Ljubljana, petek, 22. november 2019, 19:50

Šesta razglednica: Sv. Rešnje telo in kri ter Grozdetov večer

Opatija
Foto © Franci Trstenjak

Četrtek, drugega tedna po binkoštih je in zato praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. Čeprav ne bo telovske procesije z monštranco, nebom in banderi, ga bodo na radijskih počitnicah praznovali nadvse slovesno.

Maša je že od začetka počitnikovanja sestavni del vsakega dneva, za to priložnost pa bo v stari Marijini cerkvi, ki je sestavni del opatije Santa Maria del Patire. Pot do tja vodi skozi bližnje mesto Rossano in zatem na z gozdom poraščeno hribovje nad njim, le trideset kilometrov od hotelskega naselja. Z vrha se odpira lep pogled na mesto in zaliv, kjer bivajo počitnikarji. Menihi, odmaknjeni od vsakdanjega vrveže, so na tem kraju doživljali, kaj pomeni ’sveta tihota’. Tudi počitnikarji bodo imeli pred mašo in po njej priložnost za osebni odmik in duhovno obogatitev.

Opatija s cerkvijo je bila zgrajena v 11. stoletju. V normanski dobi je postala eden najbogatejših in najbolj znanih samostanov v južni Italiji. V njej sta bila bogata knjižnica in skriptorij, kjer so menihi prepisovali stare rokopise. V 15. stoletju je cvetoča skupnost začela ugašati. Danes svoje poslanstvo ohranja le še cerkev, ki je z opuščeno opatijo pravi biser latinsko-normanske arhitekture. Tudi večer praznika sv. Rešnjega telesa in krvi bo evharistično naravnan. V ospredju bo lik blaženega Alojzija Grozdeta. Evharistija je imela posebno mesto v njegovem življenju, saj jo je imenoval ’sonce mojega življenja’.

Kako smo doživljali praznik Evharistije in blaženi Grozde

Nihče, tudi vozniki ne, ni imel prave predstave, kam nas bo vodila pot na praznični dan. Res smo prevozili del poti, ki nam je bila znana, potem pa se - vsaj za avtobuse - po ozki cesti napotili med hišami navzgor proti hribom. Ko so bila za nami zadnja bivališča in se je na levi in desni začel gozd, smo verjeli, da smo na pravi poti. Ovinek za ovinkom in velikokrat tako ostri, da so vozniki meter za metrom ocenjevali, ali bo šlo ali bo potrebno nazaj, zravnati volan in spet poskusiti.

Z avtobusom navzgor
Z avtobusom navzgor

Čeprav pot ni bila dolga, je trajala. In ko smo končno zagledali kamnito srednjeveško svetišče, smo si oddahnili. Drugih obiskovalcev vsaj na začetku ni bilo. Bivališče menihov je le delno ohranjeno, na delu, kjer bi utegnil kdo živeti, pa napis, da je to poslopje 'žendarmarije'. Stalnih naseljencev ni. Za majhno kantino skrbita zakonca, ki ponujata predvsem pijačo, ne pa spominkov ali nabožnih predmetov, kar bi pričakoval na takem romarskem kraju. Na poti smo namreč videli, da do vrha vodi več romarskih poti. Tudi številne mize in klopce v mešanem gozdiču pričajo, da sem nekajkrat na leto pride precej ljudi, verjetno predvsem za Marijine praznike. Le z enega dela planote, na kateri so postavili opatijo s svetiščem, se odpira lep razgled na nižino in morje, ki jo obdaja.

Praznovanje smo začeli z molitvijo rožnega venca v avtobusu. Veseli del ima namreč desetko, ki govori o postavitvi sv. Evharistije. Z molitvijo smo nadaljevali tudi svetišču, ki je dokaj skromno opremljeno. Ikona Bogorodice, star lesen križ s Križanim, kip Marije z Jezusom, ostanki bogatega mozaika v zadnjem delu svetišča in to je skoraj vse. Duhovnik, ki naj bi prišel, da nas sprejme in pripravi za mašo, je zamujal, zato smo začeli prepevati … predvsem evharistične pesmi … eno za drugo, župnika pa od nikoder. Spet smo molili rožni venec in nazadnje dočakali gospo, ki je pogrnila oltar s prtom, odnesla rože od zadnje poroke, ki je bila tukaj pred tedni in začeli smo s sveto mašo.

V opatijski cerkvi
V opatijski cerkvi

Franci Trstenjak je v pridigi povzel svetopisemske trenutke, ki govorijo o Evharistiji. Ob koncu se je Bogu zahvalil, za svojevrstno praznovanje, za katerega se imamo zahvaliti župniku, ki nas je pustil na cedilu. Tako smo lahko s pesmijo in molitvijo na svojevrsten način nadomestili vzdušje, ki ga ustvari telovska procesija. Obisk tega kraja molitve je bil tako povsem v skladu s tem, zaradi česar so si ga pred tisočletjem izbrali menihi in pred njimi morda še kdo.

Pred svetiščem opatije Santa Maria del Patire
Pred svetiščem opatije Santa Maria del Patire

 

Hitro je prišel večer. Do takrat si je vsak lahko privoščil nekaj ur namakanja v morju ali v bazenu, obilno večerjo in še kaj. Radijska telenovela se je tokrat umaknila vsebini, povezani z blaženim Lojzetom Grozdetom. Za začetek video nagovor režiserja filma Srce se ne boji Davida Sipoša; po Marjanovi zaslugi namenjen zbranim na radijskih počitnicah. Nekaj njegove poezije in kratek oris njegovega življenja, zatem pa dokumentarni film. Pod zvezdnatim nebom daleč od doma so se vrstili prizori iz njegovega življenja, pričevanja nekaterih njegovih sopotnikov in tistih, ki so se poglobili v čas njegovega bivanja.

Srce se ne boji
Srce se ne boji

Obogateni z vrisi na prvega mučenca iz naših krajev smo zmolili še za njegovo beatifikacijo in bolj kot ne v tihoti odšli do svojih bivališč. Tako kot že večkrat, smo se lahko prepričali, da so radijske počitnice tudi duhovna obogatitev.

 

Z nami na poti je tudi Vzajemna zdravstvena zavarovalnica!

Vzajemna
Vzajemna

Ne spreglejte: