Ljubljana, nedelja, 15. december 2019, 01:19

V Mariboru slovesno ob 150. obletnici kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja

Slovesnost v stolnici
Foto © s. Zdenka Prevolšek

"V Sloveniji so se šolske sestre prilagodile novim razmeram in danes skušajo v okolje, v katerem živijo, prinašati evangeljske vrednote in pospeševati kakovost življenja."

Slomškova stolnica že drugič v tem tednu gosti visok jubilej. Če je v sredini tedna potekala slovesnost ob 160-letnici prenosa škofijskega sedeža, pa so danes šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja praznovale 150-to obletnico ustanovitve kongregacije. Slovesno somaševanje je vodil prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, kardinal João Braz de Aviz.

Slovenski škofje so sestram ob tej priložnosti podelili najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem, Odličje svetih Cirila in Metoda. Odličje so podelili v zahvalo in priznanje za njihove velike zasluge na izobraževalnem, karitativnem, duhovnem in kulturnem delovanju ter za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci. Odličje je šolskim sestram izročil mariboriski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference Alojzij Cvikl.

Utemeljitev odličja

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je želel imeti v svoji škofiji redovno skupnost, ki bi skrbela za vzgojo mladih v duhu vere in izročil slovenskega naroda. Njegovo zamisel je s svojimi sodelavci uresničil škof Jakob Maksimilijan Stepišnik. Leta 1864 so iz Gradca prišle v Maribor štiri šolske sestre tretjega reda sv. Frančiška Asiškega in prevzele vzgojno delo za revne deklice mesta Maribor in okolice. Zaradi vedno obsežnejšega dela si je predstojnica skupnosti, sestra Margareta Puhar (1818-1901) v želji, da bi sestre za vzgojo ženske mladine več storile, prizadevala za osamosvojitev mariborske podružnice. To se je zgodilo 13. septembra 1869, ko je škof Stepišnik sestro Margareto imenoval za vrhovno predstojnico (častito mater), hišo v Mariboru pa za materno hišo nove ustanove. Glavni cilj nove kongregacije je bilo služenje najbolj ubogim v duhu sv. Frančiška, zlasti otrokom in mladini, na vzgojnem in izobraževalnem področju.

Iz Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je kongregacija zelo hitro razširila drugam. Najprej v okolico Maribora, potem v Celje, na Gorenjsko, Tržaško in Koroško ter v Egipt. V začetku 20. stoletja so sestre odšle v Bosno in Hercegovino, nato na Hrvaško in v Združene države Amerike. Med obema svetovnima vojnama so prišle v Srbijo in Latinsko Ameriko, v zadnjem obdobju v misijone v Afriki (Kongo, Uganda). Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in eno regijo ter navzoča v 15 državah.

Slovesnost v stolnici
Slovesnost v stolnici

Za apostolsko dejavnost sester je značilno, da jih je na razne kraje (republike nekdanje Jugoslavije) in druge celine (izseljenci v Egiptu, npr. aleksandrinke, ZDA, Latinska Amerika) klicala Cerkev in so se temu klicu redno odzvale.

Odlikovalo jih je zaupanje v Božjo previdnost, pogum za tveganje, vztrajnost v preizkušnjah, odprtost za potrebe ljudi in Cerkve, uboštvo, preprostost, bližina z malimi ljudmi (imenovali so jih »naše sestre«), delavnost, iznajdljivost, prilagodljivost ob velikih družbenih in političnih spremembah, gostoljubnost …

Sestre so bile dejavne na veliko področjih in marsikje so še danes. Glavno je bilo šolsko in vzgojno delo (vrtci, internati, osnovne, meščanske in gospodinjske šole, učiteljišče); izvajale so gospodinjske tečaje za žene in dekleta; opravljale so karitativno-socialno delo (ustanove za otroke sirote, za odrasle bolne in onemogle: hiralnice, domovi za onemogle in za služkinje, delavske menze, oskrbnišnice, bolnišnice); razvijale so cerkveno vezilstvo in drugo umetnost (slikarstvo, kiparstvo, mozaiki …); skrbele za gospodinjstvo v domačih in cerkvenih zavodih ter ustanovah (škofijski ordinariati, apostolske nunciature, frančiškanski samostani, konvikti, semenišča in bogoslovja, župnišča …).

Druga svetovna vojna in čas po njej je v republikah nekdanje Jugoslavije prekinil cvetoče vzgojno in drugo delo; sestre so izgubile vse šole in druge ustanove. V drugih državah to delo ves čas nemoteno nadaljujejo.

V Sloveniji so se šolske sestre prilagodile novim razmeram in danes skušajo v okolje, v katerem živijo, prinašati evangeljske vrednote in pospeševati kakovost življenja. Posvečajo se vzgoji mladih, da bi rasli v veri in postali zrele osebe, odgovorni zase in za druge. Prizadevajo si, da bi odgovorile tudi na druge potrebe Cerkve in družbe: sodelujejo pri pastoralnem delu v župnijah, pri svetovanju zakoncem in družinam v stiski, vodijo študentski dom za dekleta, organizirajo duhovne vaje in duhovne obnove za mladino ter počitniške programe za otroke; vodijo kuharske in gospodinjske tečaje ... V svojem življenju skušajo uresničevati karizmo kongregacije, ki je: »živeti iz ljubezni do Boga evangelij v redovni skupnosti tako, da sestre utelešajo, pričujejo in oznanjajo Kristusovo kraljevanje v Frančiškovem duhu trajnega spreobračanja ter v služenju Cerkvi in človeku predvsem na vzgojnem področju« (Konstitucije, 2. člen).

Vir: Katoliška Cerkev

Ne spreglejte: