Ljubljana, nedelja, 21. julij 2019, 10:59

FOTO: Končno Kalabrija in toplo morje!

Kalabrija
Foto © Kompas.si

Kako osvežujoče je, ko dobiš svojo posteljo, si privoščiš tuš ali kopel in se vržeš v valove prijetno toplega morja. Večina počitnikarjev je to občutila že sinoči, nekateri danes zjutraj.

Pot do končne postaje 17. radijskih počitnic je bila za nekatere utrudljiva, naporna, a v avtobusih se je dogajalo marsikaj zanimivega. Počitnikarji so zvedeli, kaj vse jih čaka, spoznali sopotnike na avtobusu, molili, prepevali, poslušali italijansko glasbo, dobili skrivnega prijatelja, slišali nekatere zanimive življenjske zgodbe, ... celo avtobusi so dobili svoja imena.

Na dolgi poti so spoznali različne italijanske pokrajine od nam domače Furlanije- Julijske krajine do Kalabrije in njene severo-vzhodne obale, kjer preživljajo prvi počitniški dan. Turistično naselje, kjer so nameščeni, sestavlja množica enonadstropnih hiš z več kot desetimi sobami, ki so gručasto razporejene, povezane s potkami in tratami ter nasadi sredozemskega rastlinja in palm. Ob samem naselju velik vodni park, več bazenov. Plaža, oddaljena slab streljaj, pa klasično italijanska z drobnimi kamenčki ter nepogrešljivimi senčniki in ležalniki. Turistično naselje na levi in desni obdajajo lepo urejeni nasadi južnega sadja in oliv.

Približno deset kilometrov stran je prvo kalabrijsko mesto Rossano, ki je samostojna občina in tudi sedež škofije Rossano-Carianti. Predvsem pa smaragdno morje na dosegu roke. In kakšen večer se obeta? Potniki po avtobusih so se spoznali že med vožnjo, zdaj pa je na vrsti celotna skupina počitnikarjev. Predstavitve avtobusov s kulturno-spoznavnim programom in še čem!

Radijska ekipa na radijskih počitnicah
Radijska ekipa na radijskih počitnicah

Prvi vtisi iz Kalabrije

Končno smo tukaj, v počitniškem naselju Futura Club Itaca. Prva noč je za nami in prva maša v dvorani na koncu kompleksa, ki je narejena skoraj po naši meri. Počasi odkrivamo, kaj vse nam ponuja naselje v katerem prebivamo. Najpomembnejša je pot od sobe, do restavracije, do recepcije in do morja. Za mašo ni težav, samo pogledaš, kam se pomika glavnina, pa si na pravi poti. Na prvi pogled smo se povsem udomačili in vsak zase ter vsi skupaj izgledamo nadvse dobo. K temu pomaga izziv dneva, ko se ob srečanju pozdravljamo: Kako dobro izgledate! Kako 'fajn' zgledate! In podobno.

Tudi sobe izgledajo dobro! Po ene dnevu smo se naučili odpirati in zapirati vsak svoje domovanje. Če pa ne gre, pokličeš enega od uslužbencev in če še ne gre, on pokliče ključavničarja. Tudi vodovodarje in električarje smo že imeli na obisku in naselje bo kmalu pripravljano na novo sezono. Sobe so prostorne, nekatere imajo tudi balkone z mizico in ko je senca, na mizi pa kaj za nazdravit, je vse skupaj odlično, ne samo dobro. Med počitnicami ni najbolj spodobno, da ždiš v sobi, zato poglejmo, kako je zunaj. Zrak je čist, morsko osvežujoč in poln sredozemskih vonjav. Za to so najprej krivi oleandri, evkaliptusi, palme, banane in še marsikaj zelenega in cvetočega, kar bi znali nekateri, ki so na 'ti' z rožicami in okrasnim drevjem, na dolgo in široko opisati. Skratka, zelenja ne manjka.

Ker prijetna toplota za tiste, ki imamo revmo, za druge predstavlja kar pošteno vročino, to lahko preženeš na dva načina. Že takoj po maši smo odkrili trgovino in založili naše hladilnike, da ne 'delajo' v prazno. Tako je vsak trenutek pri roki kaj hladnega. Seveda je najbolj osvežujoče morje. Plaža je peščena in ne predstavlja prevelike ovire pri hoji od ležalnika do prvih valov, ki ti oblijejo noge. Že ponoči je bila osvežujoče topla in podnevi ne dvomim, da bi koga zeblo, če vsaj malo 'miga'; sam sem jo preizkusil le ponoči.

Hrana odlična! Tukaj po moje ne bi smelo biti pritožb. Večerja obilna. Precej tukajšnje zelenjave, pa morskega bogastva od školjk naprej. Seveda ne gre brez pašte, mojstri pa pečejo ribe, govedino, režejo pršut, pa še marsikaj, ta del bara je kar na prostem in če si želiš ogledati, kaj vse ponujajo, narediš kar lep sprehod. Tudi pri slaščicah so radodarni in imaš kaj videti (jaz običajno raje gledam). Seveda se bodo morali Kalabrijci privaditi na Slovence, ki pri vinu nismo skromni. Kozarček pri večerji, ki spada zraven, je sicer lahko manjši, a ko si pošteno odžejaš, pride dobra volja sama po sebi do izraza. Vsaj prvi večer se nismo šparali in morali so zamenjati sod z belim vinom. Sokovi so vsaj na pogled nadvse lepi, sicer pa preveč osladni, zato paše predvsem hladna voda, tudi za tiste, ki prisegajo na vino.

In kaj smo doživeli na poti?

Vožnja v nočnih in jutranjih urah je minila za tiste, ki smo se udobno namestili v sedeže, dokaj hitro. Verjetno tudi za voznike, saj so bile ceste razmeroma prazne. A ker prve noči za marsikoga ni bilo, smo pršili k sebi šele po prvem spanju v hotelu v Fiuggi. Vmes smo se za nekaj ur ustavili v Arezzu. Potem, ko smo po avtobusih dodobra spoznali drug drugega in dobili tudi skritega prijatelja, smo se v svetišču sv. Donata prvič srečali vsi skupaj. Veličastno gotsko svetišče so Italijani, ki ne morejo brez množice svetnikov, pokvarili s freskami in drugim okrasjem, ki ga v francoski in nemški gotiki nikoli ne najdeš. Urednik Franci Trstenjak, ki je od vsega začetka (17. let) glavni oblikovalec radijskih počitnic, je v pridigi spomnil na misel svojega gimnazijskega profesorja, ki jim je povedal, da so 'obsojeni' na štiri leta skupne poti, zato je od vsakega posameznika odvisno, v kakšnem vzdušju jih bodo preživeli. Tudi za počitnice lahko velja nekaj podobnega in prijateljska drža, h kateri nas je spodbudil, je nadvse primerna za začetek skupnih počitnic. S tem ni bilo težav, saj prijatelje Radia Ognjišče 'prijateljstvo' povezuje že leta. Tudi novinci so hitro spoznali, da jim ne bo težko vstopiti v to okolje. Seveda nam je ostalo nekaj časa tudi za znamenitosti starega mestnega jedra, do katerega vodijo tekoče stopnice. Ena od počitnikark je bila sicer razočarana, da se nekdanja etruščanska prestolnica sramuje svojih korenin, saj je zaman iskala knjigo ali spominek, ki bi kazal na tisti čas.

Drugi dan vožnje smo naredili postanek v Salernu pri Neaplju. Starodavno pristaniško meto je naslonjeno v hrib. Navzgor do svetišča sv. Mateja vodijo ozke ulice, po katerih kljub množicam turistov skušajo priti tudi domačini z majhnimi avtomobili. Pri maši smo bili v duhu povezani s Poličnikovimi, ki so se poslavljali od očeta Franca. Njegov značaj, predanost družini, delu pa tudi zaupanju v pomoč od zgoraj je po besedah Francija Trstenjaka lahko za zgled tudi nam. V pridigi je sicer spregovoril o Sveti Trojici in skrivnostni povezanosti Troedinega Boga, v kateri temelji naša krščanska vera. V kripti svetišča je grob apostola in evangelista Mateja, kjer so na freskah upodobljeni posamezni prizori iz njegova evangelija … kot da bi imel pred seboj knjigo in obračal list za listom, se po stropu vrstijo čudeži, srečanje s Samarijanko, spremenjenje na gori, Judovo izdajstvo …

Kalabrija
Kalabrija

Spoznavni večer s telenovelo Najina srebrna obala

Nihče ne bo ničesar zamudil, se je odločil Dario Žvrga in postavil na oder počitniškega amfiteatra Fernanda in Mario na Srebrni obali. O Fernando! Marija! O Fernando! O Marija!, vzdihujeta in padeta v objem drug drugemu. Ena tistih španskih nadaljevank, zaradi katerih je potrebno odložiti likalnik, odstaviti karkoli vre na štedilniku, hitro domov iz trgovine in v naslonjač, prekiniti telefonski pogovor s prijateljico, kar ni težko, ker tudi ona ne more izpustiti novega dela… In ko se pojavi še hišna pomočnica Huanita, je zaplet popoln: v hiši vse narobe, pa še sin Felipe je nekaj zamočil, zato ga preganja policija. Tudi pri radijski telenoveli Najina srebrna obala so vsi počitnikarji obsedeli in ko je bilo najbolj zanimivo: Prihaja! Grozno! Prihaja!, je bilo konec prvega dela. Ker gre za poskusno telenovelo, Dario med predstavo daje režijske napotke, poišče dodatnega igralca, popravlja robato govorico hišne pomočnice in podobno. Kaj bo v naslednji epizodi, pa prihodnjič.

Glavnina večera je bila namenjena predstavitvi avtobusov oziroma potnikov, radijcev, vodnikov in voznikov. Vsak avtobus ima tokrat tudi svoje ime, ki so ga počitnikarji izbirali na poti do Kalabrije. O njih smo ugibali po predstavitvi s pantomimo, nekatera imena hitreje, druga bolj počasi. Vesele čebelice iz prvega avtobusa, ki ga vozi Lojze, je bil prvi na vrsti. Za predstavitev Francija z radia in Vladimirja s Kompasa sta poskrbela skrita sodelavca. Rdeča krona je bilo ime drugemu avtobusu, ki ga vozi Ine, na srednjih sedežih pa sedijo Izak s Kompasa ter Lidija in Tone z radia. Radostni jurčki so dobili ime po Juretu z radia, ki ga spremlja Urša, Rado s Kompasa pa je kriv za prvi del imena avtobusa, ki ga vozi Dušan. Na zadnjem avtobusu so Veseli Kranjci. Za volanom Pavle, z mikrofonom v roki pa Simona s Kompasa in Marjan ter Matej z radia.

Potniki avtobusov so pokazali, kaj vse znajo. Sledili so nastopi posameznikov, razni skeči, recitacije, šolska ura … seveda ni šlo brez petja od tradicionalnih počitniških pesmi do povsem novih skladb ali vsaj besedil, uglašenih na tokratne počitnice … Po tem večeru smo še bližje drug drugemu …

Z nami na poti je tudi Vzajemna zdravstvena zavarovalnica!

Vzajemna
Vzajemna

Ne spreglejte: