Ljubljana, petek, 15. november 2019, 19:59

Cerkev ima pet novih svetnikov

Svetniki, razglašeni 13. oktobra 2019
Foto © vaticannews.va

Papež Frančišek je danes za svetnike razglasil pet blaženih: kardinala Johna Henryja Newmana, s. Giuseppino Vannini, s. Mariam Thresio Chiramel Mankidiyan, s. Dulce Lopes Pontes ter Marguerite Bays.

Kardinal John Henry Newman

John Henry Newman je bil kardinal svete rimske Cerkve, ustanovitelj Oratorija sv. Filipa Nerija v Angliji. Napis na njegovem grobu (Ex umbris et imaginibus in veritatem, Od senc in podob v resnico) pove, da je bilo življenje blaženega Johna Henryja Newmana romanje k resnici. Rodil se je leta 1801 v Londonu, v mladosti je bil posvečen v diakona v anglikanski Cerkvi. Po intenzivni poti premišljevanja in molitve je razumel, da je rimska Cerkev resnična varuhinja nauka Jezusa Kristusa in se spreobrnil v katoliško vero. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika in je v Angliji ustanovil Oratorij sv. Filipa Nerija. Papež Leon XIII. ga je leta 1879 imenoval za kardinala, umrl pa je 11. avgusta leta 1890 v Birminghamu. Njegovo beatifikacijo je 19. septembra 2010 vodil papež Benedikt XVI. med obiskom Združenega Kraljestva. Med molitvenim bdenjem na predvečer beatifikacije je sveti oče spomnil, da nas Newman »uči, da če smo sprejeli Kristusovo resnico in zastavili svoje življenje zanj, ne more biti ločenosti med tem, kar verujemo ter med tem, kako živimo svoje življenje.« Prav tako nas uči, da je potrebno za »gorečnost za resnico, intelektualno poštenost ter pristno spreobrnjenje plačati visoko ceno. Resnice, ki osvobaja, ne moremo zadržati zase; zahteva pričevanje, potrebno jo je slišati; navsezadnje njena prepričevalna moč izhaja iz nje same in ne iz človeškega daru govora.« Med samo beatifikacijo pa je Benedikt XVI. spomnil, da se je Newman pri svojem duhovniškem poslanstvu zvesto posvečal prebivalcem Birminghama, kjer je ustanovil Oratorij. Obiskoval je bolnike in revne, tolažil zapuščene, skrbel za zapornike, tako da ni bilo nenavadno, da se je od njega ob smrti poslovilo na tisoče ljudi. Njegovo kardinalsko geslo, Srce govori srcu, nam, po Benediktovih besedah, pomaga »prodirati v njegovo razumevanje krščanskega življenja kot klica k svetosti, silne želje človeškega srca, da bi vstopilo v globok odnos s Srcem Boga.«

Marguarite Bays

Marguarite Bays, frančiškanska tretjerednica iz Švice, je živela kot šivilja, gospodinja in katehistinja ter je bila deležna »velikih Gospodovih del« v »majhnih vsakodnevnih stvareh«. Kot je dejal postulator, je bila njena učiteljica in voditeljica Devica Marija: »Od nje se je naučila, da Gospod v svoji želji po zveličanju vsega človeka in vseh ljudi, ne deluje v hrušču, ampak v tišini, na skrivnem. Rodila se je 8. septembra leta 1815 kot drugi izmed sedmih otrok v skromni kmečki, verni družini. Že v zgodnjem otroštvu je bila pri Marguariti vidna posebna ljubezen do molitve. Večkrat se je zgodilo, da se je med igro s prijateljicami skrivaj umaknila, da bi bila na samem v molitvi z Bogom, pogosto pa se je zatekala tudi k Mariji.

Pri 15 letih je postala šiviljska vajenka in je ta poklic opravljala vse življenje, tako doma kot tudi pri družinah v okolici. Kljub temu, da so jo z več strani spodbujali, naj postane redovnica, se je odločila, da bo ostala samska in življenje posvetila svoji družini ter dejavnostim v župniji, kjer je mnoge otroke uvajala v molitev ter poučevala verouk.

Marguerite je skrbela za vse člane svoje družine, najprej za starše, potem pa za tri brate in tri sestre. Opravljala je gospodinjska dela, pri čemer pa je znala globlje ustvarjati ozračje vedrine, miru in resnične sprejetosti. Za vsakega je našla lepo besedo in dejanje; nikoli ni obsojala, ampak je vedno izražala tolažbo, bližino in sprejemanje, kar so nekateri njeni bratje posebej potrebovali: Joseph je bil psihološko krhek in je bil včasih tudi težaven in nasilen. Mariette je bila razočarana po razpadlem zakonu in je doživljala vrnitev v očetovo hišo kot poraz. Najstarejši brat, Claude, pa se je izgubljal v nezmernem življenju ter je imel nezakonskega otroka. Leta 1860 se je situacija še poslabšala, ko se je poročil z eno izmed strežnic, ki je nenehno spominjala, da je sedaj ona gospodarica. Tudi tedaj je Marguerite ostala vedra in je na osornost in žalitve svakinje odgovarjala s tišino in potrpežljivostjo. Le-ta je čez 15 let spoznala njeno občutljivost in ko je morala soočiti hudo bolezen, zaradi katere je na koncu umrla, je dopustila, da ji je stregla prav Marguerite, s katero je tako dolgo časa grdo ravnala.«

Poleg služenja v svoji družini je bila Marguerite zelo dejavna tudi v župniji: obiskovala je bolne in umirajoče, pripravljala dekleta na zakon in materinstvo, začela je z misijonsko dejavnostjo, razširjala katoliški tisk ter otroke učila verouk.

Vsak dan je molila rožni venec in k temu vabila tudi osebe, ki jih je srečevala, vrhunec dneva pa je bila zanjo sveta maša. Ob nedeljah in praznikih je ostajala v cerkvi v molitvi pred Najsvetejšim ter ob križevem potu. Ves dan je živela v nenehni Božji prisotnosti, pri čemer pa ni bila ločena od stvarnosti, ki jo je obdajala. Vsakomur je namenila pravo besedo – brez karanja, hkrati pa je znala tudi opominjati z blago in ponižno močjo tistega, ki se vsak dan srečuje z Gospodom.

Margueritino življenje je bilo prav tako preizkušeno z boleznijo. Leta 1853 je bila operirana zaradi raka na črevesju. Bila je pretresena zaradi terapije, ki jo je terjalo novo fizično stanje, zato je prosila Marijo, naj jo ozdravi, pri čemer pa je predlagala, da bi trpela na drugačen način, z drugimi bolečinami, s katerimi bi se bolj neposredno soudeležila Jezusovega trpljenja. V celoti je bila uslišana. 8. decembra 1854 je bila namreč čudežno ozdravljena raka na črevesju, prav medtem, ko je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Umrla je 27. junija 1879, za blaženo pa je bila razglašena leta 1995.

Dulce Lopes Pontes

Rodila se je kot Maria Rita leta 1914 na vzhodu Brazilije. Ko je imela šest let, je njena mama umrla, zato so za njeno vzgojo poskrbele tete. Ena izmed njih jo je pri 13 letih peljala v najrevnejša področja mesta, kar je v njej prebudilo veliko občutljivost. Pri 18 letih je vstopila v Kongregacijo sester misijonark brezmadežnega spočetja Božje Matere, kjer so jo začeli klicati Dulce. Po zgledu sv. Terezije Deteta Jezusa je tudi ona Jezusu izročala vsa še tako majhna dejanja ljubezni. Le-ta so se pretvorila v velika dela na socialnem področju: ustanovila je krščansko združenje delavcev sv. Frančiška ter v zapuščenih hišah začela skrbeti za bolnike. Leta 1959 je potekala otvoritev bolnišnice sv. Antona s 150 bolniškimi posteljami, danes pa sprejme približno 3000 bolnikov dnevno. Zadnjih 30 let življenja je bilo zdravje s. Dulce zelo šibko, saj je bila njena zmožnost dihanja le 30%. Leta 1990 se je njeno stanje poslabšalo, zato je bila 16 mesecev v bolnišnici. Tam jo je obiskal tudi papež Janez Pavel II., ki jo je deset let pred tem sprejel v zasebno avdienco. Kasneje so jo premestili v samostan sv. Antona, kjer je umrla 13. marca 1992. Čudež na njeno priprošnjo, ki je bil priznan v postopku beatifikacije, se je zgodil leta 2001, ko je Claudia Santos, ki ima danes 42 let, po porodu preživela krvavitev, ki je zdravniki niso mogli ustaviti kljub trem kirurškim posegom.

Giuseppina Vannini

Rodila se je 7. julija 1859 v Rimu. V zgodnjem otroštvu je izgubila oba starša, zato je odraščala pri sestrah Hčerah krščanske ljubezni (usmiljenkah). Postala je vzgojiteljica, pri 21 letih pa je prosila za vstop v noviciat k sestram usmiljenkam v Sieni. Le-tega ni dokončala iz zdravstvenih razlogov, pa tudi zato, ker so sestre presodile, da ni primerna za njihovo skupnost. V sebi je čutila klic v redovništvo, zato je še naprej molila in iskala svojo pot. Ob koncu duhovnih vaj leta 1891 je za nasvet prosila voditelja, p. Luigia Tezza, ki mu je bila nekaj mesecev pred tem zaupana naloga, da ponovno vzpostavi kamiljanske tretjerednice. V Giuseppini, ženi molitve in daritve, je našel primerno osebo za ustanoviteljico nove skupnosti, ki se je posvečala bolnícam, tudi na domu. Kljub temu, da se je skupnost hitro širila po Italiji in Argentini, pa so sestre na uradno ustanovitev kongregacije z imenom Hčere sv. Kamila čakale vse do leta 1909. Ob Giuseppinini smrti 23. februarja 1911 je v 16 hišah skupnosti delovalo 156 redovnic. Janez Pavel II. jo je za blaženo razglasil 16. oktobra 1994.

Mariam Thresia Chiramel Mankidiyan

Bl. Mariam Thresia Mankidijan je bila druga indijska redovnica, ki jo je papež Janez Pavel II. povzdignil na čast oltarja (9. aprila 2000). Rodila se je 26. aprila 1876 v indijski državi Kerala, v osiromašeni plemiški družini. Mama, ki je umrla, ko je imela Marija 12 let, jo je vzgajala v krščanski veri. Zgodaj se je posvečala skrbi bolnikov in umirajočih ter je svoje življenje posvetila Gospodu. Ker ni uspela postati redovnica ali puščavnica, se je s tremi prijateljicami posvetila služenju v župnijski cerkvi. Obiskovale so tiste, ki so bili najbolj potrebni pomoči, sirote, hudo bolne. Na začetku se je morala soočati z nasprotovanji s strani Cerkve, pa tudi sovaščanov, ki se niso strinjali s tem, da so dekleta sama hodila od doma. Imela je razna videnja ter mistične izkušnje, med drugim tudi izkušnjo bolečine križanja in stigem. Njen duhovni voditelj, duhovnik Joseph Vithayathil, ji je svetoval, naj ustanovi Kongregacijo sester Svete Družine, katere namen je bila krščanska vzgoja deklet, pomoč bolnim in umirajočim. Marija Terezija je novo kongregacijo vodila dvanajst let, ustanovila je tri samostane, dve šoli, dva vzgojna zavoda, študijsko hišo in sirotišnico. Umrla je zaradi gangrenozne rane, stara 50 let. Kongregacija sester Sv. Družine je leta 2000 štela 1592 sester in 119 novink.

Ne spreglejte: