

Knjiga se z vsakim branjem na nek način znova rojeva. Ko pa gledamo film, ga gledamo vsi enako.

Meni, da bi morali mediji in javnost reči, da to ni dobro, in začeti nek širši družbeni proces ali dvigniti zavedanje o tem, da je branje pomembno. Sam na šolah mladim velikokrat pojasnjuje razliko med branjem knjige in gledanjem filma: »Ko beremo, soustvarjamo, gledamo svoj film. Knjiga se z vsakim branjem na nek način znova rojeva. Ko pa gledamo film, ga gledamo vsi enako, čustveno ga sicer lahko verjetno doživljamo različno, vsekakor pa nas ta vizualna zgodba, ki je postavljena pred nas, ne vleče v to, da bi soustvarjali ali da bi naša domišljija sodelovala na tak način. To je bistvena razlika, ki se je treba zavedati.«

Ko se pogovarja z mladimi, bodisi preko obiskov šol bodisi preko družbenih omrežij, opaža, da se zavedajo temeljnih civilizacijskih vrednot, kot so na primer svoboda, pravica, empatija, solidarnost, skrb za skupno dobro ... Ugotavlja, da je v osnovni in srednji šoli stik s temi vrednotami še zelo močan, potem pa se nekaj zgodi v procesu višješolskega izobraževanja. »Ko mladi prihajajo bliže svojim poklicnim usmeritvam, uveljavitvi v družbi, in se te vrednote nekako umaknejo vsakdanjim potrebam in je tu največji problem. Včasih rečem, da verjetno tem mladim dajemo pred nos korenček, ki naj bi jih vlekel naprej, ampak jih ne opozorimo, da je ta korenček kontaminiran, pokvarjen, gnil. In tu potem pride do najrazličnejših stisk in večina se jih odloči za neko koristoljubje ter začne sodelovati v družbi, ki ni prežeta s temi vrednotami ali pa jih boj za preživetje prisili, da te vrednote potisnejo v drugi plan.« To se mu zdi velik problem v današnjem času. Krivde za to ne vidi na strani mladih, ampak v svetu odraslih. Zdi se mu namreč, da smo si ustvarili družbo, ki za svoje vodilo nima omenjenih temeljnih vrednot.

Slovenija, Politika, Kultura
Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc) Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc)

Hud cinizem

Predvidoma v prihodnjem tednu bo znano, kdaj bomo odločali o treh posvetovalnih referendumih, med katerimi bo tudi posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni ...

Peter Jančič (photo: STA) Peter Jančič (photo: STA)

Natikanje nagobčnika drugače mislečim

Spletni portal tednika Družina poroča, da je raziskovalec spolne vzgoje v šoli ter diplomirani mikrobiolog Tim Prezelj tožil novinarja Roka Blažiča zaradi sklopa objavljenih prispevkov o teoriji ...

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba?

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...