Ljubljana, ponedeljek, 16. september 2019, 06:17

Škof Štumpf v Beltincih o soncu prijateljstva

Slovene svete maše se je udeležilo več kot 6000 vernikov, foto © Katoliška Cerkev
0:00
0:00
Zbrani na slovesni sveti maši
Foto © Katoliška Cerkev

"Bog nam je dal milost dočakati 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In če imamo mi to milost, imamo tudi dolžnost, da omogočimo naslednjim rodovom, da tudi oni čez 100 let dočakajo dan, kot smo ga mi dočakali danes."

Slovesne svete maše ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom se je danes v Beltincih udeležilo več kot 6000 ljudi. Kot je pri sveti maši poudaril soboški škof Peter Štumpf, so dobri sosedje in dobri prijatelji velik dar za Cerkev in blagor naših narodov. »Če bi se sonce tega prijateljstva kdaj hotelo zmračiti, potem naj raje prej izgine tisti dan in tista ura, kot pa da se to zgodi. Bolje je, da nas ni, kot pa da smo, pa si nismo dobri sosedje in prijatelji,« je dvakrat ponovil v pridigi.

Svete maše se je udeležilo preko šest tisoč vernikov, somaševalo pa je okrog 110 duhovnikov skupaj s slovenskimi škofi in škofi iz sosednjih držav. Zbrane vernike je v pridigi nagovoril soboški škof Peter Štumpf. Ob koncu sv. maše so zbrane kratko pozdravili tudi kardinal Franc Rode, škof Evangeličanske Cerkve Geza Filo in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Združene pevske zbore in orkester Glasbene šole Beltinci je vodil Matej Zavec, za orglami pa je bil Mitja Medved.

Škofija Murska Sobota je od januarja 2019 z nagovori vsako drugo nedeljo v mesecu, s šmarnicami in na druge načine obhajala 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Dogajanje je doseglo vrhunec z današnjo sveto mašo.

Škof Štumpf je v pridigi spomnil na prekmurske in prleške duhovnike, ki so »s svojim delom ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom.« Spomnil je tudi na bolečino razdeljenosti in ob zgledu duhovnikov, voditeljev prekmurskega ljudstva, pokazal pot naprej. »Ti narodni velikani še zmeraj zgovorno pričujejo, kakšni morajo biti narodni voditelji. Da je voditelj lahko z ljudmi, mora imeti ljudi rad – tako zelo rad, da mu ni žal celo umreti zanje.« In potem je pokazal na svetle vzore. »Da je rano razdeljenosti vedno mogoče ozdraviti in jo celo napraviti za vogelni kamen svetosti, nam zgovorno pričujeta tudi Božja služabnika, nekdanji polanski župnik in mučenec Danijel Halas ter nekdanji odranski župnik Alojzij Kozar st. in mnogi, ki smo jih poznali kot pričevalce vere, branilce življenja ter graditelje mostov edinosti v Cerkvi in narodu.«

Na slovesnosti so izrekli zahvalo Bogu za sto let povezanosti prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in izpovedali prošnjo, da bi katoliška vera še naprej živela med ljudmi v tem razburkanem prostoru srednje Evrope in bi vsak zmogel ostati to, kar je: Slovenec še naprej Slovenec, Madžar še naprej Madžar, Hrvat še naprej Hrvat. Kot znamenje povezanosti so se med bogoslužjem slišale tudi besede v madžarskem, hrvaškem in romskem jeziku.

Zbrani pri slovesni sveti maši
Zbrani pri slovesni sveti maši

Pri sveti maši in v programu pred njo so sodelovali člani različnih skupin: cerkveni pevski zbori, pritrkovalci, ministranti, člani cehovskih društev, člani prostovoljnih gasilskih društev, lovskih društev, čebelarskih društev, folklornih skupin. Slovesne sv. maše so se udeležili tudi predstavniki pravoslavne evangeličanske in binkoštne Cerkve. Navzoč je bil tudi predsednik Republike Slovenije in zastopniki različnih državnih ustanov ter drugi visoki gostje.

Soboški škof Štumpf je ob sklepu svete maše v znak hvaležnosti izročil spominska darila škofom sosednjih škofij, ki so v preteklosti skrbele za ohranjanje katoliške vere med prekmurskimi Slovenci ter drugim uglednim gostom.

Člani ŽPS iz župnij soboške škofije so po sv. maši pripravili pogostitev za vse sodelujoče.

PRIDIGA ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA V CELOTI

Danes je dan, kot ga v 100 letih v Prekmurju ni bilo in ga v naslednjih 100 letih tudi ne bo. Ta dan je eden od mejnikov v zgodovini slovenskega naroda, ko se njegov del v Prekmurju skupaj z vsemi Slovenci doma, v zamejstvu, v tujini ter z vsemi, ki so prijatelji prekmurskih Slovencev, Bogu zahvaljuje za možnost slovenskega bivanja, mišljenja, verovanja in ustvarjanja v domovini Sloveniji.

Pred 100 leti so bili Prekmurci utrujeni od strahotnih posledic 1. svetovne vojne in diplomatskih preigravanj mednarodnih velesil. Kam bo spadalo Prekmurje? S kom in kako bodo Prekmurci živeli? Upanja za prekmurske Slovence je bilo malo, zelo malo.

Kdo od takratnih svetovnih voditeljev, ki so zarisovali nove meje držav, bi lahko imel kaj čutenja z neznatnim slovenskim življem med Muro in Rabo? Kako bi jih lahko v korist prekmurskih Slovencev prepričal katoliški duhovnik in pogajalec dr. Matija Slavič, ki je bil s svojim sodelavcem, duhovnikom dr. Francem Kovačičem, na mirovni konferenci v Parizu na prvi fronti pogajanj

Tudi duhovnik dr. Matija Slavič je šel v Pariz podobno, kot je šel Mojzes v Egipt pred faraona. Mojzes je na egiptovski dvor stopil samo s palico in jecljavo besedo, Slavič pa z neomajno voljo, da za prekmurske Slovence stori vse, kar je v njegovi moči. Oba, Slavič in Kovačič, praznih rok, brez zlata za podkupnino ali pa odkupnino, pa vendar prepričljiva zagovornika pravice po svobodi.

Na koncu je bil izid za Mojzesa in Slaviča naravnost čudežen. Mojzesu je uspelo izpeljati njegovo ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo v obljubljeni deželi; Slaviču pa uspe združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, v svobodi vseh, ki spoštujejo in ljubijo Slovenijo. Mojzesa in Slaviča je pri poslanstvu krepila njuna močna in neomajna vera v Boga (prim. 2 Mz 3, 11–15). V tej veri so še tudi drugi prekmurski in prleški katoliški duhovniki – Mikloš Küzmič, Jožef Košič, Marko Žižek, Jožef Borovnjak, Anton Stranjšak, dr. Franc Ivanocy, Peter Kolar, Štefan Kühar, Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Jerič, Jožef Godina, dr. Anton Korošec in še nekateri – začutili dolžnost, da se žrtvujejo za slovenstvo v Prekmurju. S svojim delom so ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom. Na njih so se uresničile spodbude apostola Pavla, ko je kristjanom v Rimu zapisal: »Ker smo torej opravičeni iz vere, (…) se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5, 1. 3–5).

Ti narodni velikani še zmeraj zgovorno pričujejo, kakšni morajo biti narodni voditelji. Da je voditelj lahko z ljudmi, mora imeti ljudi rad – tako zelo rad, da mu ni žal celo umreti zanje. Osebni interesi pri voditelju ne morejo in ne smejo imeti svojega domovanja. Vsak voditelj je sejalec. Kar seje med ljudi, to tudi žanje. Jezus nas je opozoril, da seme pada na različna tla: ob pot, na skalo, med trnje in tudi na dobro zemljo (prim. Lk 8, 4–8).

Po svoji naravi smo ljudje močno dovzetni za svoje pravice. Ker pa v sebi nosimo razne ranjenosti, smo dovzetni tudi za krivice in celo sovraštvo. Tako veliko dobrih semen, ki jih narod potrebuje za svojo rast in razvoj, pade na pot sovražnosti ali na skalo maščevalnosti in dobra semena propadejo. Če bi se pa med nami razraščalo trnje razdeljenosti, bi to postalo resna grožnja za mir in našo prihodnost. Razdeljenost je največja tragika, ki se lahko zgodi kakšnemu narodu. Če bi razdeljenost postala strategija voditeljev za pridobitev moči nad ljudstvom, potem bi to pomenilo bližnji konec krivičnih voditeljev, pa tudi zaton naroda.

Da je rano razdeljenosti vedno mogoče ozdraviti in jo celo napraviti za vogelni kamen svetosti, nam zgovorno pričujeta tudi Božja služabnika, nekdanji polanski župnik in mučenec Danijel Halas ter nekdanji odranski župnik Alojzij Kozar st. in mnogi, ki smo jih poznali kot pričevalce vere, branilce življenja ter graditelje mostov edinosti v Cerkvi in narodu. Na obzorju našega življenja nam ti ljudje svetijo kot zvezde upanja. Božja služabnika Halas in Kozar nista ostala v ranah sovraštva, delitev, groženj in ponižanj, s katerimi so ju hoteli onemogočiti pred lastnimi župljani in končno uničiti tisti, ki niso obrodili dobrih sadov, temveč sta v tej svoji nemoči doživljala milostni dotik poveličanega Kristusa, ki je tudi po svojem vstajenju ohranil rane trpljenja in smrti, da bi mi vsi ozdraveli po njegovih ranah.

Papež Frančišek je prepričan, da imamo vsi dostojanstvo v Božji očeh. Samo Bog ga vidi globoko v nas, onstran vseh naših napak in pomanjkljivosti. Bog nas ne sprašuje le, kje smo bili in kaj smo naredili, ampak tudi, kje smo in kaj bi radi naredili. Bog želi ozdraviti naše rane (prim. Frančišek, Bog je mlad, 56). Tako kot Slovenci obžalujemo, zakaj Porabje ni del Slovenije, tudi Madžari ali Hrvati obžalujete, zakaj nekateri deli Prekmurja niso del Madžarske ali Hrvaške.

S papežem Frančiškom se moramo vprašati: Kje smo in kaj bi radi naredili – tukaj in sedaj. Ne moremo ostati samo pri svojih narodnih izgubah in bolečinah, ampak moramo skupaj iskati načine, kako sedaj graditi in utrjevati Zlate mostove prijateljstva in sožitja, da bomo preprosto ugotovili: tako je vsem lepo. Tako lepo, da si Slovenci sebe ne bomo znali prestavljati brez Madžarov, Hrvatov, Nemcev in Romov; pa tudi Madžari, Hrvati, Nemci in Romi, da si ne boste znali sebe predstavljati brez Slovencev.

V večstoletni zgodovini Marijinega svetišča v Turnišču se še ni zgodilo, da bi sveta podoba Marije pod Logom zapustila svoje prebivališče. Stoletja romamo k nebeški Materi Mariji v Turnišče. Danes je njena sveta podoba priromala k nam, v Beltince. Med nas je prišla s sporočilom, da smo vsi njeni otroci, zato ker smo po krstu bratje in sestre v Kristusu.

Prekmurci že več kot tisoč let hodimo po Zlatem mostu vere. V štirih škofijah – Györu, Zagrebu, Sombotelu in Mariboru so nas škofje v preteklosti vodili po tem mostu. Izročena milostna podoba Marije pod Logom v Turnišču njihovim naslednikom, štirim sedanjim škofom – györskemu dr. Andrásu Veresu, ki je tudi predsednik Madžarske škofovske konference; zagrebškemu kardinalu dr. Josipu Bozaniću; sombotelskemu dr. Jánosu Székelyu in mariborskemu msgr. Alojziju Cviklu – danes pomeni našo ponižno zahvalo, da so nam njihovi predniki na škofovskih sedežih ohranjali katoliško vero. Naj nebeška Mati Marija še naprej hodi z nami po tem Zlatem mostu.

Dobri sosedje, dobri prijatelji – to je velik dar za Cerkev in blagor naših narodov. Če bi se sonce tega prijateljstva kdaj hotelo zmračiti, potem naj raje prej izgine tisti dan in tista ura, kot pa da se to zgodi. Bolje je, da nas ni, kot pa da smo, pa si nismo dobri sosedje in prijatelji.

Veličastna reka Mura, čez katero se pne sedem mostov povezovanja ljudi na njenem levem in desnem bregu, je tudi na začetku te svete maše z glasovi naših pevcev zapela pesem o sebi, kot jo je pred 100 leti pela v verzih velikana prekmurskega slovenstva, duhovnika Jožefa Klekla st: »Ne me Večni zato stvoro, da bi val moj brate ločo. Jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi žive.«

Bog nam je dal milost dočakati 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In če imamo mi to milost, imamo tudi dolžnost, da omogočimo naslednjim rodovom, da tudi oni čez 100 let dočakajo dan, kot smo ga mi dočakali danes. Naj ga dočakajo kot Slovenci, Madžari, Hrvati, Nemci in Romi.

Bog živi naše Prekmurje in vse narode.

Ne spreglejte: