Ljubljana, petek, 15. november 2019, 19:57

Sistemska napaka Slovencev

novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko
Foto © ARO

Že nekaj časa razmišljam o tem. Da je v naši družbi enostavno nesprejemljivo govoriti o denarju. Ali o ljudeh, ki izstopajo. In potem mi danes pride v roke kolumna prodorne in mestoma provokativne profesorice matematike Marte Zabret, ki v Delu zapiše, da je »domači kraj neusmiljen do vsakega, ki dvigne glavo iz povprečja. Kdor se povzpne na oder, naklada; kdor piše kolumne, se važi; kdor je kritičen, blati; kdor ne jamra, ni Slovenc;« Sama pa dodajam, da velja tudi, da kdor ima nekaj pod palcem, je prevarant. Tako prepričanje zaznamo tudi v različnih razpravah ne le med ljudmi za šankom, če hočete, ampak tudi med ljudmi za poslansko govornico. In da taka govorica navdušuje ter nabira glasove, priča tudi uspeh Levice in pred njo SD-ja na vsakokratnih volitvah.

V Sloveniji bi morali biti vsi enaki, ne smejo izstopati pokojnine, ne smejo izstopati plače zdravnikov, ne smejo izstopati plače ministrov, ne smejo izstopati menedžerji, kaj šele bančniki in podjetniki. Vse, ki imajo, je treba stisniti toliko, da bodo dali vsem tistim, ki nimajo. Luka Mesec nas tako pouči, da smo v Sloveniji na pragu tega, da smo po kriteriju davka na dobiček davčna oaza. Bejžte no, gospod Mesec, zakaj pa potem potrebujemo FURS in inšpektorje, ki iščejo, na katere tuje račune so stekli dobički. Če bi imeli normalno davčno politiko, skrivanje ne bi bilo potrebno. Če bi imeli normalno davčno politiko, bi se svetovno znana podjetja borila za svoj prostor pod soncem na slovenskih tleh, tako pa ne le zaradi birokratskih ovir, pač pa tudi zaradi davkov in obremenitev plač najboljših temeljito razmislijo, če se jim to splača.

V Levici pač podjetništva ne razumejo, ne vem, če je kdo od njenih poslancev svoj denar služil kje drugje kot v državnem zboru, razen poslanca Franca Trčka, ki je bil v profesorskih vodah, a je tudi potem v domačem Mariboru »pogruntal«, da se splača protestirati in zdaj to svojo držo ohranja tudi v hramu demokracije.

Obravnava davčne zakonodaje, ki je zdaj vendarle nekoliko razbremenila naše plače, je v državnem zboru pokazala, da se je o plačah res izjemno težko pogovarjati. In potem pomislim, kolikokrat pa se o denarju pogovarjamo mi? Včasih še celo zakonca drug za drugega ne vesta, koliko zaslužita, kaj šele, da bi vedeli za bližnje sorodnike, prijatelje in znance? Slovenci se večinoma obnašamo, kot da gre vse iz našega žepa. Ne privoščimo dobrega zaslužka nikomur. Se tudi vam zdi tako? Spomnimo se številnih zgodb, ki so polnile časopisne stolpce in so služile diskreditaciji koga na političnem parketu. Začelo se je govoriti o plači in je bila kariera uničena. Sama se med zadnjimi primeri spomnim Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, ki ga je vodil Igor Gregorič. Nekomu je šlo njegovo delo močno v nos in potrebna je bila diskreditacija. Ali pa že več kot desetletje stare zgodbe o plači Franceta Arharja na Vzajemni.

V Sloveniji nekako ni razvito in prisotno načelo: za dobro delo dobro plačilo. Raje bi imeli same povprečne plače, pa četudi na koncu meseca ne bi ostalo nič. Kje je tu logika? Po mojem mnenju je ni in gre za ostaline nekdanje socializma. Sama temu rečem napaka v sistemu. Nevoščljivost, privoščljivost, žalitve in obsojanja pa so dedna napaka tega sistema. Zato se sploh ne čudim, da se nihče v državnem vrhu prav zares ne obremenjuje s podatkom, koliko mladih gre na delo v tujino. Tudi v času socializma so šli s trebuhom za kruhom, z željo po boljšem zaslužku. In tudi takrat se ni nihče pretirano obremenjeval s tem. Vsekakor smo priče pomanjkanju zavedanja, da kriza pomanjkanja kadrov v gospodarstvu ni neka mala krizica, ampak se lahko razraste v širši družbeni problem. Dobrih kadrov iz tujine podjetja ne dobijo, saj se kandidati, ko slišijo, da morajo polovico plače pustiti državi, samo na petah zasukajo in jim bivanje v tej naši lepi zeleni pokrajini in čistem okolju neha dišati. Ne zavedamo se, da bodo prišli drugi, ki pa te zelene pokrajine morda ne bodo znali ceniti, saj bodo prišli iz drugačnega kulturnega okolja. Podjetja kadre pač potrebujejo, in če jih ni doma, jih bodo našli drugje, v manj razvitem svetu. Posledice bodo vidne čez desetletja, tako kot so vidne denimo v Nemčiji, pa naj si to priznamo ali ne.

Dodatno oviro na poti do samostojnosti mladi zdaj doživljajo z zategovanjem pasu Banke Slovenije. Ta se dobro zaveda, da povprečna plača v Sloveniji ne omogoča prihrankov za lastno nepremičnino, zato bo številne prejemnike označila kot kreditno nesposobne. In to bo še en udarec za mlade družine, ki si želijo ostati tukaj, ki si želijo imeti otroke, bodoče davkoplačevalce, in ki si želijo ustvariti svoj dom. Resda si za zdaj morda lahko privoščijo nakup nepremičnine v Prekmurju, Prlekiji, na Koroškem in v Beli Krajini, toda na delo se bodo mnogi še vedno vozili proti prestolnici. Stvari niso tako črno bele, to smo ob nedavni razpravi v državnem zboru večkrat slišali, prav pa je, da bi te razprave ne šle mimo nas kot nepotrebno nakladanje, ampak da bi jim znali prisluhniti in jih presoditi. Ali so zgolj populistične ali imajo v ozadju resno željo po spremembi in popravku sistemskih napak, ki so ostalina preteklega režima. Vsekakor bi bil čas, da bi socializmu dokončno rekli: tvoj čas je minil, in da bi pozdravili demokracijo in tržno gospodarstvo. Saj veste, želeli smo postati druga Švica; tam je lani BDP na prebivalca znašal skoraj 70 tisoč evrov, povprečna mesečna bruto plača pa je v letu 2018 znašala 5 tisoč 500 evrov, brezposelnost pa komaj dobra dva odstotka. Ali veste, kako je v Sloveniji? BDP na prebivalca je komaj 22 tisoč evrov, povprečna bruto mesečna plača pa je dobrih 1700 evrov, brezposelnost pa je dobre štiri odstotke. In še nekaj, v Švici nimajo zakonsko določene minimalne plače, pa nihče ne tarna, da zasluži premalo. Je treba še kaj dodati?

 

 

Ne spreglejte: