Ljubljana, torek, 10. december 2019, 15:23

Tega si niti v sanjah nisem predstavljala ...

Sodelavci na splošni avdienci
Foto © Rok Mihevc

"... a vseeno sem slišala njegovo večkratno prošnjo, naj tudi mi molimo zanj."

Tanji Dominko se je pred šestimi leti, ko je stala na Trgu sv. Petra ob prvem angelusu papeža Frančiška po njegovi izvolitvi, zdelo, da jo je doletel svet trenutek.

Ganjenost ob njegovih besedah z okna apostolske palače in njegov iskren pozdrav Buongiorno mi je segel do srca. Niti v sanjah pa si nisem predstavljala, da bom kdaj v življenju ta pozdrav izrekla tudi sama in se srečala z njim iz oči v oči, bila deležna njegovega iskrenega in hudomušnega nasmeha ter celo stiska roke.

Ko nas je v soboto doletela vest, da je bilo ugodeno naši prošnji, da se udeležimo avdience in da lahko potuje v Vatikan, kdor želi, sem takoj sporočila, da sem za. Brez posvetovanja z družino, brez pomisleka, kaj pa če. Grem. Čeprav nisem vedela, ali se nam bo želja po rokovanju izpolnila ali ne. Ko smo na prefekturi večer prej izvedeli, da se bo to dejansko zgodilo, mi je zaigralo srce. Prvič v življenju mi je postalo žal, da ne znam italijansko ali špansko, da bi ga lahko bolj osebno nagovorila, a vseeno sem zbrala pogum in ga v angleščini prosila za molitev za Jakoba, Marjaninega sina. Pri tem je naredil spodbudno gesto z roko, moja pa se je tresla od čarobnosti tega trenutka. Mislim, da je bil vsak med nami kar v šoku nekaj trenutkov, a vseeno sem slišala njegovo večkratno prošnjo, naj tudi mi molimo zanj. Nasmešek je v teh trenutkih izginil iz njegovih ust in začutila sem, da je vendarle poslanstvo, ki ga opravlja, težko in da našo molitev preprosto potrebuje.

Naše srečanje s papežem je bilo polno neznank. Ali bomo imeli lahko fotoaparat pri sebi ali ne, ali bo možno snemati ali ne. Ali bomo povsem odvisni od telefona in fotografiranja z njim? Sedem nas je bilo, kot sedem palčkov in to je bila ravno pravšnja številka, da je vsak prispeval svoj kamenček. Moja naloga je bila posneti s telefonom, kolikor se bo dalo. Z njim sem ves čas beležila tudi dogajanje v okolici in posnetki ter fotografije bodo lep spomin zame in za mojo družino. Zajela sem tudi ključen trenutek blagoslova v slovenskem jeziku, čeprav je hrup v ozadju skoraj povsem preglasil zvočno plat posnetka. Nadomestil ga je snemalnik, ki ga je v rokah kljub mrkim pogledom in sitnarjenju varnostnikov trdno držala Nataša. Zvok in sliko smo tako lahko ponesli tudi v Slovenijo.

Ne spreglejte: