Ljubljana, petek, 06. december 2019, 11:24

Ta veseli mesec

Kdo ve, kaj bi rekel ali pesnil o današnjem času naš največji poet? Kaj bi ga z-bodlo, čemu bi oporekal in komu bi slavo pel? V času njegovega rojstva, no, v času celotnega njegovega življenja, tako "bleščavega" in razbohotenega decembra, kakršnega smo si mi izoblikovali, ni bilo.


Imamo Komisijo!

Evropski parlament je v torek potrdil novo Evropsko komisijo in s tem zaključil teatralno izkazovanje moči, s katerim je politikom in državljanom stare celine želel dokazati lastno neodvisnost in pomembnost.


Kontrarevolucionar

Jubileji so priložnost, da obudimo spomin in se podrobneje seznanimo z dogodki ali ljudmi, ki so zaznamovali našo preteklost. Ko sem pripravljal kratek pogovor z zgodovinarko Heleno Jaklitsch ob 60. obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana, me je zanimalo, kako ga prikazujejo danes. Presenetil me je dokaj kratek zapis v Slovenskem biografskem leksikonu, ki je dostopen na spletu pod domeno Slovenska biografija. V nekaj vrsticah je predstavljena njegova življenjska pot, večina kratkega zapisa pa je namenjena prikazu njegovega zločinskega delovanja. Avtor zapisa, Metod Mikuž, je pri tem uporabil besednjak iz časa trde revolucije. Pisanje je povzel z besedami: »Rožmanova krivda je v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, kar bi bil - za časa in pod pogoji okupacije in NOB - kot Slovenec moral storiti.«


Politični oportunizem, rak rana slovenske politike

Ko je upokojeni papež Benedikt XVI. še bil prefekt Kongregacije za nauk vere, je izdal Doktrinalno navodilo o nekaterih vprašanjih, ki zadevajo udejstvovanje in vedenje katoličanov v političnem življenju. V slovenskem prevodu je ta drobna knjižica izšla v Novi seriji cerkvenih dokumentov, leta 2003. V sklepu tega navodila papež zapiše, »moti se, kdor ve, da tukaj nimamo stalne domovine, ampak iščemo prihodnjo, vendar misli, da lahko zato zanemarja svoje zemeljske dolžnosti in ne pomisli, da ga , nasprotno, prav vera še bolj zavezuje k temu, da jih izpolnjuje v skladu z lastno poklicanostjo«. To stališče zapisano v dokumentih 2. vatikanskega koncila želi vernike spodbuditi k skladnosti med vero in življenjem, med evangelijem in kulturo, med moralo in politiko.


Misija končana? Še zdaleč ne!

»Tako nasmejane te še nisem videl!« To mi je šef rekel dan po srečanju s papežem Frančiškom.


Sodobna slovenska politična emigracija

Že nekajkrat sem opazil, da zna biti dnevnik Večer za razliko od dveh ljubljanskih dnevnikov kdajpakdaj začuda zdravorazumski. Ko gre za politična oziroma ideološka vprašanja, ki so na slovenskih (dnevnopolitičnih) top listah, seveda ni presenečenj. Takrat drži usmeritev, ki so jo zacementirala desetletja totalitarnega žurnalizma. A tuintam se kot rečeno lotijo kake teme, ki ni ravno »v zraku«, kar očitno pomeni, da lahko dajo samocenzuro nekoliko na stran in takrat lahko pride do izraza zdrava pamet periferije. Oziroma manj pokvarjen karakter slovenskega človeka kot je to v vplivnem območju prestolnice.


Grešil sem – prižgal sem svečke

Ob prazniku vseh svetih sem kot vsako leto obiskal materin in očetov grob, pa tudi grobove sorodnikov. Na vsakem sem prižgal svečko. Preden sem to storil, sem pogledal levo in desno, da me ne bi kdo videl, ker so na grobu že gorele svečke. Lahko bi bil namreč deležen kakšnega očitajočega pogleda, morda besede, češ kaj nisem slišal, kako je s tem letos – celo priporočilo ministrstva.


Domotožje po nebesih

Danes praznujemo enega najlepših cerkvenih praznikov – praznik Vseh svetih. Koledarji so polni imen tistih, ki so umrli v veri v Kristusa, a ker je svetnikov veliko več, tisoč in tisoč, rabimo tudi današnji praznik. Kot neke vrste znak, kje je doma prava sreča. Ljudje danes uporno iščemo srečo v materialnih stvareh. A kljub obilju, ki ga imamo mi, narodi Evrope, smo nesrečni, neizpolnjeni, nedorečeni, nikoli siti…


Sistemska napaka Slovencev

Že nekaj časa razmišljam o tem. Da je v naši družbi enostavno nesprejemljivo govoriti o denarju. Ali o ljudeh, ki izstopajo. In potem mi danes pride v roke kolumna prodorne in mestoma provokativne profesorice matematike Marte Zabret, ki v Delu zapiše, da je »domači kraj neusmiljen do vsakega, ki dvigne glavo iz povprečja. Kdor se povzpne na oder, naklada; kdor piše kolumne, se važi; kdor je kritičen, blati; kdor ne jamra, ni Slovenc;« Sama pa dodajam, da velja tudi, da kdor ima nekaj pod palcem, je prevarant. Tako prepričanje zaznamo tudi v različnih razpravah ne le med ljudmi za šankom, če hočete, ampak tudi med ljudmi za poslansko govornico. In da taka govorica navdušuje ter nabira glasove, priča tudi uspeh Levice in pred njo SD-ja na vsakokratnih volitvah.


Poti in stranpoti do sreče

Nedavno tega smo lahko prebrali v prilogi časopisa Delo (Svet kapitala, 27.9.2019), da so po poročilih Združenih narodov o stopnji sreče ljudi v posameznih državah po svetu državljani ZDA šele na 51. mestu, Slovenci pa bolj na repu evropskih držav. Ogromno število tablet proti depresiji, tesnobi, notranjemu nemiru in brezvoljnosti, zaužitih pri nas v letu dni, količina popitega alkohola, masovno zatekanje k drugim blažilom in pomagalom, s katerimi se skušajo ljudje držati nad vodo, da o velikem številu samomorov in samomorilnih poskusov sploh ne govorimo, povedo svoje.


Novejše novice | Starejše novice