Ljubljana, petek, 18. oktober 2019, 10:51

30 let lipe sprave

Jože Bartolj
Foto © ARO

Društvo Združeni ob Lipi sprave je v soorganizaciji Nove Slovenske zaveze in civilno družbene pobude Vseposvojitev, minuli konec tedna obeležilo 30 let Lipe sprave na Ljubljanskih Žalah. To so 11. maja 1989 na zemlji iz Kočevskega Roga, Teharij in Podutika, v spomin na tisoče in tisoče ljudi, ki nimajo zaznamovanih grobov in jih je zmotna ideologija hotela izbrisati iz zgodovinskega spomina, posadili Stanislav Klep in somišljeniki. Lipa ni imela lahkega življenja, saj so jo polomili.

Prvo je nadomestila druga, nad katero se je zopet nekdo znesel in organizatorji so imeli že pripravljeno tretjo, da jo spet posadijo, vendar je druga lipa preživela po obilnem obrezovanju polomljenih vej. Danes po tridesetih letih ji skoraj ne bi pripisali tako burnega življenja. Pravzaprav me spominja na našo spravo. V začetku so se nasprotniki besno zaganjali vanjo, ji lomili veje, hoteli so jo zbrisati z obličja zemlje, a se ni dala, danes pa kakor da se zanjo ne zmenijo ...

Na prvi slovesnosti se je tako zbralo okoli tri tisoč ljudi. Pobudniki, poleg Stanislava Klepa, Viktorja Blažiča, Zdenka Zavadlava in Radovana Hrasta, vsi so bili partizani, so bili v skupini še Tine Velikonja kot predstavnik uničenih in zamolčanih domobrancev ter še nekaj posameznikov denimo Vitomir Gros in Danijel Malenšek, ki so si želeli, da bi se na tem kraju zbirali tako eni kot drugi, nekdanji zmagovalci in poraženci, vsi skupaj zavezani narodni spravi.

Kaj se je v minulih letih zgodilo, da se nas je na sobotni slovesnosti na Žalah zbralo le nekaj deset ljudi? Lipa se je okrepila, postala je pravo veliko drevo, nad njo se zdaj hvala Bogu nihče več ne znaša, ampak zdi se, da le zaradi ignorance. Spravo je zamenjala vseenost … Drevo naj raste, tisti maloštevilni, večinoma le enega političnega nazora, naj se zbirajo, večinski mediji javnosti o dogodku ne poročajo.

Slavnostni govornik, predsednik društva Združeni ob Lipi sprave akademik dr. Janez Juhant je v svojem nagovoru poudaril: „Z žalostjo ugotavljamo, da nekateri pri nas (nekaterih temeljnih pravic posameznika) še vedno niso pripravljeni sprejeti. Tako ne zagotavljajo pravice do groba vsem, čeprav so bili tudi po zaslugi predsednika republike, narejeni koraki za rehabilitacijo vsaj nekaterih žrtev in za njihov pokop. Zato so pred nami še pomembne naloge. Nesprejemljivo je, da teh pravic nimajo pobiti nepokopani Romi in da se še vedno ustvarjajo ovire, da žrtve ne dobijo državnopravnega zadoščenja oziroma rehabilitacije.“ Tako Janez Juhant.

Zdi se, da če ne bi bilo Urada predsednika republike, s častno četo slovenske vojske, ki je dogodek prepoznal kot enega ključnih na tem področju, bi pravzaprav lahko v prsih čutili le težo, da nas je sprava zaobšla, da si sicer lahko marsikaj povemo, ampak, da drug drugega ne poslušamo, predvsem pa ne slišimo. Vse so samo besede v vetru, ki šumijo okoli listov trideset let stare Lipe sprave …

Predsednik Borut Pahor je ob tej priliki društvo dvakrat počastil. Najprej je večer pred slovesnostjo v predsedniški palači pripravil sprejem, potem pa 15. junija na Dan krivde, odpuščanja in sprave na Žalah k Lipi sprave položil še venec. Kasneje se je z udeleženci zadržal še v pogovoru in zdi se, da je trenutno pravzaprav edini v državi, ki je na tem področju storil korak naprej. Citiram: »Ne gre za to, ali se strinjam prav z vsakim od načel in ciljev društva. Gre za to, da mu kot predsednik republike priznavam družbeni pomen ter ga smatram za pomemben in hvalevreden dejavnik v oblikovanju kolektivne narodne zavesti o polpretekli zgodovini in snovanju naše skupne prihodnosti.«

Tako predsednik republike, ki je Lipi sprave zaželel še dolgo življenje.

Kljub pičlemu obisku in medlemu medijskemu odmevu na omenjeno obletnico Lipe sprave, pa sem iz Žal odhajal pomirjen. Za moje boljše duhovno počutje je v pogovoru poskrbel pesnik in igralec Tone Kuntner. Na slovesnosti je interpretiral pesem iz njegove zadnje pesniške zbirke Zamrznjena pomlad Molitev za spravo. Pa ni bila pesem tista, ampak spomin na dogodke izpred trideset let. Povedal je, da je bil večkrat ob Lipi sprave, da tudi njega ta mrtvi tek sprave žalosti, ampak da se ob tem vedno spomni, kako nas le nekaj dni loči od Dneva državnosti, našega največjega praznika. Rekel je, da je neskončno srečen, ker živi v tem času, da mu je bilo omogočeno doživeti lastno državo. Lahko smo razočarani, da ni vse tako, kot bi moralo biti, ampak pomislite, kako razočarani morajo biti šele tisti, ki jim Slovenija nikoli ni bila „intimna opcija?“ Zdaj pa imamo svojo državo in nikoli več ne bo tako je bilo pred 30 leti. Nikoli več ne bo samo ene stranke, nikoli več se ne bomo vezali v različne balkanske povezave, nikoli več ne bomo imeli vojske, ki je napadla svoje ljudi … In tukaj bomo govorili slovensko, tudi v vojski. Že zaradi tega lahko jugo nostalgikom ostanejo samo spomini, mi smo svoje sanje dosegli.

Tako mi je navdušeno razlagal Tone Kuntner in nekaj tega navdušenja bi vam želel predati v svojem razmišljanju teden dni pred Dnevom državnosti. Ne obupajmo, ne bojmo se, odločno in jasno se zavzemimo za svoja načela, svoje poglede in ne bojmo se jih jasno in javno zagovarjati, pa čeprav na slovesnosti le za nekaj deset ljudi! Tako kot je bilo pred 30 leti ne bo več. O tem nenazadnje priča tudi Lipa sprave. Prepričan sem, da se bo še bolj razrasla in da nas bo morda v poletni vročini, čisto nezavedno, vse osvežila s svojo senco.

Ne spreglejte: