Ljubljana, torek, 17. september 2019, 08:34

Nuncij Janusz Slovencem: Ostanite kristjani!

0:00
0:00
Pogovor z apostolskim nuncijem Juliszem Januszem
Foto © Marjana Debevec

Apostolski nuncij nadškof Juliusz Janusz je v petek sklenil svoje sedemletno delovanje v Sloveniji, zdaj pa se vrača na rodno Poljsko. Pred odhodom smo ga povprašali o njegovih vtisih o Sloveniji, kako vidi življenje Cerkve pri nas, pa tudi o odnosih z vlado in njegovih načrtih za naprej.

Nuncij Janusz nam je zaželel, naj ostanemo predvsem kristjani. Čeprav smo po eni strani Marijin narod, pa smo po drugi strani tudi poganski, je prepričan. V javnosti si namreč ne upamo izraziti svojega mnenja o veri, vedno bolj agresivne pa so tudi razne ateistične ideologije.

Med najtežjimi trenutki svojega službovanja v Sloveniji je omenil odstope štirih škofov, med lepimi pa izgradnjo nove nunciature in srečanja z ljudmi.

OBJAVLJAMO CELOTEN PREVOD POGOVORA Z APOSTOLSKIM NUNCIJEM V SLOVENIJI

Gospod nuncij nadškof Juliusz Janusz, kako vidite slovenski narod in vero v našem narodu? Bi lahko še rekli, da smo Marijanski narod?

Rekel bi, da je tako. Še več: najbolj vidni izrazi vere so prav v marijanskem duhu kot so na primer romanja v Marijina svetišča. Drznil pa si bom nekaj reči: ste marijanski narod, po drugi strani pa sta tudi poganski narod. Zakaj? Ker se mnogi bojijo izraziti svojo vero. In potem se v določenih okoliščinah, tako kot na primer v službi, ljudje bojijo zavzeti določena stališča. Zato situacija ostaja takšna, kot je.

Gre za neko vrsto vračanje ateističnih ideologij. In ne samo ateističnih, ampak tudi agresivnih. Če so po eni strani te agresivne ideološke anti Cerkvene skupine tako zelo močne, pa v vernikih ni te moči. Velik pogum in doslednost ste pokazali pri dveh referendumih o družini. Tradicionalne vrednote družine, ki je od vedno obstajala, pa so jo hoteli v imenu teorije spola obrniti na glavo, niso podprli le verniki, ampak tudi mnogi druge ljudje.

Obstaja torej neko zdravo seme, neka želja živeti po človeških in krščanskih vrednotah.

Pogovor z apostolskim nuncijem Juliszem Januszem
Pogovor z apostolskim nuncijem Juliszem Januszem

Veliko se je dogajalo v sedmih letih. Ko pogledate nazaj, kateri so bili za vas najtežji trenutki in kateri najlepši?

To je lahko odgovoriti. Najtežji trenutki so bili, ko smo morali sprejeti odločitev svetega očeta za odstop štirih škofov. Ljudje so bili pretreseni, prav tako tudi škofje. Hvala Bogu so omenjeni škofje pokazali veliko mero dostojanstva in doslednosti ter so se umaknili v dobro Cerkve.

Kot vedno pa križevemu potu sledi vstajenje. Bil sem zelo ponosen, da sem lahko našel primerna naslednika tako za mariborskega kot za ljubljanskega nadškofa. Gre za nadškofa, ki ju verniki in duhovniki cenijo in sta uspela povrniti zaupanje. Tudi ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar izraža pastoralno gorečnost; bil je tudi spremljevalec bogoslovcev, torej pozna številne duhovnike.

Življenje kristjanov je vedno križ, če ga dobro nosimo, nam Bog podeli tudi veselje v življenju vere.

Lepi trenutki pa so gotovo bili imenovanje novih škofov, nova nunciatura, ki so jo ljudje pričakovali že pet let. Moram reči, da je zelo lepa, s kapelo, podzemnim hodnikom.

Zadnje desetletje je bilo za Cerkev na Slovenskem zahtevno obdobje, finančna kriza, odstop nadškofov, kar ste že omenili, odtekanje notranjih informacij. Kako ste vi videli stanje ob začetku svojega mandata in kateri izzivi so bili največji?

V moji 45 letni diplomatski izkušnji sem se naučil, da lahko pričakujem karkoli. Vedno pravim, da sem naredil samo svojo dolžnost. Katerikoli drug nuncij bi storil podobno. Imel sem srečo, da sem zaključil določena dela, ki jih drugi niso mogli. Kot na primer dokončanje nove nunciature ali pa reševanje mariborske finančne krize. Tam smo namreč uspeli doseči dogovor z bankami, ki je temeljnega pomena za delovanje Cerkve. Pokazali smo tudi, da imamo sposobnost administracije, potrebujemo pa prave administratorje, ki bodo gledali na dobro Cerkve in ne na neko fantazijo.

V zadnjem času ste bili nekajkrat kritični do državne oblasti glede nespoštovanja ustave in izpolnjevanja sporazuma med Svetim Sedežem in Republiko Slovenijo. Katera vprašanja ostajajo odprta?

Vsa. Ko sem imel poslovilni govor, sem rekel diplomatom: kar se tiče Cerkve smo uspeli mnogo urediti, v odnosih z vlado pa smo na ničelni točki. V teh letih se ni nič premaknilo; še več, šli smo nazaj. Če namreč vlada ne spoštuje niti svoje ustave, posebej 57. člena, ki govori o šolstvu, ne vem, kaj naj si mislim o njej. Da ne govorimo o sporazumu s Svetim sedežem, kjer je jasno napisano, da bodo katoliške šole dobile enako denarno pomoč kot državne šole. Ali lahko vlada, ki ne spoštuje svoje ustave, pričakuje, da bodo spoštovani mednarodni dogovori o raznih vprašanjih? Več ne bom rekel.

V Sloveniji je čutiti še vedno močno ideološko razdeljenost, neredko celo sovražnost. Kaj lahko mi kot kristjani naredimo, da bi bilo tega manj?

Kristjani imajo zelo pomembno, bistveno vlogo. Jezus nas je namreč naučil, da moramo odpustiti in tudi pozabiti. To pa ne odveže tistih, ki so povzročali zlo in ubijali, da bi priznali krivdo, povedali, kjer mrtvi ležijo in da bi iskali spravo. Prave sprave pa ne dosežemo z postavijo nekega obeležja, kjer se niso uspeli dogovoriti niti o napisu. Na tem področju bo torej treba še veliko storiti, predvsem v luči pravičnosti. Ena in druga stran se morata resno lotiti dela. Če pa se 27 let po osamosvojitvi rojevajo komunistične stranke, z ideologijo, ki je uničila svet, povzročila več kot 100 milijonov žrtev na Kitajskem, v Rusiji, Laosu, Vietnamu, Romuniji, Albaniji... In v Sloveniji se kljub temu rodi nova komunistična stranka. Nobeden od prejšnjih voditeljev ni prišel pred zaslišanje in mislim, da je Slovenija edina Vzhodna država, ki tega ni storila.

Kako gledate na prihodnost Cerkve na Slovenskem?

Izzivi za prihodnost so zelo jasni: pomanjkanje poklicev; tako za ženske kongregacije in tudi za bogoslovje. Če so bili lani posvečeni le trije duhovniki, potem smo res v težavah. To namreč potegne za seboj tudi združevanje župnij in če v nekem kraju ni duhovnika, ljudje ne pridejo več v cerkev.

Seveda pa se vidi tudi velik razcvet, ne primer med mladimi. Spomnimo na festival v Stični. Potem je veliko romanj, tudi med ljudmi, ki niso tako verni. Bil sem na primer na Sveti Gori in drugih svetiščih. Vidi se, da imajo ti kraji poseben pomen za ljudi. Mati je namreč vedno Mati, privlači s svojo nežnostjo, ponižnostjo, skromnostjo. Cerkev mora biti ponižna, mora iti ven med ljudi. Treba se je zavedati, da ne gredo vsi duhovniki in redovniki naproti ljudem.

Držijo se svojih pravil, v katerih se čutijo varne. Pravila včasih preprečujejo, da vstopimo v stik z ljudmi. Papež je jezuitom dejal, da morajo biti drugačni, iskati poti stika z ljudmi na kakršenkoli način. Tega so jezuiti sposobni. Ni namreč dovolj reči: izpolnjujem to in to pravilo in sem odrešen. Tako so delali farizeji. Moraš si umazati roke, ko pomagaš drugemu, ne pa iti do njega ves urejen.

Apostolski nuncij Juliusz Janusz s papežem Frančiškom
Apostolski nuncij Juliusz Janusz s papežem Frančiškom

Še nekaj bolj osebnih vprašanj: Ljudje navadno gledajo na nuncija predvsem kot na pravnika in diplomata, manj pa kot duhovnika. Kako vi gledate na svojo duhovniško službo? Kaj je bilo sidro vašega duhovnega življenja; posebej v notranjih ali zunanjih preizkušnjah?

Svetoval bi, da preberete mojo knjigo ob 50. obletnici duhovništva, ki sem jih živel kot diplomat. Zame je bilo bistveno biti duhovnik. Ko sem bil tajnik na nunciaturi v Braziliji, sem konec tedna maševal, spovedoval... To sem delal povsod, kjer sem bil in mi je jezik to dopuščal. Tudi v Sloveniji sem, preden sem imel to nalogo iskanja novih škofov, hodil po župnijah in maševal. Potem ob obletnici sem šel na Sveto Goro, na Ptujsko Goro.

Našel sem celo eno župnijo v Sloveniji, ki je posvečena čenstohovski Materi Božji. Tam sem maševal s škofom Lipovškom ob prazniku 8. decembra. Podarili so mi verjetno edini kristalni kip čenstohovske Matere Božje. Potem sem posvetil poljskega kartuzijana v Pleterjah, obhajal sem tudi slovesnost v Brežicah.

Hvala Bogu sem se naučil tudi slovensko. Zame je bilo normalno, da moram biti duhovnik tudi v služenju v politiki. Ko se srečam s politiki in diplomati, se ne morem pretvarjati, da sem samo diplomat. Ne, jaz predstavljam sporočilo Jezusa Kristusa in zato sem včasih tudi odločen. Koga lahko tudi prizadene, če rečem, da je Jezus edini odrešenik sveta. Vendar jaz tega ne morem zanikati.

Vračate se v rodno domovino Poljsko. Imate že načrte za naprej?

Ko sem bom vrnil na Poljsko, se ne bojim, da bom ostal brez dela. Imam namreč že veliko načrtov, prejel pa sem tudi že povabila na razne slovesnosti.

Imate na koncu še kakšno sporočilo za naše poslušalce?

Zaželel bi vam to, kar nam je vedno rekel nuncij Jože Žabkar, rojen na Jesenicah, odraščal pa je v Avstriji. Bil je predstavnik Svetega sedeža pri UNESC-u in potem nuncij v severno evropskih državah. K njemu sem bil poslan kot tajnik. To je bil človek široke kulture, ki mi je veliko pripovedoval o Sloveniji. Tam je bila ena sama škofovska konferenca več držav.

Po zasedanju nam je vedno rekel: Gospodje, ostanite katoličani! Jaz bi zaželel Slovencem: Ostanite kristjani, ne le katoličani. Ostanite zvesti vaši tradiciji, vaši veri. Če ste katoličani, poskušajte utrditi vašo vero, zakramentalno življenje in naredite, kaj, da se bo končno sprostila ta situacija, ko nimamo vojaškega ordinariata, ko ni urejena pastoralna oskrba v bolnišnicah, na policiji in v zaporih. Vse to je bilo namreč predvideno že s sporazumom med Svetim sedežem in vlado Republike Slovenije. Podpisan je bil leta 2001, ratificiran 2004, pa še do danes se ni nič spremenilo. Obstaja delovna skupina med vlado in škofovsko konferenco, ki deluje dve leti. Vendar pa žal le pripravljajo seznam problemov, potem pa vse ostane pri tem.

Zato vam pravim: ostanite kristjani, z dušo usmiljenja, razumevanja in odprtosti do drugih. Ne moremo priti do sprave le s kazanjem prsta na druge. Tudi mi moramo priznati naš del krivde. Predvsem pa moramo pričevati usmiljenje, ljubezen. Če bodo ljudje ostali zvesti svoji krščanski biti, se bodo stvari spremenile.

Moram tudi reči, da sem se v Sloveniji kljub velikim problemom, počutil zelo dobro, še posebej, odkar je nova nunciatura. Imel sem ne veliko, ampak dobre prijatelje. Zato ne izgubite upanja, ker upanje vedno umre zadnje. Hvala!

Apostolski nuncij Juliusz Janusz s papežem Frančiškom
Apostolski nuncij Juliusz Janusz s papežem Frančiškom

Ne spreglejte: