Ljubljana, torek, 25. junij 2019, 15:53

Ko Vstalega zasenči Križani

Križani
Foto © ARO

Si predstavljate, kako bi praznovali cvetno nedeljo, sveto tridnevje in veliko noč v Turčiji? Domovina apostola Pavla, mladih krščanskih skupnosti, nekdanjega drugega Rima. Kaj pa danes? »Pri nas je vse zelo skromno,« je na veliko soboto povedal p. Martin Kmetec. Ni zunanjih znamenj velike noči. Obredi se odvijajo med štirimi stenami. Na praznik vstajenja na zunaj spominja le cvetoče drevje. A dodaja: »Za nas je bistveno, da smo povezani s Kristusom!«

Pripovedoval je še, kako v Turčiji ni sledov za nekdanjimi kristjani. Izumrli so ali pa zapustili domovino. Krščansko skupnost zdaj sestavljajo tujci, predvsem tisti, ki se mudijo na delu v Turčiji. Največ je Filipincev. V državi je obtičalo približno petdeset tisoč kristjanov iz Sirije, ki so razkropljeni po številnih mestih. P. Martin je nekatere med njimi srečal v spovednici in zaslutil njihovo stisko. Ob vsem tem sem občutil hvaležnost za vse, kar nam je dano pri nas. Nagovarjajo nas bogata bogoslužja, ubrano petje, blagoslovi velikonočnih jedil, procesije. Brez strahu in negotovosti se lahko poglobiš v Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. In ko sem v velikonočnem jutru stopil na vrt, so se od vseh strani oglašali zvonovi. Pomladno sonce je obsijalo cvetoče drevje in bele gore v ozadju.

Kako so veliko noč doživeli kristjani na Šrilanki? Nič hudega sluteč so verjetno podobno kot mi obhajali cvetno nedeljo. Praznovali dan evharistije, in zatem spremljali Jezusa na Oljsko goro, pred preiskovalce, v zapor, pred sodnika in v smrt. Imeli so veliko soboto in zatem velikonočno vigilijo. In ko so se zbrali na sam praznik v svetišču, je počilo. V trenutku so bili spet na Kalvariji. Tokrat so bili na križu njihovi najbližji. In kaj so doživljali verniki pri velikonočni procesiji v mestu Gombe v Nigeriji, ko je v sprevod z veliko hitrostjo zapeljal nek policist? Deset ljudi je obležalo, več deset je ranjenih. Lahko se vrnemo tudi k pariški stolnici Notre Dame. Vzrok požara, ki jo je močno poškodoval, še iščejo. Obrede velikega tedna so zato preselili v svetišče Saint - Sulpice. Tam je bila na veliki četrtek krizmena maša, pri kateri so se zbrali pariški duhovniki ob svojem pastirju, ki je začasno brez svoje stolnice. Tudi v tem svetišču je zagorelo in sicer na drugo postno nedeljo, ko so bili verniki v cerkvi. Požar je bil podtaknjen.

Na srečo se pri nas kaj takega ne more zgoditi, bi dejal marsikdo. A če pobrskamo po polpretekli zgodovini, smo tudi v Sloveniji doživeli marsikaj. V postnem času 1942 so pod streli padali ne le politični veljaki, ampak tudi preveč vplivni katoličani od študentov do učiteljev in duhovnikov. Med vojno so verniki v več župnijah nemočno opazovali, kako je ogenj požiral njihove cerkve. Tudi po vojni so letela v zrak svetišča kot pred leti v Iraku in Siriji. Celo cerkev sv. Krištofa sredi Ljubljane se je morala umakniti, ne vem kateremu po vrsti partijskemu kongresu … Danes so razmere drugačne, a kristjani smo pogosto najbolj moteči v naši družbi. Nimam namena govoriti o današnjih oblikah preganjanja od zastraševanja z montiranimi procesi do poskusa uzakonitve drugo-razrednosti učencev v katoliških šolah.

Sovraštvo, zlo, krivice, zavist, negotovost, strah, laž, brezbrižnost ostajajo realnost na tem svetu. Mnogi so za veliko noč doživeli pekel, kot včasih rečemo. Zato je nadvse primerno, da na praznik vstajenja gledamo tudi z očmi velikega petka. Papeževa prošnja v Koloseju: »Gospod Jezus, pomagaj nam, da bomo v tvojem križu videli vse križe sveta!« je nadvse zgovorna. Tudi velikonočnega voščila škofa Jurija Bizjaka najprej nisem razumel. »Velika noč s svojim tridnevjem ne odpravlja nobenega križa, daje pa vsakemu križu smisel in pomen. In s tem je vse rešeno.« Škof je spomnil, koliko žrtev, naporov in bolečin človek sprejme, če ve čemu in zakaj; če vidi, da ima to smisel in pomen. Kot še pravi škof Bizjak, je sam nosilec velikonočnega tridnevja zelo oprijemljiv: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene … kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Naj ponovim še misel p. Martina Kmetca »Za nas je bistveno, da smo povezani s Kristusom!« Tudi zame bo velika noč odslej najprej srečanje s Križanim in zatem z Vstalim.

Ne spreglejte: