Ljubljana, ponedeljek, 19. avgust 2019, 18:26

Krvavo ga potrebujem!

Marjan Bunič
Foto © Izidor Šček

Vsi po malem sanjamo o njem, ga načrtujemo, ga pričakujemo in se ga veselimo. Dopust. Druga rutina, drug urnik, drugo okolje in nenazadnje drugi ljudje. Telo zadiha, glava se prijetno osveži, misli se iz krča sprostijo v lahkotno pozo. Drug človek … Tudi sam se zelo veselim dopusta. Pravzaprav ga komaj čakam. Željno ga pričakujem in krvavo ga potrebujem. Pa ne svojega, da ne bo pomote. Komaj čakam na dopust naših politikov …

Naj gredo v novo rutino, naj gredo v drugo okolje, naj gredo končno k nekim drugim ljudem … Samo da me vsaj za nekaj časa pustijo pri miru! Da zadiham, da se osvežim, da se iz krča sprostim v lahkotno naravno pozo. Ker nisem utrujen od svojih obveznosti, od velike količine in tempa svojega dela ter od svojih sodelavcev. Ne! Izmučen sem od nenehnega cukanja, naj pogled vendar usmerim v središče življenja – v Parlament. Izmučen od stalnega prepričevanja, da je bistvo mojega bistva opredeljevanje do vsake od tam izrečenih nebuloz. Izmučen od tamkajšnjega duhovičenja, ki je dosledno par streljajev stran od duhovitosti. Pa od domislic in metafor, ob katerih v zadregi zardeva vsak povprečen jezikovni estet. Izmučen od vseh plitkih »modrosti« in pobalinskih cinizmov zagnanih dečkov s puhom pod nosom. Izmučen od žalitev in podcenjevanj, s katerimi vse vprek klofutajo starejši samooklicani stari mački. Izmučen sem od oholosti, egoizma, narcisoidnosti, nesramnosti, laži, podtikanj, taktiziranja in nespametnosti … In predvsem sem izmučen od dokazovanja večine medijev ter javnosti, da mora biti vsakemu ozaveščenemu Slovencu ukvarjanje z vso to folkloro središče vsakega dneva. Še več – o vsakem od teh dejanj ali izjav se mora opredeliti in takoj nato skočiti na barikade. Za politika, ne za idejo. Ideja namreč že zdavnaj ni več pomembna, če morda še niste opazili; idejo so že zdavnaj ugrabili, si jo prilastili in jo zasužnjili; vsak za svoje interese …

Od tega sem izmučen, od tega sem utrujen, zaradi tega sem v krču. Res ne vem, zakaj bi se moral več kot nekaj sekund ukvarjati z izjavami raznih Violet, Žanov, Karlov, Angelc ali kogarkoli drugega. Odrasli ljudje so, sami so odgovorni za svoje besede in te so pač zelo povedne. Iz njih je vse jasno. Pa vendar na vsakem koraku želijo od mene, da jih ocenjujem in se do njih opredeljujem. V družbah se začenjajo pogovori s »Kaj praviš? Kaj misliš o tem?« Da o medijih ne govorim. To me neznansko utruja. Prisilno ukvarjanje z neznanci, ki mi nič ne pomenijo, pa vendar s pomočjo medijev ugrabljajo moj fokus. Nobena anketa me še ni spraševala, kakšen je moj odnos do prvih vnukovih besed ali kako ocenjujem nastop vnukinje v vrtcu. To je moj svet! To je moj najpomembnejši svet.

Boste rekli – ne bodi naiven, pa saj politika vendar kroji tvoje življenje, vpliva nanj, zato jo moraš spremljati in se opredeljevati. Žal je to res. Še v času svojega učiteljevanja ob veliki reformi osnovnega šolstva sem na svoji lastni koži občutil, da strokovne stvari kroji in postavlja politika, stroko pa bodisi utiša ali pa prilagodi lastnim interesom. Nič se ni spremenilo. Vem, da bi se o mnogih stvareh strokovnjaki že zdavnaj strokovno odločili, čim pa gre zadeva skozi politično sito odločanja, se zgodi prej omenjena ugrabitev rešitve, takoj nato polarizacija in odkrivanje »ozadij«, v zadnji fazi pa se sklepa »politični konsenz«, ki z začetno strokovno rešitvijo običajno nima več kaj dosti skupnega. Strokovna rešitev je preveč »neopredeljena«. Zato politika ne prenese stroke. Zato jo razcefra in razseka, izmaliči ali pa skrije v predal. Strokovne rešitve tako kar po vrsti postajajo žrtve »političnih rešitev«.

In tako nimam prav nobenih iluzij o strokovni rešitvi financiranja zasebnih osnovnih šol, o strokovni rešitvi medvedjega problema ali česa drugega. Stroka običajno tuli v prazno ali pa išče politične zaveznike in s tem izgublja svojo samostojnost.

Mi pa ves ta ples opazujemo, se v prazno opredeljujemo in prenašamo grenak žolč nemoči v svoje življenje.

To me res utruja. In zato tako zelo pričakujem in krvavo potrebujem dopust – dopust naših politikov. Da zadiham, da se osvežim, da se iz krča sprostim. Drug človek … To, da bom še kak dan prost svojega dela in obveznosti, bo le prijeten dodatek.

Ne spreglejte: