Ljubljana, ponedeljek, 14. oktober 2019, 17:43

»Dovolj je dnevu njegova lastna teža« (Mt 6,34)

Bog, naš Stvarnik, nam je po svojem Sinu Jezusu Kristusu naklonil veliko milosti, ki smo jih deležni vsak dan našega življenja.


Nacionalna RTV

Vodstvo RTV se je odzvalo na pisanje Staneta Grande v Družini in zanikalo, da bi manipuliralo s prenosom sv. maše in ostalih dogodkov ob slovesnostmi stote obletnice priključitve Prekmurja matični domovini ter prenosom papeževega obiska na Madagaskarju pri Petru Opeki. Kot svetnik RTV – tudi nekateri drugi – stalno opozarjam na nujnost, da bi se nacionalna televizija vsestransko angažirala in delovala kot nacionalna ustanova vseh Slovencev, tudi vernih, ki smo večinski del naroda.


Ekologija po domače

Vstopili smo v nov mesec, do konca leta je še 91 dni, danes so se odprli hrami učenosti za študente. Tik pred vrati pa je tudi god svetega Frančiška, asiškega ubožca, ki je hkrati zavetnik živali, narave, čistega okolja, varstva okolja, ptic, rib, rastlin, trave, cvetja in tudi naravovarstvenikov. Zato je morda prav, da se ob prihajajočem svetovnem dnevu varstva živali tudi v Našem komentarju, navežem na aktualno okoljsko problematiko.


Ko gre za pravo stvar

Te dni je Slovenija po dolgem času zopet zadihala kot eno. Ne le zaradi naših odbojkarjev, ki so pustili srce na parketu stožiške dvorane in nas navdali z izjemnim ponosom, temveč tudi v skupni skrbi za malega 19-mesečnega fantička po imenu Kris. Njegovo življenje je odvisno od ene same doze zdravila, ki stane vrtoglavih 2,3 mio evrov. Od enega samega odmerka je odvisno ali bo nekoč sam tekel čez travnike in lovil metulje ali pa bo popolnoma odvisen od pomoči drugih.


Kaj če udari kriza?

Minilo je leto dni od začetka vlade Marjana Šarca, reform pa še kar ni. Še vedno čakamo na korenite spremembe v zdravstvu, na področju pokojnin, trga dela, pa tudi davkov. Stanje na prvih dveh področjih je po ocenah politikov alarmantno že dve desetletji in, kot poudarjajo tako predstavniki levih kot desnih strank, je res zadnji čas, da pride do sprememb. Nekateri predstavniki koalicijskih strank sicer že vidijo »sonce«, pravijo da, se razmere izboljšujejo, da so se lotili največjih problemov, rezultati pa naj bi bili že vidni. Pa so res? Po mnenju opozicije ne, država tone vedno globlje na vseh področjih, vlada pa pelje državo proti prepadu. Torej vsak po svoje.


Nič nas ne sme presenetiti

Čas po dopustih in začetek novega šolskega leta je navrgel veliko družbenih tem, ki bi jih bilo vredno komentirati. Če začnemo pri političnem vrhu v državi, je prav, da pozdravimo in izpostavimo poimenovanje ene od dvoran v predsedniški palači po pokojnem Ivanu Omanu. Da predsednik Pahor sistematično poimenuje predsedniške prostore po zaslužnih za slovensko državo, je simbolično znamenje, ki postavlja jasen mejnik v naši novejši zgodovini, s katerim je določen čas nastanka te države. To ni ne OF, ne povojna komunistična Titova Jugoslavija, ne komunistična vlada v Ajdovščini.


Nekoč nad svoje ljudi z revolucijo, danes s Černobilom

Pretekli teden nam je prinesel vrsto dogodkov, ki prikazujejo globinsko stanje celotne slovenske družbe. Z veseljem bi uporabil le izraz slovenske države ali celo samo oblastne elite, a se bojim, da s tem ne bi zajeli vsega.


Vlada in pravice vsakega državljana

Leto delovanja Šarčeve vlade je več medijev pospremili z ugodnimi ocenami, čeprav Vlada ni storila še nobenih za državljane ključnih projektov: zdravstva, pokojninske reforme, pač pa se je ukvarjala z obrobnimi zadevami in problemi njenih članov. Nadaljuje prakso, da ozadja v nasledstvu bivših totalitarnih sil ropajo državljane, zavlačujejo izvedbo projektov kot je karavanški predor, drugi tir in podobno na račun davkoplačevalcev. Predsednik vlade je sicer katoličan in je o svoji veri govoril pred volitvami, zdaj njegov odnos do Cerkve pogosto kaže temu nasprotno podobo. Kot drugi taki slovenski politiki se sicer slika s papežem, a njegova vlada nadaljuje prakso proticerkvenih politikov, ki vse versko in povezano s Cerkvijo odstranjujejo ali celo skušajo izbrisati iz javnosti.


Okupatorji in osvoboditelji

Minulo nedeljo so se zgodaj zjutraj pri spominskem obeležju v Gdansku na Poljskem, kjer se je 1. septembra 1939 začela druga svetovna vojna, poklonili žrtvam največje morije v zgodovini človeštva. Žrtvam so se poklonili tudi v mestecu Wielun. Osrednja žalna slovesnost je potekala v Varšávi, kjer je bil tudi naš predsednik Pahor. Pri nas v Sloveniji posebnih dogodkov ni bilo. Me je pa presenetilo prižiganje večnega ognja ob spomeniku ruskim in sovjetskim vojakom na ljubljanskih Žalah. Spoštljiv poklon vojakom, ki so padli na naših tleh, je povsem na mestu. A nekaj me je zmotilo. Septembra pred osemdesetimi leti sta Poljsko okupirala Hitlerjev Wehrmacht in Stalinova Rdeča armada. So organizatorji dogodka na Žalah to vedeli? So načrtno izbrali ta dan? Kaj so želeli s tem sporočiti? Ko sem pozneje prebral, kaj je na Žalah povedal predstavnik ruske dume, sem bil presenečen. Opomnil je na nedopustnost potvarjanja zgodovine in dodal, da nam je zgodovina dana zato, da se iz nje učimo.


Živimo v deželi Absurdistan?

Ameriški astronavt Harrison Schmitt je 7. decembra leta 1972 s poleta na Luno poslal na Zemljo prelepo barvno fotografijo našega planeta. Slika je prišla, pod imenom »Modra frnikula«, v svetovno zgodovino; na njej je bilo lepo videti, kako lebdi ta sredi kot noč temnega vesolja. Ta »modra frnikula« je domovina človeštva; naša bližnja soseda Venera in Mars sta oddaljena 39 oziroma 55 milijonov kilometrov in sta nenaseljena. Ob tej fotografiji so se mnogi razumni ljudje vprašali, ali je z Zemljani, torej z nami, umsko in moralno vse tako, kot bi moralo biti, saj se človeštvo sicer ne bi tako neodgovorno obnašalo do svojega življenjskega prostora in življenjskega prostora prihodnjih rodov.


Novejše novice | Starejše novice