Ljubljana, nedelja, 15. december 2019, 01:32

Papež grkokatoliškim pastirjem o molitvi in bližini trpečim

Ukrajina
Foto © splet

V Vatikanu poteka dvodenvno srečanje predstavnikov ukrajinske grkokatoliške Cerkve. Nagovoril jih je tudi papež Frančišek, ki je po poročanju Radia Vatikan, spregovoril o pomenu upanja v od konflikta razdeljeni državi. »Krščansko upanje, ki se goji s Kristusovo lučjo, izžareva vstajenje in življenje tudi v najtemnejših nočeh sveta,« je dejal Sveti oče in dodal, da je za vernike v težkih trenutkih, še bolj kot v mirnih, prioriteta biti združeni z Jezusom.

Papež je spomnil tudi na svetnike, ki so na zlo odgovorili z dobrim. V ospredje pa je postavil tudi tri temelje, s katerimi naj pastirji pristopajo k razmeram v Ukrajini, in sicer molitev, bližino ljudem, zlasti trpečim zaradi konflikta, ter sinodalnost kot skupno hojo Cerkve.

Srečanja se udeležujejo višji nadškof ukrajinske grkokatoliške Cerkve Svjatoslav Shevčuk, člani stalnega sinoda in metropoliti, navzoči pa so tudi odgovorni pri dikasterijih rimske kurije, ki so pristojni za Ukrajino. Namen je oceniti situacijo v Ukrajini ter opredeliti pastoralne načine oznanjevanja evangelija.

»Ukrajina že nekaj časa živi težko in delikatno situacijo. Pet let je že ranjena zaradi konflikta, ki ga nekateri imenujejo 'hibriden', sestavljen iz vojnih dejanj, kjer se odgovorni zakrinkajo; konflikta, v katerem najslabotnejši in najmanjši plačujejo najvišjo ceno; konflikta, ki se ga povečuje s propagandnimi ponaredki in manipulacijami različne vrste, tudi s poskusi vpletanja verskega vidika,« je dejal papež na začetku govora, zatem pa nakazal tudi pot, na katero naj se usmeri Cerkev.

Temeljna vloga Cerkve pred kompleksnimi situacijami, ustvarjenimi zaradi konfliktov, je »nuditi pričevanje krščanskega upanja«. To ni upanje sveta, ki sloni na stvareh, ki minevajo, pridejo in gredo, in pogosto ločujejo; je upanje, ki nikoli ne razočara. »Krščansko upanje, ki se goji s Kristusovo lučjo, izžareva vstajenje in življenje tudi v najtemnejših nočeh sveta. Zato, dragi bratje, menim, da je za vernike v težkih trenutkih, še bolj kot v mirnih, prioriteta biti združeni z Jezusom, našim upanjem,« je zbranim dejal papež in spomnil na zglede »svetnikov izza sosednjih vrat«, ki so v krotkosti blagrov imeli krščanski pogum, da so na zlo odgovorili z dobrim, ki so ljubili sovražnike in molili za tiste, ki so jih preganjali. Na nasilnem polju zgodovine so postavili Kristusov križ. In rodili sad. »Ti vaši bratje in sestre, ki so doživeli preganjanja in mučeništvo in ki so stisnjeni h Gospodu Jezusu zavrnili logiko sveta, po kateri se na nasilje odgovori z nasiljem, so z življenjem zapisali najbolj svetle strani vere: so rodovitna semena krščanskega upanja.«

Sveti oče je v nadaljevanju govora podal temeljne smernice, ki so naj v ospredju življenja in delovanja ukrajinske grkokatoliške Cerkve: molitev, bližina in sinodalnost. Pastirje svetega Božjega ljudstva je spodbudil, da mora primarno skrb vseh njihovih dejavnosti biti molitev, duhovno življenje. »To je prva skrb in nobena druga ne sme biti pred njo,« je poudaril. »Vsi vedo in vidijo, da ste Cerkev, ki zna govoriti z duhovnimi besedami in ne posvetnimi. Nebesa na zemlji namreč potrebuje vsaka oseba, ki se približa Cerkvi. Naj nam Gospod podeli to milost in vse nas naredi vdane posvečevanju nas in vernikov, ki so nam zaupani. V konfliktni noči, skozi katero hodite kakor v Getsemaniju, Gospod prosi svoje, naj bdijo in molijo; ne naj se branijo, še manj da naj napadejo. A učenci so spali, namesto molili, in ob Judovem prihodu izvlečejo meče. Niso molili in padli so v skušnjavo, v skušnjavo posvetnosti: nasilna šibkost mesa je prevladala nad krotkostjo duha. Ne spanec, ne meč, ne beg, ampak molitev in darovanje sebe do konca sta odgovora, ki ju Gospod pričakuje od svojih. Samo ti odgovori so krščanski, rešujejo od posvetne spirale nasilja.«

Bližina

Na drugem mestu je papež spregovoril o bližini. »Cerkev je poklicana, da z različnimi sredstvi uresniči svoje pastoralno poslanstvo. Po molitvi pride bližina. Kar je Gospod prosil svoje apostole tisti večer, naj so mu blizu in bdijo, danes prosi svoje pastirje: bodite z ljudmi, bdite ob tistem, ki hodi skozi noč bolečine. Bližina pastirjev vernikom je kanal, ki se gradi dan za dnem in ki prinaša živo vodo upanja. Gradi se takole, srečanje za srečanjem, z duhovniki, ki poznajo in si vzamejo k srcu skrbi ljudi, in z verniki, ki preko prejete oskrbe sprejemajo oznanilo evangelija, ki ga posredujejo pastirji. Ne razumejo ga, če so pastirji zavzeti samo z govorjenjem o Bogu; razumejo ga, če so darežljivi z dajanjem Boga: ko dajejo sami sebe, so blizu, pričujejo o Bogu upanja, ki je postal meso, da bi hodil po človekovih poteh. Cerkev naj bo kraj, kjer se zajema upanje, kjer so vrata vedno odprta, kjer se prejme tolažba in spodbuda. Nikoli zaprtosti, pred nikomer, ampak odprto srce; nikoli gledati na uro, nikoli poslati domov nekoga, ki potrebuje, da se ga posluša.« Kot je pripomnil, »mi smo služabniki časa. Ne živimo v času. Lepo prosim, ne podlezite skušnjavi, da bi živeli kot sužnji ure. Čas ni ura.«

Pastoralna oskrba na prvem mestu obsega bogoslužje, ki skupaj z duhovnostjo in katehezo predstavlja element, ki je značilen za identiteto ukrajinsko grkokatoliške Cerkve. Ta svetu, ki je še vedno popačen z egoizmom in pohlepom, kaže pot proti ravnovesju novega človeka. To je pot dejavne ljubezni, brezpogojne ljubezni, znotraj katere se mora umestiti vsaka druga dejavnost, da bi se tako gojila bratska vez med osebami, znotraj in zunaj skupnosti. V tem duhu bližine je papež tudi začel leta 2016 humanitarno iniciativo in k sodelovanju povabil Cerkve v Evropi, da bi se tako pomagalo neposredno prizadetim v konfliktu. Sveti oče je pri tem izrazil zahvalo vsem, ki so prispevali k realizaciji te nabirke na ekonomski, organizacijski in tehnični ravni. Izrazil je željo, da bi sledili še drugi socialni projekti. Zelo je namreč pomembno biti blizu vsem in biti konkretni, tudi zato, da se tako resne situacije ne bi pozabilo. Ne more se pozabiti brata, ki trpi, ne glede na to, od kod prihaja. Ne more se pozabiti brata, ki trpi!

Sinodalnost

Molitvi in bližini je papež Frančišek dodal še trejo besedo, to je sinodalnost. »Biti Cerkev je biti skupnost, ki hodi skupaj. Ni dovolj imeti sinoda, treba je biti sinod. Cerkev potrebuje resno notranjo podelitev: živi dialog med pastirji in med pastirji in verniki. Kot vzhodna katoliška Cerkev, že imate v svoji kanonski ureditvi poudarjen sinodalni izraz, ki predvideva redno in periodično poseganje po zborovanjih sinoda škofov. A vsak dan je treba udejanjati sinod, truditi se hoditi skupaj, ne samo s tistim, ki misli na enak način – bilo bi enostavno, ampak z vsemi verniki v Jezusa.«

Poslušati. Soodgovornost. Laiki

Sinodalnost krepijo trije vidiki, o katerih je papež spregovoril v nadaljevanju govora. To je predvsem poslušanje: poslušanje izkušenj in predlogov bratov škofov in duhovnikov. »Pomembno je, da se vsak znotraj sinoda čuti sprejet. Poslušati je toliko bolj pomembno kolikor višje gremo v hierarhiji. Poslušanje je rahločutnost in odprtost za mnenja bratov, tudi mlajših, tudi tistih, ki so manj strokovnjaki.« Drugi vidik je soodgovornost. Ne moremo biti brezbrižni pred napakami ali nepazljivostmi drugih, ne da bi pri tem posredovali na bratski in prepričljiv način. »Naši bratje potrebujejo naše razmišljanje, našo spodbudo, kakor tudi naše opominjanje, kajti poklicani smo hoditi skupaj in ne more se skrivati tistega, kar ne gre, in iti dalje, kakor da ni nič, samo da bi za vsako ceno zaščitili svoje dobro ime. Ljubezen je treba vedno živeti v resnici, transparentnosti, in tisti pareziji, ki očiščuje Cerkev in ji omogoča hoditi dalje.« Sinodalnost prav tako pomeni vključenost laikov: kot polnopravni člani Cerkve, so poklicani, da se izrazijo in dajo predloge. Kot soudeležene v cerkvenem življenju jih je treba ne le sprejeti, ampak poslušati. Kar je papež hotel še posebej poudariti: »Kdor posluša, lahko potem dobro govori. Kdor ni navajen poslušati, ne govori, ampak laja.«

Sinodalnost prav tako vodi v razširitev obzorij, v življenje bogastva lastne tradicije znotraj vesoljnosti Cerkve. A kot je dodal papež, bo enost Cerkve toliko bolj rodovitna kolikor bolj realna bosta sodelovanje in povezanost med Svetim sedežem in delno Cerkvijo. To seveda ne sme privesti v manjšo zavest o lastni avtentičnosti in izvirnosti, ampak jo oblikovati znotraj naše katoliške, torej univerzalne identitete. Kot univerzalna pa se nahaja v nevarnosti in se lahko izčrpa z navezanostjo na različne partikularizme: cerkvene, nacionalistične ali politične.

Papež je ob koncu govora izrazil željo, da bi srečanje dalo pomembne trenutke medsebojne podelitve, vzajemnega poslušanja, prostega pogovora, vedno spodbujeno z iskanjem dobrega in v duhu evangelija. Vse to naj jim pomaga bolje hoditi skupaj. »V določenem smislu gre za vrsto sinoda, posvečenega tematikam, ki so najbolj pri srcu ukrajinski grkokatoliški Cerkvi v tem obdobju, obteženem z vojaškimi konflikti in zaznamovanem z vrsto političnih in cerkvenih procesov, ki so mnogo večji od teh, ki se nanašajo na katoliško Cerkev. Priporočam vam tega duha, to razločevanje, s katerim se lahko preverjate: molitev in duhovno življenje na prvem mestu; zatem bližina, predvsem tistim, ki trpijo; sinodalnost, skupna hoja, odprta hoja, korak za korakom, s krotkostjo in poslušnostjo.«

Ne spreglejte: