Ljubljana, torek, 22. oktober 2019, 19:10

Evropejka

Nataša Ličen
Foto © Izidor Šček

"Evropejka sem, del bogate večtisočletne kulturne in duhovne zgodovine. Želim, da v takšni Evropi še naprej živita tudi moji dekleti. Zato grem volit.."

Prijazno pozdravljeni, tokrat ker smo v Tednu Evrope, spoštovane Evropejke in Evropejci! Evropa, moja si in jaz del nje. Ponosna sem, da se lahko predstavim kot Evropejka. Evropa. Dobro zveni, kaj menite?

Iz grške mitologije povzeto ime, predstavlja širino, prostranost. Tudi lepoto.

Več stoletne sanje naših prednikov živimo danes. Seveda ni vse, kot bi si želeli, toda temu rečemo tok razvoja. Če bi bilo vse v redu, naj se sliši še tako paradoksalno, nas ne bi nič spodbudilo k napredovanju in iskanju boljših poti. Obstali bi. Nič nas ne bi gnalo naprej. Že prav, da cenimo, kar imamo, kar smo dosegli, a to ne pomeni, da je treba obmirovati in si za nič več ne prizadevati.

Kreativnost je Božja. Bog kreira vsak trenutek. Mene in vse okrog.

Vsako leto 9. maja praznujemo dan Evrope, dan posvečen miru in sožitju na stari celini. Na ta dan obeležujemo obletnico zgodovinsko pomembne Schumanove deklaracije. Francoski zunanji minister Robert Schuman je v govoru v Parizu leta 1950 predlagal novo obliko političnega sodelovanja v Evropi, ki bo zagotavljala trajni mir med narodi Evrope. Zavzel se je za oblikovanje evropske institucije, ki bo skrbela za skupno upravljanje industrije premoga in jekla. Pogodbo o ustanovitvi takšne institucije so podpisali naslednje leto. Schumanov predlog velja za začetek današnje Evropske unije.

To je velika stvar.

Pomembna zmaga sodobne evropske družbe, ali lepše - družine različnih in raznolikih, a podobnih v vrednotah in predstavi, kaj je življenje in kako živeti. Med minulimi prazniki mi je bil dan tik pred zdajci nekajdnevni skok v eno od evropskih držav. Mimo treh mejnih črt sem se peljala, ne da bi kje povprašali, kdo sem in od kod. Kaj ni to zmaga v zaupanju?

Glede na zadnji nekajletni trend kritičnosti do evropske ideje se vprašam, kje smo izgubili to zavedanje o dragocenosti povezovanja?

Zakaj smo začeli dvomiti v Evropo? V to lepo staro celino? Zeleno, biotsko in družbeno kulturno raznoliko, še s pitnimi vodami in dobrim zrakom, relativno čisto okolico, socialno prijazno, humano, demokratično, varno? To, kar še vedno imamo, mir, blaginjo večine državljanov, svobodo, varnost in pravice brez notranjih meja, razmeroma uravnoteženo gospodarstvo in stabilnost, spoštovanje, kar so vse tudi cilji skupnega evropskega prostora, to nič ne šteje?

Ko se predstavim za Evropejko državljanom drugih kontinentov, s tem opredelim tudi svoj način življenja. Izkažem vrednote, za katere se zavzemam in jih predajam tudi potomcem. Svojima dekletoma želim, da bi živeli v takšni Evropi, v kakršni (še) živim sama. Ne, želim jima, da bi živeli v še boljši Evropi.

Zato grem volit.

Da bi izbrala tiste, ki bodo tudi v mojem imenu dejavni tvorci Evrope, naše skupne razširjene domovine, ki bodo zastopali moj glas in moje evropske sanje.

Evropa je dežela številnih priložnosti. V njej sem in sta tudi moji hčeri spoštovani ženski, enakih možnosti kot vsi ostali. Lahko svobodno izbirata in se uresničujeta. Če samo pomislim, kakšna kultura je le streljaj od naših evropskih meja, ki bi vse to lahko mojima dekletoma hitro odvzela , me stisne v trebuhu. Vrednote Evrope, ki smo jih dosegli skupaj in jih vsakodnevno uresničujemo in potrjujemo, so velika zmaga in dajejo dostojanstvo vsakemu državljanu Evrope. To je varnost, vsaj jaz jo tako doživljam.

Varnost je osnova. Po varnem okolju zahrepenimo že v trenutku spočetja. Varen objem matere, pozneje družine, širše skupnosti, naroda, kontinenta, civilizirane družbe. Varnost ni visokoleteča beseda brez ozadja, ampak je osnova in nam je danes dana. In tudi to predstavlja Evropa in dokler bo Evropa povezana, bo varnost. Povezanost več narodov v medsebojnem spoštovanju in sodelovanje je dota, ki jo želim prenesti naprej.

Kakšno prihodnost pa želite vi za svoje?

Okolje negotovosti, zaprte svetove posameznih narodov, razdrobljenost ali to, kar živimo danes? Kar Evropa vendarle je, skupina različnih, povezanih v skupnih vrednotah. Te vrednote so krščanske in so sestavni del evropskega načina življenja. Evropa je kot družina. Dokler se bomo slišali in se v različnosti znali prilagajati in se spoštovati, bomo lahko srečni. Ko se začnemo prerekati in tekmovati, čigav prav je pred ostalimi, smo na robu razhoda. Družina, razklana v sebi, pa nima varnosti. Vsak otrok, kjer starši ne zmorejo skupnega jezika, to ve.

Zato je letošnji maj, mesec evropskih volitev tako pomemben in ključen.

Ne samo priložnost, dolžnost imamo, če ne zaradi sebe, pa to storimo zavoljo svojih otrok, da izberemo predstavnike, ki bodo s sprejemanjem pomembnih odločitev vplivali tudi na naše vsakdanje življenje.

Kot v Mitološki pripovedi, je Evropa kot celina s svojim urejenim sistemom in močjo sodelovanja v sodobnem svetu marsikomu privlačna in kot tekmica zbuja željo po premoči, zasedbi. Ne dovolimo, da bi nas podjarmili, kot je Zevs prelepo Evropo. Ne dovolimo, da bi izgubili svojo istovetnost, odločanje in predvsem svoje vrednote, ukoreninjene v krščanstvu.

Slovenka, ponosna in zavedna, toda nič manj ponosna Evropejka sem, del bogate večtisočletne kulturne in duhovne zgodovine. In, kot rečeno, želim, da v takšni Evropi še naprej živita tudi moji dekleti.

Zato upam, da se srečamo na voliščih.

Ne spreglejte: