Ljubljana, torek, 22. oktober 2019, 18:23

Minister Jernej pa nič …

Tanja Dominko
Foto © Izidor Šček

Da smo nekateri državljani v tej državi obravnavani drugače kot drugi, je znano že dolgo. Da se moramo za svoje pravice bolj boriti, saj nam nič ne pade z neba, prav tako. Ampak vseeno si skupina staršev, ki je pred leti vložila pobudo na ustavno sodišče, da bi preverila, ali je zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki zasebnim šolam za financiranje javnoveljavnega programa namenja zgolj 85 odstotkov, skladen z ustavo, ni mislila, da bo na koncu kljub pritrditvi ustavnega sodišča dobila po glavi.

Sporočilo vlade, katere minister Jernej Pikalo je že od nastopa mandata poudarjal, da je odločbe ustavnega sodišča treba spoštovati, in katere premier Marjan Šarec je v studiu Radia Ognjišče že pred volitvami zatrjeval enako, je slabo. Sporočilo je: ne iščite pravice na ustavnem sodišču, ker se vam bo maščevalo. Ne moremo si drugače razlagati dejstva, da je zakon, ki so ga pripravili na ministrstvu za izobraževanje, slabši kot vsi doslej. Namreč za generacije, ki so že vpisane v zasebne osnovne šole, ne spreminja financiranja, torej ohranja enako neustavno stanje, za nove generacije, pa znižuje financiranje, torej je neustavnost na dlani. In čeprav lajajo vsi psi po vrsti, tudi tisti v pravnih službah državnega zbora in vlade, gre karavana dalje. Minister Jernej ima svoj prav in se zadovoljno smehlja, saj so mu ploskali tudi predhodniki iz levosredinskih vlad.

Prepričana sem, da je osnovni problem pri zasebnih osnovnih šolah dejstvo, da obstaja Osnovna šola Alojzija Šuštarja, na kateri imajo otroci možnost obiskovanja verouka. Pa je ljubljanska nadškofija ni ustanovila samo zato, da bi lahko otroke učila verouk, tudi starši niso vpisovali otrok na to šolo zaradi verouka, saj jih je zelo malo, ki ga obiskujejo, večinoma so še vedno vključeni v župnijskega ali pa sploh niso verni. To, da na tej šoli poučujejo tudi latinščino, da ima vsaka generacija v prvi triadi svoj pevski zbor in so vanj vključeni vsi, da je tudi ples del kurikuluma in da se učijo otroci tudi o islamu, budizmu, hinduizmu nekatera dejstva, to nikogar ne moti. Kamen spotike je verouk. Vrednote, ki so pač drugačne, kot pa jih izpričujejo na javnih šolah, ki jih je ustanovila lokalna skupnost in kjer se še vedno na kakšni proslavi ob dnevu državnosti pojejo partizanske pesmi, kjer se še vedno zgodovina poučuje brez poudarkov o dogajanju po 2. svetovni vojni in kjer otroci za Cankarjevo priznanje ali pa bralno značko dobijo v roke knjige s sporno vsebino. Kajti učiteljice nimajo toliko moči, da bi se sistemu uprle. Marsikje pa se in trpijo, ker drugače mislijo kot njihovi kolegi. To je ena plat medalje.

Ampak med osnovnimi šolami, ki jih je ustanovil zasebnik, delujejo tudi druge, ne le Osnovna šola Alojzija Šuštarja. Tudi Montessori šola, kjer je posebnost, da si denimo otroci sami skuhajo kosilo, da pri pouku nimajo učbenikov, da večinoma tudi nimajo ocen in domačih nalog, tudi ta je postala kamen spotike. Prav tako namreč vsebuje krščanski pridih, otroci imajo med poukom tudi katehezo, čeprav šole ne obiskujejo samo verni.

Duh je ušel iz steklenice. Starši so postali ozaveščeni in jim ni več samoumevno, da bo otrok obiskoval šolo v domačem kraju. Tudi drugod po državi se dogaja, da starši preverijo ugled šole in se potem odločijo otroka vpisati tja ali ne. Drage ravnateljice in ravnatelji, treba se bo navaditi, da imajo starši avtonomijo odločanja.

Šolski okoliš je stvar, ki jo je načel zob časa. Ni malo šol, kjer se ne znajo soočiti s pojavi nasilja, kjer jim je droga postala stalna grožnja, kjer je tudi kakovost pouka padla na najnižjo raven. In starši tega ne bodo gledali križemrok. Tisti, ki so zaposleni v Ljubljani ali v Mariboru, se tako vse pogosteje odločajo za prepis otrok za katero od zasebnih osnovnih šol. Čeprav logistika ni mačji kašelj, se zavedajo, da je še kako pomembno, da v tem najranljivejšem obdobju otrok devet ur dnevno preživi v varnem okolju in v okolju, kjer vrednote pomoči sošolcu, mirnega reševanja sporov in hvaležnosti še nekaj pomenijo. Poudariti želim, da o usodi svojih otrok odločajo oziroma odločamo starši. Ki nam ni vseeno. Tudi danes so se mnogi zato kljub službenim obveznostim zbrali na protestnem shodu pred stavbo parlamenta, da bi poslanke in poslance znova pozvali, naj glasujejo proti noveli ministra Jerneja. Naj glasujejo proti elitizmu in diskriminaciji. Naj glasujejo kot starši ne kot politiki. Zanimiva mi je bila izjava Jelke Godec, da niti malo ni bila navdušena, ko se je hči odločila za škofijsko gimnazijo, ampak da je bila pa navsezadnje zelo zadovoljna s tem, kaj ji je ta šola dala.

Naj nas ne bo strah pred novim, neznanim, drugačnim. Zavedajmo se, da je zakon iz leta 1996 za zasebne šole že predvidel enak odstotek financiranja kot za javne šole, a je bil nato spremenjen, torej ne želimo nič takega, kar ne bi bilo normalno za neko demokracijo, želimo le posluh za dejstvo, da smo starši različni in da imamo pričakovanja do šole različna.

Srečno, poslanke in poslanci, glasujte tako, da boste šli z lahkim srcem na zaslužene počitnice v zavedanju, da niste rekli stop pluralnosti izobraževanja, ampak da ste rekli stop ideološkemu pritisku vaših političnih podpornikov.

Ne spreglejte: