Ljubljana, ponedeljek, 18. november 2019, 00:26

S partizani čez poletje

dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

V letošnjem poletju sem med drugim prebral dve knjigi. Ena me je popeljala s pomočjo novozelandskega kirurga Rogersa v čas druge svetovne vojne med partizane. Druga, menda najbolj brana v tem poletju, Belo se pere na devetdeset, od novinarke Bronje Žakelj, pa v čas generacij po drugi svetovni vojni. Slednja sicer nima neposredne zveze s partizanstvom, je pa v bistvu odmev neke kulture, ki je bila sistematično zgrajena na partizanski mitologiji in razrednem sovraštvu.

Rogersova knjiga Partizanski kirurg je doživela ponovni in celoviti prevod zahvaljujoč Alenki Puhar, ki v opombah postreže tudi s kariernim napredovanjem večine tistih, s katerimi se je Rogers srečeval. Da so pri prvem prevodu, leta 1963, izpustili za komuniste vsa neugodna mesta, je razumljivo in logično, saj bi tako ne mogli graditi vse povojne komunistične mitologije, ki je oplazila tudi Bronjine junake. Bronjina osebna zgodba, ki je iskrena in pretresljiva v njenem doživljanju ter boju z rakom, je postavljena v družinski kontekst, ki dokaj jasno izraža pripadništvo socialistični stvarnosti in revolucionarnim dosežkom.

Rogersov pogled na jugoslovansko in na koncu slovensko partizanstvo me ni v ničemer presenetil. Pravzaprav nisem zvedel nič novega, samo potrjuje to, kar vemo in smo vedeli, če smo hoteli komunistično mitologijo gledati z distanco. Najprej je potrebno izpostaviti dve nesporni dejstvi njegovega pristopa. Rogers je demokrat in antinacist, posledično torej kritičen do vsega, kar omejuje človekovo svobodo in napada njegovo dostojanstvo. Kot prostovoljec in vojak na zavezniški strani je imel en sam cilj, pomagati borcem žrtvam nacizma. Ni razumel in tudi ni mogel razumeti, da cilj komunistov ni bil v prvi vrsti boj proti nacizmu, ampak izkoriščanje tega boja za revolucijo. To je šlo tako daleč, da se je tudi zavezniška sanitetna pomoč izkoriščala za cilje revolucije.

Njegovo opažanje zelo jasno pokaže na razliko med navadnimi partizanskimi borci in komunističnim vodstvom, ki ga predstavljajo predvsem komisarji. Vse bolj natančno opisane zgodbe partizanov in partizank, ki jih je zdravil ali so bili njegovi sodelavci, pokažejo na osebne izkušnje teh ljudi in na njihovo motivacijo, zakaj se borijo. Nihče se ni boril za komunistično ideologijo in njeno povojno vladavino, razen vodstvenih struktur ali kot so sami sebe imenovali avantgarde. S slednjimi se Rogers ni srečeval na operacijski mizi, ampak ob uradnih sprejemih in nekakšnih »vojaških banketih«. Ne samo to, da se je partijsko vodstvo dobro skrilo in bilo daleč od konkretnih spopadov, tudi okoriščalo se je s pomočjo, ki je bila namenjena vojaški saniteti. Tako se Rogers sprašuje, kje in za koga je končala vsa pomoč, ki so jo zavezniki s padali zmetali na jugoslovanska tla. Kakor tudi ne razume, kako je mogoče zavezniško pomoč pripisovati Stalinovi rdeči armadi. Skratka, komunisti so izkoriščali zahodno naivnost, da so dobivali pomoč v hrani, opremi in saniteti, hkrati pa so gojili ideološke simpatije do Stalina in samo čakali, kdaj bodo zavezniki pobrali šila in kopita. Ta logika delovanja se je nadaljevala v čas po vojni in vse v naš čas, ko v bruseljski birokraciji ne razumejo, kje je jedro družbeno političnega problema postkomunističnih držav.

Kritizirati kapitalizem in od njega sprejemati pomoč in kapital ter se delati strašno človekoljubnega in socialnega, to je formula komunističnega vodstva v času partizanstva in danes. In to formulo Rogers postavi na laž. V zvezi s humanitarnostjo v partizanskih bolnicah je videl veliko sprenevedanja, že pri delitvi hrane, kaj šele pri sanitetnih pripomočkih in metodah dela. Če je bilo na eni strani ogromno odrekanja in žrtvovanja, je imela na drugi strani prvo in edino mesto ideologija. Slednja je šla tako daleč, da je odločala celo o intimnih razmerjih med ljudmi.

Boj proti nacizmu in humanitarnost do ranjencev bi bila veličastna zgodba slovenske zgodovine, če je ne bi zlorabili in posvinjali komunistični ideologi in njihovi komisarski operativci. Knjiga partizanskega kirurga nam tako omogoča veliko simpatijo do resničnih borcev za domovino in svoj narod ter postavlja ogledalo tistim, ki še vedno zagovarjajo revolucijo kot način boja za oblast.

Za razliko od knjige glavnega Kučanovega svetovalca Zdenka Rotarja, ki nosi naslov Padle maske, v resnici pa partizanstvo obravnava z revolucionarno masko, pri Rogersu res padejo vse maske. Razen pri Titu, ki tudi njega na nek način fascinira. Rogers ni spregledal, da mu komunistični intelektualci lažejo in jih operativci pošiljajo k njemu z enim samim namenom, da čim več zvejo, kaj in kako misli. To je recimo več kot očitno iz pogovora z Vidmarjem. Vedel je, da ima ideološke angele varuhe, ni pa do kraja uvidel komunistične igre. Vedel je, da so komunisti likvidirali teologa Erliha in bana Natlačena, kar se mu ni zdelo v redu, ni pa uvidel celotne komunistične prevare in laži ter dvojne igre. Na nek način je bil preveč idealist in pošten demokrat. Pri vsej svoji požrtvovalnosti za partizanske borce tudi ni do kraja uvidel, kako so že v tistem času politkomisarji izkoriščali zdravstvo in saniteto za svoje ideološke cilje in ne za reševanje in lajšanje človeških življenj. Ni razumel, kako je mogoče, da sanitetna pomoč ne pride tja, kjer je edino potrebna in nujna. Problem sodobnega slovenskega zdravstva lahko iščemo že pri obravnavanju partizanskih bolnic s strani politkomisarjev in političnega vodstva komunistične partije. Zdravstvo kot finančni vir za partijo!

Bronja Žakelj kot bolnica za rakom marsikaj pove in razkrije, kako so bolniki obravnavani v novejšem času. Njen pogled na slovensko zdravstvo je s pozicije pacienta, ne s pozicije zdravnika, kot je Rogersov. Tudi pri njeni izkušnji se mešajo pravi humanitarni občutki s hladom in rutino zdravniške in sanitetne prakse. Opisi njenega spopadanja z rakom so dragocen vstop v zadnjo kamrico človekovega doživljanja in soočanja s samim seboj. S tega vidika je njena izpoved dragocena in iskrena. Pred to izpovedjo se lahko samo priklonimo in molčimo, kakor pred Rogersovimi partizani, ki jih je operiral in reševal v nemogočih razmerah, a so v veliki večini vse prestajali junaško in z vero v življenje.

Tako kot nam humanost do partizanskih borcev, ki so trpeli za svoj narod, ne more predstavljati ovire za kritično presojo časa in njegovih ideoloških parametrov, tako se je potrebno kritično odzvati tudi na Bronjino kulturno okolje. Njeni družinski člani so otroci socializma, velikokrat brezdušnega in nereflektiranega življenja. Smrtonosna bolezen sodobnosti, rak, zaznamuje njeno mamo in njo. Smrt in bolezen sta osrednji temi te izpovedi. Vedenje ljudi okrog mame in nje razkriva kulturo soočenja z boleznijo in smrtjo. Izrečene besede ali molk govorijo o tem, koliko so vsi protagonisti njene zgodbe sposobni ti dve resničnosti človeškega življenja dojemati globlje ali samo površno in izogibajoče.

Tisto, kar se kristjana in duhovnika v tej zgodbi posebej dotakne, je srečanje duhovnika z bolnicami v bolnici. Bronja opiše to srečanje z mešanimi občutki. Zaboli stavek, ki ga izreče duhovnik po tem, ko Bronja pove, da ne veruje v Boga, ampak vase in da ne bo molila. »Če tako verjameš vase, pa pripiši sebi še vse tisto, kar te čaka,« ji odgovori duhovnik in gre do naslednje postelje. Sama to zgodbo zaključi z besedami: »Počutim se slabo.« Razumljivo, vsak bi se počutil slabo, če te v tako kritičnem trenutku življenja, ko se boriš s smrtjo in življenjem, kdor koli tako zavrne, še posebej duhovnik. Kako drugače bi zvenelo, če bi duhovnik rekel: »Bom pa jaz molil zate, če ti ne zmoreš.« In ko bi prišel naslednjič, bi lahko stekel nov dialog in nov korak v smeri Tistega, ki nas posebej nagovarja v trpljenju. Priložnost zamujena ne vrne se nobena, bi lahko dejali.

Bronja tudi od nekaterih svojih najbližjih doživlja hlad in nerazumevanje. Očetovo vedenje je tako do žene kakor do hčere izjemno brezčutno. Zgodba je vsekakor dobra snov za psihoanalitično obdelavo. A če se vrnemo h kulturi okolja, potem lahko začutimo vso odtujenost povojne urbane generacije od temeljnih vprašanj življenja. Tudi spomin in stik preko sorodnikov z nekdanjo krščansko kulturo ne prebudi v Bronji vprašanj smisla bivanja. Ateistka je zato, ker je tako vzgojena, ne ker ima za to domišljene razloge. Je nekakšen otrok socializma druge generacije, ki študira novinarstvo, pa ni kritična do totalitarnega sistema. Ne pokaže na to, kako je sistem oblikoval zavest njenih staršev in posledično nje same. Pri tem ne gre samo za družbeno zavest, ampak za zavest o eksistencialnih vprašanjih našega bivanja. Življenje jo neizprosno preizkuša, a obzorje, ki so ji ga posredovali v domačem in univerzitetnem krogu, ji ne omogoča, da bi svojo zgodbo videla podobno, kot je videl zgodbe partizanov njihov kirurg Rogers.

Rogers ni bil vernik. Imel pa je zelo spoštljiv odnos do partizanov, ki so svojo vero pokazali in živeli v trenutkih preizkušenj. Tega dela partizanstva ne Bronji ne povojnim generacijam ni približal nihče, ne dom ne šola ne družba. Partizanstvo zakoreninjeno v revolucionarni ideologiji je rak slovenske zavesti. Partizanstvo zakoreninjeno v človeških stiskah in trpljenju pa je pot do sprave in medsebojnega razumevanja.

Bronjin ded pred smrtjo gre na grob svoje hčere, ker ga peče vest zaradi njune popolne odtujitve. Borci pod vodstvom brezčutnega Tita Turnška niso sposobni iti na grob svojih ideoloških nasprotnikov, ki so jih zverinsko pobili. Njihov vožd naprej trosi laži in razpihuje sovraštvo, kot je to naredil v enem od zadnjih govorov pred evropskimi volitvami, ko je mene osebno, z menoj pa vso katoliško Cerkev, razglasil za potencialne nasilnike.

Problem naše povojne kulture in problem Bronje je, da smo najbolj občutljivo človeškost prekrili z ideologijo in predsodki, z revolucijo kot mitom za doseganje družbenih ciljev. Trpljenje partizana in domobranca, vernika in nevernika, je vedno trpljenje. Kdor tega ne zmore postaviti na prvo mesto, še posebej, če je katoliški duhovnik, tisti ne razume bistva življenja in krščanstva.

Rogersovi partizani v skritih bolnicah po bosanskih in slovenskih gozdovih in Bronja, »partizanka« na onkološkem oddelku, so se borili z življenjem in smrtjo. V takšnem boju se človek nujno sreča s tistim, kar ga presega. Če je presežno odsotno v kulturi okolja, je s tem mnogim posameznikom preprečen dostop do Boga. Bolezen in smrt se tako znajdeta v območju hladu in odrivanja. Po Rogersu bi morali imenovati eno od slovenskih bolnic. V postsocialistično kulturo Bronjinih protagonistov pa vrniti duhovnost in transcendenco. Verjamem, da bi nam bilo vsem lepše in lažje.

Ne spreglejte: