Ljubljana, petek, 18. oktober 2019, 10:58

Imamo nov oddajnik v Bovcu - po 20-letni kalvariji

Marko Zupan
Foto © Rok Mihevc

Pri Radiu Ognjišče si že od svojega nastanka prizadevamo, da bi s svojim signalom pokrili vse prebivalce RS. Zlasti si prizadevamo to zagotoviti na področjih, kjer je za to močno izražen interes lokalnega prebivalstva. Ker nam to v več kot 20 letih ni uspelo, pa ne po lastni »krivdi« ali nesposobnosti, smo vedno iskali tudi alternativne možnosti.

Tako smo kot prva slovenska radijska postaja že leta 1997 začeli v živo neprekinjeno oddajati preko interneta. Leta 2004 smo začeli oddajati prek satelita, leta 2016 pa prek digitalnega prizemnega oddajanja t. i. DAB. Kljub vsemu temu pa zaenkrat nič ne more nadomestiti »klasičnega« analognega oddajanja prek FM frekvenc. Nikakor ne moremo razumeti, da kljub temu, da gre FM tehnologija v zaton (SRDF celo navaja datum izklopa v RS 2. 2. 2022), AKOS frekvence raje drži nepodeljene, kot da bi jih podelil uporabnikom, ki jih potrebujemo.

V Slovenji samo RTV Slovenija pridobiva frekvence za oddajanje na vlogo – brez razpisa, ostali pa moramo čakati na javni razpis. Uvedba – objava pa ni odvisna od naših potreb, želja prebivalcev, davkoplačevalcev, ampak od volje regulatorja. Regulatorja za opravljanje radiodifuzije sta dva. Akos – Agencija za komunikacijska omrežja in storitve - ter SRDF - Svet za radiodifuzijo.

Radio Ognjišče nikoli ni želel nobene posebne obravnave. Želeli smo le pošteno kandidirati na javnih razpisih in pošteno delati v skladu z zavezami, v skladu z dovoljenjem.

Leta 2007 smo oddali večje število pobud za javni razpis za področja, ki jih še nismo pokrivali s signalom. Na veliko večino pobud smo dobili odgovor: prosta frekvenca obstaja in jo bomo uvrstili na katerega od naslednjih javnih razpisov. Mi pa smo nato čakali in čakali, upali, čakali … vse do danes.

Postopek – uvedbo javnega razpisa - začne Agencija v sodelovanju s Svetom za radiodifuzijo in mi kot pobudnik, kot interesent, na to nimamo vpliva. Na to nima vpliva niti lokalno prebivalstvo. Agencija vedno odgovarja, da pripravlja strokovne analize in pravne podlage, preverja stanje na terenu, čaka »na usmeritve, da bo postopek po predhodnem pozitivnem mnenju lahko uvrstila ...« in kar je še podobne birokratske latovščine.

V preteklem obdobju, med 2006 in 2018 tako ni bilo niti enega javnega razpisa, na katerega bi se lahko prijavili. Hodili smo na seje SRDF in poslušali medsebojna obtoževanja prejšnjega direktorja AKOS g. Dolenca ter prejšnjega predsednika g. Jelovaca o tem, ali so svetniki upravičeni do povračila dnevnic za pot v Makedonijo, ko so šli na »delovni« obisk – strokovno ekskurzijo, ali ne. Večkrat smo izdajatelji radijskih programov predlagali, da sami plačamo tiste presnete dnevnice (šlo je za nekaj 100 evrov) da se bodo končno začeli ukvarjati s problematiko, zaradi katere sploh obstajajo. Torej s koordiniranjem frekvenc, podeljevanjem le-teh, z nadzorom in reševanjem problematike na zahodni meji zaradi italijanske zasedbe vsega frekvenčnega spektra. Zlasti, ker so se pojavile prve tožbe italijanskih postaj. Napredka ni bilo.

Za vsako dodeljeno nam frekvenco plačamo letno frekvenčnino - to je neke vrste prispevek, davek za uporabo frekvenc, ki so državna last in javno dobro, mi smo pa neke vrste najemniki. Frekvenčnina za eno leto za nas znaša 22.000 evrov.

Naj konkretno predstavimo postopek v Baški grapi.

Podbrdo je kraj, ki ni pokrit s signali z nobenega glavnega oddajnika, kot so Krvavec, Krim, Nanos, Pohorje ... Z lokalnega oddajnika so prebivalci do nedavnega lahko sprejemali samo programa radia SLO 1 in 2. DAB signala ni. V Podbrdu prebiva približno 700 prebivalcev. Tam pa sta tudi dva večja domova za ostarele in invalide, kamor se priseljujejo varovanci s širšega območja. Iz krajev, kjer je signal našega radia dosegljiv. Že sama selitev je zanje velik stres. Zato so želeli še naprej spremljati naš program, ki so ga bili vajeni, ki jim je predstavljal uteho in smisel preživljanja jeseni življenja. Mi smo prosili Agencijo vse od leta 2004 naprej, prosili so lokalni prebivalci, prosil je župnik, prosil je župan, varovanci in njihovi svojci, direktor doma ... Vedno je bil odgovor enak prejšnjemu: Da se javni razpis ne začne na našo željo, da proste frekvence sicer obstajajo in da bodo podeljene na katerem od naslednjih javnih razpisov. Lahko si predstavljate, da varovancem obljube, da bo razpis mogoče čez 15 let, niso kaj prida koristile, saj so mnogi sedaj že na »onem« svetu. Tako je takratni hišnik v domu na ostrešju postavil mikro oddajnik, ki je s signalom pokrival sobe, v katerih so varovanci potem lahko poslušali radio. Zakonodaja v Sloveniji, čeprav smo tudi za spremembo le-te večkrat prosili, ne dovoljuje niti nekaj milivatnega oddajanja brez dovoljenja. Do dovoljenja pa brez javnega razpisa ne moremo. Tega pa ni bilo več kot 10 let. Zato je bilo to oddajanje, ko je bilo odkrito, sankcionirano z (ne boste verjeli) 1.100 evri, ki jih je moral plačati upokojenec, nekdanji hišnik, ki je to naredil za dobro ljudi. Mnogi od njih so 24 ur na dan leta in leta priklenjeni na posteljo.

Po izklopu oddajnika leta 2017 sta nova direktorica AKOS gospa Muha in novi predsednik SRDF g. Lipičnik obljubila, da bodo zadevo rešili nemudoma. Pa je vseeno od dane obljube do izdanega dovoljenja minilo 20 mesecev. Skoraj dve leti torej.

Če se tako zatika in vleče pri frekvenci za oddajnik majhne moči, za pokrivanje vsega skupaj 700 prebivalcev, za področje, ki komercialno ne zanima drugih izdajateljev, si lahko samo predstavljamo, kaj se šele dogaja pri postopkih oz. razpisih za vrtanje tunelov, nabavah bolnišničnih materialov, gradnji drugega tira in drugih naročilih, delih, kjer so v igri milijoni evrov državnega denarja.

Zato, spoštovani poslušalci, tale komentar pišem zato, da boste razumeli, da nismo mi nesposobni, da nismo mi tisti, ki ne želimo pokriti predelov, kjer nas želite sprejemati. Pišem tudi iz obupa, ker upanja, da bo kdaj drugače, nimamo več. Stvari gredo samo na slabše. Tako smo že morali ugasniti oddajnik v Tomaju, podobna usoda je doletela oddajnik v Ajdovščini, lahko pa tudi tistega v Novi Gorici – postopki v tem trenutku še tečejo.

Lahko nas seveda doleti še kaka tožba v Italiji, da mi motimo njih – narobe svet. Tako prebivalci ne slišite (več) slovenske besede na radiu, ampak se na frekvencah na ozemlju RS ob meji slišijo italijanske radijske postaje. Pomembno je, da je pri nas vse po zakonu. AKOS navaja: »Agencija ob tem poudarja, da je pri podeljevanju frekvenc dolžna spoštovati veljavno zakonodajo in splošno sprejeta priporočila, ne glede na znano dejstvo, da Italija zaseda frekvence, ki pripadajo Sloveniji.«

Razveljavili so tudi javni razpis za Bohinj - po tem, ko je postalo jasno, da smo mi zmagali. Pred skoraj 13. leti smo dali na AKOS vlogo, da želimo oddajati na Voglu za pokrivanje Bohinja in da naj poskusijo mednarodno uskladiti frekvenco, ki jo primarno uporabljamo na Kumu, to je 105.9.

Akos je frekvenco uskladil na našo idejo in pobudo ... In je nato kljub našim neprestanim prošnjam v zadnjih 10 letih ni ponudil na javnem razpisu. Končno je Akos to frekvenco jeseni 2018 dal na javni razpis.

Na razpis se je poleg nas prijavilo še 7 drugih radijskih postaj. Mi smo po točkovanju dosegli daleč najboljši rezultat. Ocenjuje se vse, od preteklih pobud, do izkušenj, števila in izobrazbe zaposlenih, števila različnih programskih vsebin ...

Šele ko je postalo jasno, da smo zmagovalec mi, torej Radio Ognjišče, je Akos ugotovil, da ni dobro, da bi bila frekvenca podeljena na Voglu, in je zato razpis enostavno razveljavil. Sprašujemo se, zakaj tega ni ugotovil vsaj leta 2018 pred uvedbo javnega razpisa, več kot 10 let torej po koordinaciji frekvence na Voglu? Niso pristali, da bi opravili dejanski preskus na terenu, vse njihove navedbe namreč temeljijo zgolj na računalniški simulaciji.

Mi se konkurence nikakor ne bojimo. Vsaka postaja naj se sliši na čim širšem področju, poslušalci pa sami izbirate koga, kdaj in zakaj boste poslušali.

Obrnili smo se na Ministrstvo za javno upravo, kjer so imeli nekoliko več posluha za naše težave. In na poslance državnega zbora. Vse upe sedaj polagamo v vlado in ministra za javno upravo g. Medveda, da se zavzame za uporabnike, ne za birokrate. Upamo, da se bo kaj spremenilo in da se bo AKOS dejansko začel zavedati, da obstaja zaradi nas izdajateljev, državljanov – davkoplačevalcev - in ne obratno.

Ob vsem tem se spomnim nekega intervjuja gospoda Iva Boscarola, ki se je tudi sam boril z mlini na veter slovenske birokracije. Na vprašanje, zakaj slovenski birokrat tako rad odgovori, da se tega in tega ne da narediti, odgovori: »Zaradi odgovornosti. V trenutku, ko nekaj naredi, je za to odgovoren. Če ničesar ne naredi, ni odgovoren.« Zato postopki trajajo nerazumno dolgo, leta in leta.

Ne spreglejte: