Ljubljana, ponedeljek, 19. avgust 2019, 18:27

Čebelarjenje ob višku poletja

Milan Meglič pred čebelnjakom
Foto © Osebni arhiv

Smo v času, ko se za čebelarje začenja zelo zahtevno brez pašno obdobje, ki pa v bistvu prinaša veliko skrbi za čebelje družine. O življenju čebelc, kot jim ljubkovalno pravi, v tem turbulentnem času, predvsem pa, kako se rešiti t.i. betonskega medu in kaj storiti, da ne rpide do ropanja čebeljih družin, sem se v nedeljski kmetijski oddaji pogovarjal s čebelarjem Milanom Megličem.

Milan Meglič pravi, da smo priče težkemu letu za čebelarje, saj se le redki pohvalijo, da je bila letina srednje dobra. V prihodnosti je sicer v nekaterih predelih še možna paša na hoji, torej malo upanja še ostaja. Kljub temu je bilo za čebelarja dela veliko: Skrb za hrano, za nove družine, nato kristalizacija medu v satju itd. V nadaljevanju lahko preberete povzetek nekaterih njegovih odgovorov, seveda pa velja tisto, kar je povedano v oddaji.

Vabljeni k poslušanju!

V prejšnji oddaji ste omenili, da lahko damo čebelam melicitozo v predelavo. Kako natančno to naredimo?

V panje damo sate z z melicitoznim medom tako, da niso v stiku z gnezdom, da imajo čebele občutek, da to ni njihovo. V AŽ panjih je ta postopek bolj kompliciran, ker med plodiščem in mediščem ni možno ustvariti dodatnega praznega prostora. V nakladnih panjih pa je to otročje lahko in gre hitro. Naklade z sati melicitoze, ki jih prej popršimo z vodo, damo bodisi pod gnezdo ali nad gnezdo, vmes obvezno še eno prazno naklado, prehod čebelam otežimo s PVC folijo ali podobnim tako, da pustimo samo ozko špranjo za prehod čebel. Čebele bodo melicitozo prenašale v območje gnezda, ob tem jo bodo ponovno predelale, dodale encime in druge njihove snovi, in tak predelan med bo ostal dalj časa tekoč in ga bo mogoče iztočiti.

Nekateri čebelarji v žargonu ob točenju govorijo o čiščenju medu. Za kaj gre pri tem?

To ni razumeti kot klasično čiščenje posode, ki je umazana. Čistiti med v čebelarstvu pomeni odstranjevanje delcev voska, ki so pri točenju prešli v med. To so delci originalne embalaže, v kateri je med v satju, v panju. Zato med precedimo skozi gosto sito in po nekaj dneh še posnamemo. Voščeni delci so namreč lažji od medu, se dvignejo in jih lahko odstranimo. Posnemanje nato ponovimo po 2 do 3 dneh in tako je med v posodi čist, brez pene na površju in pripravljen za embaliranje v kozarce.

Pravite, da je kakovost satja zelo pomembna za zdravje čebel. Zakaj?

Satje jima več funkcij. Je prva obrambna linija pred boleznimi, to je četrti član čebelje družine. Od januarja do novembra služi kot zibelka za čebeljo zalego, ki po izleženju v celicah pusti svojo srajčko. Čim več generacij zalege se v satju med sezono izmenja, tem manjša postaja celica in tem bolj je satje obremenjeno z različnimi povzročitelji čebeljih bolezni. V naravi čebele same skrbijo za higieno satja in sicer z rojenjem, ko si vedno znova same zgradijo novo satje.

Pogled na različno satje
Pogled na različno satje

Pa čebele lahko toliko satja zgradijo?

Lahko, če jim le čebelar to možnost da. Res je, da je letos gradnja satja v pomladnih mesecih bila manj intenzivna. Je pa možnosti za obnovo satja dovolj tekom celega leta. Na primer roji in tudi umetni roji oz. mlade družine praviloma lahko naredijo vse satje same. Potreben je seveda dotok hrane ali paša ali sati s hrano iz rezerve ali krmljenje.

Omenil bi še pomlajevanja satja v kombinaciji z zatiranjem varoj, kar se v praksi še ni prijelo. Izgovora, da čebele ne morejo toliko satja zgraditi, torej ni.

Kako pa naj bi čebelar poskrbel za kakovost satja?

Satne osnove si je potrebno preskrbeti iz voska, ki ni obremenjen z ostanki kemičnih sredstev za zatiranje varoj. Svetovana je zamenjava zaleženega satja v treh letih, Anton Janša je že takrat priporočal celo zamenjavo na dve leti, kar sicer priporoča tudi sodobna čebelarska znanost. V medišču je praviloma vedno nikoli zaleženo je satje in sicer samo od začetka pa do konca paše, zamenjava satja za pridobivanje medu pa sledi v približno sedmih letih. Držati se je potrebno pravil krogotoka voska.

Kaj je to krogotok voska?

Staro satje je obremenjeno s povzročitelji različnih bolezni. V naravi čebele zelo aktivno menjajo satje. Posnemajmo, kako so čebele same to počele v naravi: v prakso uvedemo prekinjen krogotok voska. Po končani paši damo čim več starega satja v predelavo, nove satnice pa izdelamo iz neobremenjenega voska - ekološkega voska pa čeprav nismo ekološki čebelarji! V skladišče za naslednje leto shranimo samo še nikoli zaleženo satje. Ločeno skladiščimo sate s hrano, t.i. medene sate ali sate s predelano sladkorno raztopino.

Ali čebele tudi lahko v tem času tudi zbolijo? Na internetu sem videl, da je kar nekaj območij po Sloveniji, na katerih se ne sme premikati čebeljih družin?

Veliko je bolezni čebelje zalege. Izbruhnejo, če so pogoji. Huda gniloba, poapnela zalega, mešičkasta zalega itd…. Še nedolgo nazaj so veterinarji priporočali antibiotike, celo samo za vsak slučaj, danes so k sreči prepovedani. Za zdravljenje čebeljih bolezni ni nobenega zdravila. Vse bolezni čebele same obvladujejo, če jim čebelar to možnost dopušča. Tudi za hudo gnilobo ni nobenega zdravila. Edino »zdravilo« za hudo gnilobo je higiena. Edino za zatiranje varoj je dovoljeno uporabljati različna sredstva oziroma zdravila.

Zakaj so varoje huda nadloga?

Čebele varoj ne prepoznajo kot sovražnika, zato se v čebelji zalegi nemoteno razmnožujejo in to zelo hitro. Vsak mesec jih je najmanj še enkrat več. Če bi bila v čebelji družini februarja samo ena varoja, bi jih do konca jeseni bilo že 100 ali več. Pri startni populaciji 100 varoj, bi se že pred koncem paše v čebelji družini začela delati škoda, čebelja družina bi do jeseni propadla.

Zakaj zatirane varoj šele po paši?

Pri zatiranju varoj lahko ostanki kemičnih sredstva in njihovi razpadli produkti preidejo v med. To pa lahko ogrozi porabnikovo zdravje. S stališča porabnika medu so za zatiranje varoj bolj prijazna sonaravna sredstva, ki se uporabljajo v ekološkem čebelarjenju.

Ali so kakšni problemi pri uporabi sredstev za zatiranje varoj?

So in to veliki. Po navodilih proizvajalcev sredstev morajo biti medišča med tretiranjem prazna. Oziroma v panju ob zatiranju varoj ne sme biti satov, ki jih bomo kasneje uporabljali za pridobivanje medu. Če bi sati ostali v panju, bi lahko ostanki kemičnih sredstev med prešli v med. Varnost medu je v tem primeru lahko vprašljiva.

Staro satje nudi veščam obilo hrane, zato ga imajo vešče tako rade. Čebelarju s tem delajo škodo. Zanimivo: voščene vešče so v naravi sanitetna služba, danes so pa za čebelarja sovražniki, ki jih je treba preganjati, ker uničujejo staro satje.

Kako rešiti to težavo?

Enostavno, če dosedanji način dela prilagodimo novim priporočilom: V medišču imeti samo nezaleženo satje. Ko ga prenesemo v skladišče, ga vešče ne napadejo. Če je tako satje brez srajčk in brez cvetnega prahu, nima vešča kaj jesti.

Štetje odpadlih varoj
Štetje odpadlih varoj

Kako zatirati varoje?

Zatiranje naj vedno poteka po navodilih proizvajalca zdravil. Če vam navodila niso dovolj jasna, vam bo postopke razložil veterinar, ki se vsaj malo spozna tudi na čebele. Nabavo sredstev za zatiranje varoj je treba dokumentirati v Dnevniku veterinarskih posegov in seveda tudi potek zatiranja. Hraniti je treba tudi račune za nakup sredstva. Uspešnost zatiranja preverjamo s pomočjo testnih vložkov. Štetje varoj pred in po zatiranju nam pove ali smo bili pri zatiranju varoj uspešni.

Vsak čebelar bi se tega moral naučiti, sicer nikoli ne ve koliko varoj je v čebelji družini in tako tudi ne ve ali je bil z zatiranjem varoj uspešen.

Kdor natančno spremlja populacijo varoj, lahko pristopi k selektivnemu zatiranju varoj. To pomeni samo takrat in samo tiste čebelje družine, kjer in ko je to potrebno. Na ta način se uporabi manj sredstev, zato je zatiranje cenejše, je bolj prijazno za čebele in tudi za čebelarja.

Kako čebele najdejo vir hrane in kako to sporočijo drugim čebelam?

Ves možni čas so na delu oziroma v preletavanju terena čebele iskalke hrane. Ko jo kakšna čebela najde, prenese v panju to informacijo drugim čebelam: v kateri smeri je vir hrane, kako daleč je in kako je izdaten oz. kakšna je kakovost hrane. To čebele opravijo v panju v popolni temi. Čebele, ki so to informacijo sprejele, nato same odletijo točno tja, pa čeprav je to mesto oddaljeno več kilometrov. Čebele imajo perfektno navigacijo – svoj GPS že milijone let.

Kaj pravzaprav je ropanje čebeljih družin?

Čebele med ropom jemljejo oziroma kradejo hrano družini, ki je oslabljena ali pa se sploh ne brani. Prva čebela, ki je našla nov vir hrane, prenese informacijo drugim, to je njihova naravna lastnost. To je dobra lastnost, čeprav nekateri mislijo drugače. Ni čebela kriva, če najde vir hrane v sosednjem panju, če se le ta ne brani.

Je res da čebele z ropanjem prinesejo domov tudi varoje?

Seveda lahko, tudi do 500 varoj na dan. V obdobju varoj je ropanje velik problem. Kriv pa je čebelar, lahko sosed čebelar. Spet je umestno uporabljati testne vložke, s pomočjo katerih ugotavljamo število varoj v čebelji družini. Sicer so še drugi načini diagnosticiranja varoj, na primer pregled čebelje zalege, pregled posameznih čebel, test s sladkorjem … , vendar to je za čebelarje nepraktično. Je bolj za laboratorije.

Ali čebelar lahko zazna ropanje?

Lahko. Roparice so prve na delu in delo najkasneje zaključijo. Njihov let je tipičen; noge iztegnjene naprej, kot da bi bile pripravljene se braniti, se vsak čas umakniti. Čebelar lahko preveri ali gre za ropanje, tako da nežno prime čebelo, tako da iztisne vsebino iz zadka. Če je to med, gre za ropanje. V naravi namreč čebela nabira nektar ali mano, kar je bistvena razlika. Nato skuša čebelar ugotoviti smer doletavanja čebel in tako najde možni izvor, najde torej čebelarja, katerega čebele so ropane. Nujno se je o tem čim prej pogovoriti...

Kakšen nasvet, kako ukrepati, da ne pride do ropanja?

Zožitev žrela vsem panjem in odstranitev vzroka ropanja je prvi ukrep. Zato mora čebelar se naučiti tako delati, da ne bo izzval ropanja: likvidirati slabiče, ne polivati hrane sladkorne raztopine, ne postavljati medenih satov pred čebelnjak, ne predolgo imeti odprte panje - posebno jeseni je to nevarno, ko v naravi ni več paše, množica čebele iskalk pa išče vir hrane.

Kako ukrepamo, če je ropana samo ena družina?

Če je na primer ropana samo ena družina, tak panj izpraznimo, žrelo pa pustimo odprto. S tem se roparice zamotijo in ne napadejo takoj sosednjega panja. Na ta način ropanje običajno preneha. Seveda mora čebelar to pazljivo kontrolirati.

Ne spreglejte: