Ljubljana, ponedeljek, 16. september 2019, 22:33

Vlada in pravice vsakega državljana

0:00
0:00
dr. Janez Juhant
Foto © ARO

Leto delovanja Šarčeve vlade je več medijev pospremili z ugodnimi ocenami, čeprav Vlada ni storila še nobenih za državljane ključnih projektov: zdravstva, pokojninske reforme, pač pa se je ukvarjala z obrobnimi zadevami in problemi njenih članov. Nadaljuje prakso, da ozadja v nasledstvu bivših totalitarnih sil ropajo državljane, zavlačujejo izvedbo projektov kot je karavanški predor, drugi tir in podobno na račun davkoplačevalcev. Predsednik vlade je sicer katoličan in je o svoji veri govoril pred volitvami, zdaj njegov odnos do Cerkve pogosto kaže temu nasprotno podobo. Kot drugi taki slovenski politiki se sicer slika s papežem, a njegova vlada nadaljuje prakso proticerkvenih politikov, ki vse versko in povezano s Cerkvijo odstranjujejo ali celo skušajo izbrisati iz javnosti.

Še vedno pa se pri nas in po svetu vero izrablja le za politični prestiž, kot so počeli liberalci v slovenski zgodovini, za njimi pa komunisti. Očitno ta zvijača v naši družbi še deluje. Seveda ni dovolj, da zapišemo Boga v Ustavo, se sklicujemo na krščanstvo, delamo pa kratkoročne družbeno-politične računice. Samostojnost Slovenije trpi tudi zaradi kristjanov, ki se niso in se ne ravnajo po načelih krščanskega družbenega nauka. Neprijetno sem bil presenečen, da je Šarec na proslavi v Prekmurju govoril o možeh, zaslužnih za zgodovinsko priključitev pokrajine, a ni omenil, da so bili katoliški duhovniki.

Da so Šarec in njegova vlada pod nadzorom bivših partijskih krogov Milana Kučana, nam vsak čas posredujejo bodisi sami ali nam to servirajo uslužni novinarji in medijske hiše, ki celo slovesnosti, ki nimajo nič opravka s partijsko preteklostjo postavljajo v ta kontekst.

Celo retorika ob slovesu od Ivana Omana kaže, kako se da vse izkoristiti za svojo promocijo in za to, da se pokaže, kdo ima v Sloveniji resnično oblast.

Marijan Šarec je tipičen primer sodobne dvojnosti. Po eni strani naj bi živel iz krščanskih korenin, po drugi strani pa njihove temelje javno žagajo njegova vlada, mediji in birokracija. To se je dogajalo ob noveli zakona o osnovni šoli glede zasebnih šol, kjer so bile na udaru predvsem finančno za proračun neznatne štiri Cerkvene šole.

Vrednostno je enak problem tudi z zapiranjem svobode izražanja, ko vlada pripravlja zakon o omejitvi svobode medijev in spet reže proračunska sredstva Cerkvenim medijem, medtem ko privilegirani levičarski že doslej brez problemov uživajo davkoplačevalski denar.

Vlada tudi ne stori potrebnih korakov za enakopravnost državljanov pred sodišči. Jankovičev klan dobi poravnavo, številni neprivilegirani pa so izgubili svoje premoženje in so jim sodišča in rubežni uradniki za majhne vsote zapravili celo hiše ali stanovanje. Državljani bi morali premisliti, kako se bomo odločali in koga bomo volili.

Tudi v času te vlade se še naprej vrši zakrivanje boleče polpreteklosti ter nasilja, zločinov in krivic, ki jih je storil komunistični režim Slovencem. Na 23. avgust, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov mediji slovenske javnosti niso opozorili na pretresljive prizore množičnih žrtev Hude Jame, ni bilo govora o žrtvah komunističnih taborišč, o medvojnih in povojnih pomorih, prikazovali so žrtve teh režimov v drugih državah. A slovenska država mora opraviti svojo dolžnost in rehabilitirati žrtve. Ne le duhovnike, pač pa vse, ki jih je prizadel zločinski režim.

Seveda so katoličani odpuščali zločine in trpeli ponižanje in zapostavljanje – pogosto še danes, čeprav so bili katoliški predniki glavne žrtve revolucije. Med italijansko okupacijo 27. julija 1942 so komunisti zverinsko umorili duhovnika Jožeta Geohelija na Vranjih pečinah pri Zaplani, ker je odkrito govoril o njihovem nečloveškem početju. Škof Jamnik je ob letošnji obletnici umora pri sv. maši upravičeno katoličane spodbudil, naj podarijo odpuščanje in da ne smemo pozabiti zločinov.

Govoriti pa je treba nujnosti družbenega dialoga, v katerem bomo prekinili molk zasutih ust in bodo tudi odgovorni spregovorili ter v imenu države prosili žrtve odpuščanja, popravili krivice in tlakovali pot družbene sprave.

Odgovorni od vlade navzdol so kot nasledniki bivšega režima dolžni opraviti to in spregovoriti o resnici zasutih žrtev. Državni uradniki vključno s predsednikom vlade so dolžni tudi v celoti poravnati krivice ljudem, ki jih je prizadel bivši režim ter jih rehabilitirati, preklicati vse krivične obsodbe. Za to jih obvezuje Ustava in načela človekovih pravic, ki gredo v državi vsem, posebno tako ali drugače prizadetim, preganjanim in izvensodno pomorjenim.

Že med vojno so pomorili številne nedolžne, pretežno verne Slovence kot Ehrlicha, Natlačena, Grozdeta in druge. Po vojni pa gre njihov število v tisoče na Teharjah in okolici, Hudi Jami, hrastniških rovih, v Rogu okolici Škofje Loke po Primorski, Štajerski in Prekmurju. Krivice storilci težko priznajo. Kristjan Kocbek je leta 1942 odobraval likvidacije omenjenih kristjanov in šele leta 1975 javno spregovoril o povojnem pomoru nasprotnikov režima. V tem času je tudi sam zatrdil, da ne smemo nobenega življenja žrtvovati. Kdaj bo to storila vsa naša politika?

Brez prizadevanja vseh gotovo ne. Večina tega masovnega iztrebljanja ljudi ni bila iz vere, pač pa zaradi fanatičnih prepričanj in ideologij. Politiko je treba vedno meriti z merili demokracije in človekovih pravic, ki izhajajo v zahodnem svetu iz krščanski družbenih temeljev človeka po Božji podobi, danes odetih v pravne kategorije, to mora postati resničnost tudi pri nas.

Ne spreglejte: