Ljubljana, četrtek, 18. julij 2019, 21:49

Br. Andraž: »Moramo poslušati mlade in jim ne prehitro govoriti, kaj morajo delati in kako.«

Meditativno vzdušje, foto © taize.com
Br. Andraž iz Taizeja in Petra Stopar v studiu Radia Ognjišče
Foto © Jure Čehovin

"Naš odnos do Boga je precej podoben našemu odnosu s sočlovekom."

Le kdo ne pozna ekumenske skupnosti bratov v Taizéju, v francoski Burgundiji? Številne generacije so doživele tedensko bivanje med brati in množico mladimi iz vse Evrope ter tudi drugih delov sveta.

Skupnost združuje brate različnih krščanskih veroizpovedi iz skoraj 30 različnih držav in skuša biti znamenje sprave in miru. Letošnji termin za Taizé  je od 27. julija do 4. avgusta. Pišite na: info@katoliskamladina.si.

V studiu smo ob zadnjem obisku br. Andraža, ki vodi skupnost bratov, gostili pred mikrofonom Radia Ognjišče.

Taize še vedno pogosto obiščejo tudi mladi iz Slovenije

»Našo skupnost v Taizeju vsako leto obišče veliko mladih, tudi iz Slovenije. Pridejo tudi na evropska srečanja, ki jih pripravljamo ob koncu leta v različnih evropskih mestih. Zato se nam zdi pomembno, da vrnemo ta obisk, da bolje spoznamo krajevno Cerkev, kristjane te države in sam kraj. Osebno se srečujem z mladimi v Sloveniji, da okrepimo vezi z našo skupnostjo. Pa tudi, da odgovorimo na nova vprašanja, povezana z mladimi, njihovo resničnostjo in vsakdanom.«

Skupnost ne združuje mladih v gibanje, pač pa mlade, ki sodelujejo na srečanjih, vabi, da bi bili priče miru, zaupanja in sprave tam, kjer prebivajo, v svojih župnijah in mestih.

»Bratje pripravljamo srečanje tudi v Južni Afriki. Dobro je vedeti, da smo prisotni tudi na drugih kontinentih, kjer imamo priložnost predstavljati Cerkev, kako zagotoviti spravo, zaupanje, se približati ljudem, ki se jim sprva ne bi, kako ostati odprti, poglabljati naš odnos z Bogom in prispevati k razvoju družbe.«

Kako bi na podlagi svojih izkušenj in stikov z ljudmi iz različnih držav ocenili stanje duha v družbi, morda v Evropi?

»To je težko vprašanje. Ne vem, ali lahko danes govorimo o družbi, mislim, da bi morali bolj govoriti o družbah, v množini. Ne le zaradi geografskih razdalj, ampak tudi zaradi virtualnega sveta, v katerem ustvarimo več resničnosti. Vse te družbe in kulture ne gredo vedno v isto smer. Morda živimo v paralelnem svetu, v katerem govorimo enak jezik, a ga različno razumemo. Bolj se moramo potruditi razumeti drug drugega. Razumeti ne samo jezika, ampak tudi ideje, strahove v vsakem od nas."

Je Evropa dovolj zrela za sobivanje različnih narodnosti in kultur?

"Oh, menim, da je. Sobivamo že več stoletij, še posebej osrednja in vzhodna Evropa sta območji, na katerih sobiva veliko etničnih skupin, kot nikjer drugje na svetu. Dovolj je, da pogledamo Slovenijo in to regijo, kjer najdemo ljudi, ki govorijo italijansko, nemško, madžarsko, hrvaško, slovensko … V zelo majhni državi imamo ortodoksne vernike, katoličane, protestante, celo muslimane, kar ni od včeraj. To je realnost, v kateri živimo, in Slovenija je po mojem mnenju dober primer. Seveda pa to prinese tudi veliko težav."

Petra Stopa v studiu po snemanju z br. Andražem
Petra Stopa v studiu po snemanju z br. Andražem

 

Kaj mladi iščejo in najdejo v Taizeju, ko bivajo tam?

"Mislim, da pogosto mladi ne vedo, kaj sploh iščejo, moramo pa jim pomagati izraziti se in izraziti, kar je znotraj njih. Pogosto so deležni globokih duhovnih izkušenj, a ne vedo, kaj bi počeli z njimi. Pogosto ne vedo, kaj je smisel življenja ali pa ga ne najdejo. Moramo jim prvo kot prvo prisluhniti in jih spremljati. Kar ne pomeni voditi, v tem je nekaj razlike. Moramo jih poslušati in jim ne prehitro govoriti, kaj morajo delati in kako." 

Biti tam zanje.

"Da. In jim morda pomagati gledati z distance na vsakodnevno življenje, da najdejo svoj prostor za razmislek o svoji notranjosti in da lažje iztirijo iz svoje vsakodnevne rutine, v kateri jih moti toliko stvari."

Kje so po vašem mnenju razlogi za to, da so mladi danes izgubljeni? Ali je to posledica pomanjkljive človeške komunikacije med starši in otroki?

"Najprej mislim, da tudi v preteklosti ni bilo nič drugače. Seveda so nekatere stvari, ki so značilne samo za ta čas, še posebej, ker nam je dostopnih toliko stvari, življenje teče veliko hitreje, posameznik ne ostaja znotraj nekega okvirja. Na primer, če se je pred stotimi leti nekdo rodil v krščanski družini, je kristjan ostal vse življenje, vsaj večina teh, ne da bi preveč razmišljal. Danes je to drugače. Če mladi ne morejo razumeti nečesa, kar se jim dogaja, zapustijo resničnost, v kateri se nahajajo. Če bi hoteli vztrajati, bi morali kopati globlje. Ima pa to tudi dobre strani, saj so mladi glede življenja veliko bolj zavestni."

Brat Andraž, ali ste se v taizejski skupnosti že kdaj srečali s kom, ki je bil zaradi svojih izkušenj v življenju in v jezi na Boga na robu tega, da bo opustil vero Vanj, a je potem vseeno poskusil Boga spet najti?

"Da, lahko rečem, da v Taize pride kar veliko ljudi, ki iščejo Boga, dvomijo v to, ali Bog obstaja ali pa so prej verjeli, zdaj pa obupavajo. Seveda je tudi veliko mladih, ki so Cerkvi zelo zvesti, ampak vse več je dvomljivcev. Menim, da jim moramo prisluhniti, pa tudi pomagati na novo naslikati podobo Boga, ki jo imajo. Če nekateri ljudje ne verujejo v Boga, sem prepričan, da tudi jaz ne verujem v tisto podobo Boga, ki so si jo oni ustvarili. Na primer, po eni strani vidimo, koliko trpljenja je na svetu, po drugi strani pa pravimo, da je Bog Vsemogočen. Za veliko ljudi je vprašanje, kako je mogoče, da nedolžni ljudje, otroci, trpijo, medtem ko imamo Vsemogočnega Boga, ki nas ljubi. Torej tukaj nekaj ne gre skupaj. Menim, da moramo tem ljudem pomagati iti globlje, da bodo razumeli, da če Bog ljubi, se na nek način tudi izpostavi. Ko ljubimo, namreč postanemo krhki. V tem smislu potem Bog ni več vsemogočen, vsaj ne na način, kot bi mi mislili. Velikokrat pa so razlog za nevero ali dvom slabe izkušnje, ki jih ima kdo s Cerkvijo. Morda kdo išče svoj prostor v Cerkvi in ga ne najde, zato jo zapusti. To je tudi vprašanje za nas: Kako smo lahko kot kristjani bolj pozorni na te dvome."

Kako sprejmete romarje?

"No, imamo različne vrste romarjev in srečanj z njimi. Zanimivo je, ko pridejo na nedeljo, so pogosto zelo utrujeni, tudi malce izgubljeni, ne vedo, kje bodo spali, lačni so, ne vedo, kam bi s prtljago. Najprej jim skušamo torej praktično pomagati. Drugi dan je že boljše, saj so naspani, siti, za nami so skupne molitve. Stanje duha je že drugačno. Nekatera osebna ali skupinska srečanja tečejo že čez dan, sam pa imam dokaj rad osebne pogovore ali srečanja po večerni molitvi. Bratje radi po večerni molitvi ostanemo v cerkvi in tisti, ki želi, se nam lahko pridruži."

Zadrživa se še malo na čisto duhovnem področju. Kako lahko spet najdemo ali na novo odkrijemo Boga, potem ko smo imeli občutek, da nas je zapustil?

"Mislim, da za to ni nobenega programa. Ne moremo reči, kako mora biti ali bi moralo biti. Naš odnos do Boga je namreč precej podoben našemu odnosu s sočlovekom. Kar pomeni, da je vsak odnos edinstven. Enako je pri Bogu. Vsak od nas ima lasten osebni odnos z Bogom. Prepričani smo lahko, da nas Bog vedno išče. Gre samo za vprašanje, ali mu bomo pustili, da nas najde. Čisto na začetku Svetega pisma Bog Adama sprašuje, kje je. To pa sprašuje tudi nas: Kje si? Zelo lahko je biti zaveden in misliti, da smo samo mi tisti, ki iščemo Boga. Toda on prav tako išče nas. Ko se nam zdi, da ga ni, morda prehitro sklepamo. Lahko da imamo vtis, da ga ni več ali ne čutimo njegove prisotnosti, in naredimo nekaj narobe ali pa nekaj ni v redu. A v evangeliju velikokrat piše – še posebej po Veliki noči – da se apostoli srečajo z Jezusom, nato pa ta kar naenkrat izgine. Kot na primer v zgodbi o Emavsu. Na začetku so apostoli popolnoma zmedeni, ko se jim Jezus pridruži, oni pa ga ne poznajo, ko pa ga le prepoznajo, pa odide. Toda ni jih več strah. Sami pa se spet vrnejo v kraje, iz katerih so prišli. Če kdaj mislimo, da je Bog odsoten, lahko v tem prepoznamo neko poslanstvo. Bog nam morda govori, da se je on že razodel, zdaj pa smo mi na vrsti. Bog nam morda govori: Imaš vse, zaupam ti, zdaj greš lahko naprej in še vedno zaupaš vame, jaz sem ob tebi, tudi, če ne čutiš moje prisotnosti. Zapomni si, kdaj si začutil, da sem s teboj, in vedi, da ta trenutek traja večno."

Koliko mladih lahko Taize naenkrat sprejme?

"Ne vemo natanko, saj se še ni zgodilo, da bi jih bilo kdaj preveč. Možno pa, da jih je lahko tam od pet ali šest tisoč."

Če ponovimo, za kogarkoli, ki skupnosti ne pozna … Taize je v bistvu kraj.

"Tako, to je majhna vas s približno sto ljudmi. Ima samostansko skupnost s sedemdeset brati, ki se jim pridružijo vsi ti večinoma mladi romarji, ki tam bivajo teden dni. To je priporočen čas bivanja, od nedelje do nedelje. Če smo tam premalo dni, niti nimamo časa, da bi zares prišli. V enem tednu pa lahko spoznamo nove ljudi, se spočijemo, poveselimo … mora biti dolgo dovolj, da pusti nekaj na človeku. Taize ni nekaj neoprijemljivega, ampak je del resničnega življenja."

Vaš rodni kraj pa je Madžarska, kajne? Potem smo sosedje.

"Tako je. Upam, da dobri sosedi." 

Brat Andraž, hvala za obisk v našem studiu in pogovor o taizejski skupnosti.

"Nasvidenje."

Taizejska simbolika
Taizejska simbolika



Ne spreglejte: