Ljubljana, ponedeljek, 16. september 2019, 22:25

S slovesnostjo in mašo so se spomnili 70. obletnice ženskega delovnega taborišča pri Kočevju

Sveta maša v Podlesju, foto © p. Ivan Rampre
Nadškof Stanislava Zore
Foto © p. Ivan Rampre

S slovesnostjo in mašo so se danes v Ferdrengu pri Kočevju spomnili 70. obletnice nastanka tamkajšnjega ženskega delovnega taborišča, ki so ga ustanovile povojne komunistične oblasti. Mašo je daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, nagovora pa sta imeli nekdanja zapornica Lidija Drobnič in Marta Keršič iz Študijskega centra za narodno spravo.

Taborišče v Ferdrengu (Podlesju), opuščeni kočevarski vasi pri Kočevju, so julija leta 1949 ustanovile povojne komunistične oblasti. Delovalo je nekaj mesecev, v njem pa je bilo zaprtih okoli 800 deklet in žena, za katere je tedanja oblast menila, da so povezane z domobranstvom ali so ji politično nevarne. Taborišče je bilo ukinjeno oktobra 1949, ko je bil del taboriščnic izpuščen, del pa so jih prepeljali na škofjeloški grad.

Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo ure in ure dolgo tolkle skale ob skalo

Kot je v posebnem pričevanju za Radio Ognjišče povedala Lidija Drobnič, sicer žena pokojnega nekdanjega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, so bile taboriščnice nameščene v starih kočevarskih hišah. Kraj je bil obdan z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, pazili so ga oboroženi miličniki s psi ali na konjih. Higienske razmere so bile zelo slabe, vode ni bilo dovolj niti za pitje, še manj za umivanje, pazniki so jih po njenih besedah redno trpinčili in zasliševali. »Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo ure in ure dolgo tolkle skale ob skalo in pripravljale drobir za posipanje ceste. Opravljale smo tudi Sizifovo delo, ko smo morale prenašati ogromne skale iz enega kraja na drugi kraj,« pa je Drobničeva povedala za STA.

V taborišču je bilo po besedah Drobničeve okoli 80 odstotkov političnih zapornic, saj so bile v taborišče poslane brez rednih sodnih postopkov. Velika večina ljudi, med njimi tudi prebivalci Kočevskega, ni vedelo ali še danes ne ve za obstoj delovnega taborišča, pravi. Po odhodu je morala namreč vsaka taboriščnica podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, o njem tudi ni praktično nobenih pisnih virov. »Zagotavljam vam, da nas ne psihično ne fizično nasilje ni zlomilo, nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero, da nad nami bedi Božja milost!,« je še dejala Drobničeva.

Nekdo, ki dela prav in je prepričan, da služi dobremu, ne zahteva molka

Nadškof Zore je v pridigi dejal, da na koncu vsak izmed nas pride pred pogled nebeškega sodnika, iz katerega sije ljubezen – si to ljubezen iskal ali si jo teptal. »In sodba je dokončna. Kakor je papež Frančišek mafijce pozval h kesanju in spreobrnjenju, tako naj se tudi tisti, ki so na tem kraju in po tolikih drugih krajih naše domovine povzročali nasilje, skesajo in spreobrnejo. Kakor je taboriščnic, ki so še žive, malo, je najbrž malo tudi tistih, ki so služili nasilju in so še živi. „Vsi bomo prišli pred Božji sodni stol“ in „vsak izmed bo zase odgovor dajal Bogu“, je apostol Pavel opozarjal Rimljane,« je dejal nadškof Zore.

Glede na to, da so morale taboriščnice po izpustitvi podpisati izjavo, da ne bodo nikomur in nikdar govorile o taborišču, predvsem pa o tem, kar se je v njem dogajalo, je nadškof dejal, da »nekdo, ki dela prav in je prepričan, da služi dobremu, ne zahteva molka. Dolga leta jim je v veliki meri uspelo utišati taboriščnice, nihče pa ne more utišati svoje notranjosti«.

Nadškof je poudaril še, da so taboriščnice ljubile svoje družine, ljubile so sonce, ki je vzhajalo nad njimi, ljubile so svoja življenja – a Kristus je bil prvi – morda ne čisto pri vseh, Bog ve, vsekakor pa pri dovolj veliki večini, da so mogle vse vzdržati in vztrajati v veri, da nad njimi bedi Božja milost.

Pridigo pa je sklenil z besedami: »Spoštovane taboriščnice. Dovolite, da se globoko poklonimo vašemu trpljenju in trpljenju vseh tistih, ki so pred sedemdesetimi leti tukaj trpele z vami. Zahvaljujem se za pričevanje vere, ki smo ga po vas deležni, saj ste vse prestajale z globoko vero, da nad vami bedi Božja milost. Naj nebeški Oče, ki je zvestobo svojega Sina spremenil v odrešenje vsega človeštva, tudi vašo zvestobo spreminja v svobodo misli in srca vseh naših ljudi. Vsem, ki bodo iz kakršnega koli razloga prišli na ta kraj, pa naj plošča, ki jo bomo danes blagoslovili, zbudi v srcu vprašanje: Ali s svojimi dejanji gradim ali podiram, spoštujem ali zaničujem, ljubim ali preziram?«

Podlesje oz. Ferdreng
Podlesje oz. Ferdreng


Šlo je za politični pregon, razredno degradacijo in zastrašitev vseh

Zgodovinarka Keršičeva iz Študijskega centra za narodno spravo je v nagovoru zbranim dejala, da je bilo delovno taborišče prostor, kjer ni bilo prostora za sočutje, prijazno besedo, kanček človečnosti ali dostojanstva, številne zapornice pa da niso nikoli izvedele, kaj je bil motiv za njihovo aretacijo. »Ta pa je bil jasen režiserjem predstave, totalitarnim oblastnikom. Šlo je za politični pregon, razredno degradacijo in zastrašitev vseh, ki bi še lahko predstavljali oviro pri dokončnem prevzemu oblasti,« je dejala.

Kljub temu je zapornicam po njenih besedah po izpustitvi uspelo ohraniti trdno voljo, jasno besedo, vero in predvsem veselje do življenja, kar je »dokaz, da komunizem ni uspel zatreti duha svobode«. Ob tem se je zahvalila vsem taboriščnicam, ki so danes pripravljene pričati o takratnem dogajanju.

Lidija Drobnič
Lidija Drobnič

Ne spreglejte: