Ljubljana, ponedeljek, 16. december 2019, 09:17

Nemi kriki zlorabljenega otroka

0:00
0:00
Pedofilija, obup
Foto © Pixabay

Kako prepoznati, da se z otrokom nekaj hudi narobe dogaja; da je postal žrtev zlorabe? Po besedah terapevtke s. Mateje Kraševec je treba biti pozoren na vsako nenavadno obnašanje. To pa bomo zaznali, če smo v resničnem stiku z njim.

Storilec žrtev zapelje s tem, da ji nameni več pozornosti in daje občutek, da je nekaj posebnega. Temu pa sledi zloraba, ki v otroku povzroči zmedenost in obenem dvojnost: »Ta, ki me ima rad, ta, ki je bil z mano, ta, ki mi je do sedaj ’dajal bonbončke’ - kaj zdaj to pomeni v mojem življenju. Gre za težke stvari, težka občutja; predvsem ta v najbolj globalnem pomenu besede zmedenost in dvojnost, ki se zapisuje v odnos, ki je prežet z zlorabo«, je v oddaji Srečanja povedala terapevtka s. Mateja Kraševec.

Barbara Kompara, ki je otrok doživela spolno zlorabo s strani duhovnika, je povedala, da jo je storilec zavedel. Najprej je bila prijaznost, potem pa so se začeli nežni dotiki. »Kar se mi je zdelo v začetku čisto fejst: uau, nekdo me ima rad, je pozoren do mene. In potem, ko je prestopil to mejo, je bila v meni ena zmeda. Nisem vedela, kaj je prav, kaj ni prav. Težko se je to izraziti, ker to moraš doživeti«.

»Kot otrok vem, da sem se zaprla vase, sem stekla stran, počutila sem se umazano. Strah me je bilo. Tisti občutek, da mi ne bo nihče verjel – to je bila najhujša stvar

Storilec je bil namreč v okolju zelo priljubljen; bil je duhovnik. Barbara Kompara se sprašuje, kako pri desetih ali enajstih letih reči nekaj proti človeku, ki ima nad teboj avtoriteto. Medtem ko je bila prej vesela, razposajena deklica, se je potem začela zapirati v sobo. »Ker sem se počutila tako umazano, nečisto. Gnus, ki ga ne znaš izraziti, dati ven, pokazati. Predvsem pa strah, da bo nekdo opazil, kakšna sem. Še danes težko rečem: Bila sem zlorabljena«.

Čutila je tudi krivdo, ker je hodila tja in storilcu omogočala, da sta se srečala. »Ob vseh tistih dejanjih sem otrpnila, zamižala, samo da je šlo čim prej mimo. Nekako sem se oddaljila od stvari. Če sem poštena, nisem občutila niti bolečine takrat ob samem dejanju: kot da sem mrtev človek, ki diha. Po dejanjih, ko sem šla domov, kako mi je bilo, ko sem se v majhnem potočku umivala, ker sem hotela sprati to s sebe

Ko je storilec prestopil mejo, je bila stara 11 let, trajalo pa je vse do srednje šole, ko je zbrala pogum in rekla: dovolj je. Na te dogodke je želela čim hitreje pozabiti, vendar so jo spremljali na vseh korakih. Domačim ni mogla povedati. Po besedah terapevtke s. Mateje Kraševec se otrok boji povedati domačim, ker bi se sesul svet njegovega odnosa z njimi. Iz tega odnosa pa otrok pravzaprav živi.

Storilec pa žrtvi ne povzroči le spolne zlorabe, nanjo prenese svoja občutja. »Zloraba temelji na tem, da ko storilec nosi v sebi občutja, ki jih ne zmore sam predelati, integrirati, vzdržati v svojem življenju, je naravnan k temu, da poišče žrtev, v katero bo lahko oddal in vpisal vse to, kar je njegov svet, pa ga ne more nositi. Zato je to še toliko težje predelovati in prepoznavati, ker potem storilec na žrtev odvrže ne samo tisto, kar se je med spolno zlorabo dogajalo, ampak ves njegov psihični svet v ozadju. Potem postane žrtev nosilec vseh teh občutij in ta občutja so zelo zavezujoča. Ko si enkrat tako globoko v sramu in krivdi, si zvezan.«

To mora po besedah s. Mateje Kraševec prepoznati nekdo od zunaj, da ti pomaga priti do svobode. Tudi Barbara je pričakovala, da bo nekdo drug opazil, kaj se je dogajalo z njo. Imela je namreč glavobole, bolečine v trebuhu, nočne more. Občutila je tudi nihanja v razpoloženju;: od veselja, do popolnega brezupa. Oddaljila se je od družbe, ni si upala na plese … Čakala je, kdaj bo konec in bo pozabila na vse to, kar se je dogajalo in bo lahko končno zaživela.

»Kot dekle na faksu si želiš kakšnega prijatelja – to je bilo najhujše. Če me je hotel kdo samo pozdraviti, ali pa reči kakšno besedo, sem naredila zid, obrambo. Fanta sem imela enega in tega sem spoznala preko interneta, ker nisem bila zmožna navezati stikov. Težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da ostanem sama, da nimam družine.«

Spolna zloraba se namreč zapiše v vse pore človekovega življenja, spodkopano je temeljno zaupanje v življenje. Najgloblje čutenje sta sram in globoka nevrednost, ki ju storilec oddaj v telo in psiho te žrtve. Gre za izgubljeni jaz. Da se lahko žrtev odpre, je potreben nekdo, ki mu absolutno verjame in mu ne naloži niti kančka krivde za to, kar se je dogajalo. V procesu zdravljenja pomeni vse na novo doživeti, prehodi trnovo pot, vendar na koncu lahko žrtev zlorabe znova doživi mir. Barbara Kompara danes govori o zlorabi, ker čuti, da je tako lahko glas tistih, ki še niso uspeli spregovoriti o zlorabi.

Zlorabe seveda ni mogoče zbrisati. Ozdravljenje je torej v smislu, da žrtev stopi iz vloge žrtve in da to, kar se je zgodilo, na najboljši možen način integrira v svoje življenje.

Ne spreglejte: