Ljubljana, torek, 18. junij 2019, 13:08

Neznosna lahkotnost obsojanja

Milan Zver in Andreja Valič Zver
Foto © Časnik.si

V Reporterju z dne 29. 10. 2018 je dr. Boštjan M. Turk brezprizivno razglasil dr. Milana Zvera, dr. Andrejo Valič Zver in njunega mentorja, zgodovinarja dr. Janka Prunka, za koristolovske politične konvertite (spreobrnjence) in to na podlagi njihovih objav sredi 80-tih let prejšnjega stoletja, v katerih bi naj povzdigovali socializem in takratne režimske prvake.

Delovanje Zvera znotraj Evropske ljudske stranke pa je še zabelil nič manj kot s stavkom, »da se slednjim niti sanja ne, s kom imajo v resnici opravka«. Sam ne morem presojati njihovih življenjskih izbir, ker jih ne poznam dovolj. Vendar doživljam Turkov surov obračun z imenovanimi kot neznosno lahkotnost obsojanja, ki bi lahko predstavljala tudi veliko človeško krivico. Kot da človek skozi desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov.

Dvomim tudi, da bi lahko bil kdorkoli, tudi Turk, tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično ali drugače spotakljivega. Po tej logiki bi morali dati na grmado tudi številne druge bivše komuniste, ki so dali odločilen in nenadomestljiv prispevek k demokratizaciji Slovenije in ustanovitvi samostojne slovenske države, začenši npr. z Janšo, Slivnikom, dr. Ruplom itn. Morda bi se tudi pri njih dalo najti kako problematično pisanje izpred pol stoletja. In če bi imenovani res bili taki koristolovci, bi se verjetno danes grebli okrog levega korita, ker je tam denar, in ker se predvsem tam delijo bogati fevdi in sanjski privilegiji. Pomladna stran je namreč v primerjavi s tajkunsko »levico« prava uboga cerkvena miš.

Ko so Helmutu Kohlu v zrelih letih očitali, da je bil v mladosti levičar, jim je odgovoril z vprašanjem: »V čem je tukaj kaj slabega, če sem danes bolj pameten kot takrat?«. Nek francoski razumnik pa je na podoben očitek odgovoril, da kdor ni bil po vojni za delavsko državo, z njegovim srcem nekaj ni bilo v redu, da pa, kdor je danes za socializem, kot smo ga izkusili v praksi, z njegovo pametjo nekaj ni v redu.

S čemer povsem soglašam, ker sem tudi sam prehodil podobno pot od vere v delavsko državo do upora proti njenemu političnemu nasilju in to v časih, ko te je tak upor veliko stal in so se ti zaradi njega zaprla vrata vsakršne kariere. In ko je nekoč nek razpravljavec na študijskih dnevih Draga poočital Slivniku partijo, sem ga vzel v bran rekoč, »da so očitno tudi iz partije izšli prepričani in pogumni demokrati, ki so pomagali popeljati Slovenijo ven iz totalitarnega režima«. In, končno, nam je režim s svojo strahotno propagandno mašinerijo pral možgane dolgega pol stoletja. Tudi meni nekaj časa, a sem se z vztrajnim in intenzivnim iskanjem še drugačne duhovne hrane od režimske uspel dovolj zgodaj izviti iz propagandnih klešč. Zato se tega svojega iskanja ne sramujem in tudi ne dovolim, da bi kdo po njem pljuval. Kajti, če bi se okoliščine ponovile, bi verjetno spet izbral podobno pot.

Tudi sicer vplivajo na oblikovanje človekove zavesti različni dejavniki, med njimi predvsem družina, šola, družbeno okolje in duhovna hrana, po kateri človek sega v življenju. In ti dejavniki niso ne vsebinsko ne količinsko ne časovno enakomerno razporejeni po posameznikih, da bi lahko vsi in v istem času podobno gledali na življenje. Vsakdo se je namreč na te vplive različno odzival, v različnem času, se opotekal, lovil ravnotežje in iskal trdna tla po nogami. Če jih je sploh lahko našel.

Socialna misel kot težnja po socialno pravični državi pa ni monopol komunizma, ampak se je rodila iz človeške stiske polno stoletje pred njegovim nastopom ter je danes del zakladnice človeških in družbenih vrednot in vgrajena tudi v sodobno zakonodajo demokratičnih držav, v manjši ali večji meri. K čemur je prispeval tudi komunizem, ki ga zato ne moremo reducirati zgolj na nasilje, le da je to idejo hkrati zlorabil za vzpostavitev totalitarne oblasti ter jo tako s tem tudi omadeževal.

Še poslednji pameten zasebnik se namreč danes zaveda, da je uspeh njegovega podjetja odvisen od zadovoljstva delavcev. Tudi pisatelj dr. Alojz Rebula, globoko veren človek, je o partiji nekje dejal,

»da je v človeško zgodovino pač vdrla mogočna sila brez Boga, a z božjimi prvinami v sebi … Saj je pri preoravanju družbe spravljala na plan plast človeštva, ki je bila doslej zapostavljena … Izravnavala je, kar je izštrlelo iz družbe po volji nenasitnega kapitala in uresničevala tretje geslo francoske revolucije egalite (enakost), to je krščansko geslo. Žal pa se je ta sila izkazala za zatiralsko, zabredla v močvirje nasilja in prizadela človeštvu nesluteno gorje.«

Temeljni problem slovenske pohabljene demokracije zato ni niti slučajno v tem, kaj so Valičevi, Prunk in drugi pisali pred skoraj pol stoletja. Niti ni v domnevnih Janševih značajskih muhah ali hibah, po katerih nekateri Reporterjevi kolumnisti zadnje čase vneto brskajo s povečevalnim steklom v rokah, ga razglašajo za luzerja in ga podijo ven iz politike. Pa čeprav tudi na pomladni strani ni vse samo suho zlato, kar se tam dogaja. Kajti s tem se med pomladniki ponovno odpirajo komaj zaceljene rane, kot da doslej še ni bilo dovolj zdrah in z njimi povezanih volilnih porazov. Na kar v Murglah skoraj gotovo nazdravljajo s šampanjcem.

Tudi sicer je glavni bazen Reporterjevih bralcev pomladna stran, za katero dvomim, da bo tako usmeritev tednika nagradila. Tudi jaz jo ne mislim, čeprav sem naročnik Reporterja od prve številke Maga naprej, pod Slivnikom, pa vse do danes, z izjemo kratkega obdobja, ko je bil izvršen sovražni prevzem, zaradi katerega je Mag potonil. Problem našega zatohlega družbenega stanja je predvsem velika in dolgotrajna premoč sprijene slovenske levice, ki se je prvega pol stoletja zgradila na zločinih revolucije in političnem nasilju režima, v tranziciji pa se ohranjala prek razgrabljenih vzvodov realne družbene moči, kot so kapital, dominantni mediji, represivni organi, iz prejšnjega režima podedovana levo usmerjena civilna družba idr., ki jih levica po potrebi zlorablja, da se ohranja na oblasti.

Ob splošnem spoznanju, da začne v oblastnih strukturah zaudarjati po korupciji, klientelizmu, nepotizmu že po dveh mandatih, ne glede na barvo vlade, je povsem naravno, da je Slovenija ob skoraj stoletni prevladi ene opcije postala zaudarjajoča mlaka, ki se duši v lastni nesnagi. Zato mora biti predvsem to glavna skrb demokratičnega raziskovalnega medija in raziskovalnega novinarstva, ne pa poglabljanje zdrah v vrstah že itak oslabljene opozicije.

Ne spreglejte: