Ljubljana, torek, 25. junij 2019, 15:52

Nevidni klic

0:00
0:00
Matjaž Merljak
Foto © Izidor Šček 2017

"Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdrave osebnosti."

Danes dopoldne sem poklical duhovnika, ki praznuje stoti rojstni dan in ga ob voščilu vprašal, kakšen je recept za tako dolgo življenje. Odgovoril je, da je vse božja milost.

Že pred sedmimi leti, ko sem ga ob sedemdesetletnici duhovništva obiskal z mikrofonom, me je navdušil, ko je uporabljal internet in elektronsko pošto. Danes mi je rekel, da ju še uporablja, saj je to sredstvo, da si v stiku z ljudmi. Ponavljam, duhovnik, ki ima sto let. Priznam, nisem si mislil. Normalno se mi je zdelo, da internet za komunikacijo in oznanjevanja uporablja npr. moj domači župnik, ki jih šteje dobrih trideset in njegov malo mlajši sošolec, ki je zaradi vloganja najbolj popularen duhovnik v državi.

Omenjeni današnji stoletnik mi je pred leti dejal, da je bil odnos do duhovnega poklica nekdaj precej drugačen, kot je danes. Da so npr. v njegovi družini molili, da bi kdo od otrok postal duhovnik in da se je za sprejetje Gospodovega klica odločil tudi zaradi potrebe naroda, ki je bil v stiski zaradi fašizma in nacizma, ob potlačeni narodni zavesti. Kaj pa danes? Kako se odločajo? Kako slišijo in razločujejo božji klic? Koliko bi se jih danes, če bi se še enkrat odločali, odločili, da bi bili duhovniki v takšni Cerkvi, kot je danes in ob načinu, kako se rešujejo določeni problemi?

Upam, da nisem koga s tem postavil v zadrego. A o tem sem razmišljal tudi minule dni, ko je bil teden molitve za duhovne poklice in v nedeljo 56. svetovni dan molitve za duhovne poklice. Tako tistim nekdaj kot tem danes in vsem vmes mora biti lasten pogum. Sprejeti morajo odločitev in tvegati. To je odločitev za vse življenje. To je odločitev, ko ne moreš naredit "undo", kot sem mnogokrat naredil ob pisanju tega besedila, pa ne le za enega, tudi za več korakov.

Da manjka duhovnikov, večkrat slišimo. Da se mladi fantje ne odločijo, ker je odločitev pretežka. Po drugi strani manjka tudi družinskih očetov, ker je tudi tu odločitev za vse življenje (pre)težka. Ker nas je strah razočaranj in stisk in neuspehov. Ker bi radi bili svobodni in bi ob temnih in težkih trenutkih našega življenja iz enega vlaka takoj prestopili na drugega. Dr. Andrej Perko pravi, da se posledice pomanjkanja očetov že kažejo v družbi, da se brez očetove discipline otroci ne morejo razviti v zdrave osebnosti. Dodaja, da morata biti v družini mama in oče kot biološko različni bitji. Edino tako se lahko otrok razvije v normalno osebnost.

Posebnega dne očetov v naši državi nimamo, v katoliških krogih ga praznujemo 19. marca, na god svetega Jožefa. Očetov se na poseben dan v letu spomnijo v več državah po svetu, tako kot so se preteklo nedeljo mater. Mi pa se lahko jutri, na svetovni dan družin, spomnimo obojih. In molimo zanje, očete in matere ter za naše družine, da bi v tem našem bivanju na zemlji, ki je prepleteno v vzponi in padci, zrasle zdrave in trdne osebnosti, z izoblikovanim značajem in izoblikovano notranjostjo. Potem bo dovolj tudi duhovnih poklicev.

Ne spreglejte: