Ljubljana, sobota, 24. avgust 2019, 00:40

Kočevski Rog, kraj spomina in opomina na tisoče nedolžnih pobitih, vabi že 30 let

Zbrani na slovesnosti, foto © ARO
predsednik republike Borut Pahor
Foto © ARO

"Da zvesto gojimo - tudi v mladem rodu - toplo spoštljiv spomin na tu pomorjene, pa s prošnjo, da bi bila njihova žrtev kot čistota zlata v topilnici, da bi bili res v Božjem miru. To je človeška ljubezen."

Več sto ljudi se je danes zbralo pred kapelo Božjega usmiljenja v Kočevskem Rogu na že 30-ti spominski slovesnosti za pobite domobrance in žrtve revolucionarnega nasilja.

V nagovorih je bilo mogoče slišati, da grobišče Pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji. Teh je po besedah slavnostnega govornika dr. Renata Podbersiča približno 700. Sveto mašo je daroval prelat Anton Slabe.

Slovesnost pod zeleno katedralo dreves se je začela s polaganjem vencev, tudi predsednika republike Boruta Pahorja, ki se je slovesnosti udeležil. Venec so položili še predstavniki Nove slovenske zaveze, NSi in SDS, slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki SLS. Tudi letos venca ni položila nobena od vladnih strank koalicije pod vodstvom Marjana Šarca.

Ni pa to zmotilo več sto ljudi, ki leto za letom že 30 let prihajajo v Rog, kot je dejal prelat Slabe ne na izlet ampak na grob. »Vsakič je boleče. In solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, de ne zna več biti zares veselo. In besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino.«

Prelat Slabe je nadaljeval, da gre pri slovesnosti v Kočevskem Rogu za več, kot le za ohranjanje spomina po Sloveniji pomorjene in v pozabo zagrébene. »Pravimo, da smo izbrali pot življenja, potem mora biti delo te naše spominske slovesnosti tudi rodovitno. Molitev umirja boleče napetosti srca in duha in počasi blaži tudi naš odnos do ljudi, ki so po svojem krvavem opravilu zmagovito odšli, ne da bi pomislili, kako gre s človekom vse, kar je počel, dobro in hudo.«

Brezno
Brezno


Po Slabetovih besedah delo za spravo in mir potrebuje velikodušne ljudi, ki znajo zadoščevati za grehe našega naroda. »Zato ne zahtevamo ničesar. To pa, kar vztrajno želimo in iščemo, je le minimum družbene kulture, in to zahtevata resnica in pravičnost,« je bil jasen prelat Anton Slabe. Spomnil je tudi na nedavno preminulega profesorja Justina Stanovnika, ki si je prizadeval za resnico ter, da bi se slovenski narod priklonil oznanilu tolikim pobitim.

Zbrani na slovesnosti
Zbrani na slovesnosti

Tudi zaradi Justina Stanovnika in predvsem zaradi vseh, ki se jih danes spominjamo, je prelat Slabe dejal, da je potrebno domov oditi z nekim novim spoznanjem in z neko obvezo.

»Zavezo, vredno tega posvečenega kraja, vredno kristjana, vredno našega dotika z Bogom, bi morda smeli izraziti takole: 

  • Da zvesto gojimo - tudi v mladem rodu - toplo spoštljiv spomin na tu pomorjene, pa s prošnjo, da bi bila njihova žrtev kot čistota zlata v topilnici, da bi bili res v Božjem miru. To je človeška ljubezen.
  • Da vztrajamo v širjenju svojega srca, dokler ne bomo znali mirno zaželeti tudi tem, ki so jih obsodili na smrt, naj se jim razodene resnica, kako močno živi so ti, ki so zanje menili, da so jih pobili. Naj vsaj na zadnjem koraku odkrijejo pot rešitve življenja. To pa je Božja usmiljena ljubezen.
  • Da bomo delali in molili, da se močneje ustvarja kultura, ki človeka dviga in plemeniti, pa narod združuje. Vsak človek drugačnih pogledov nas lahko obogati, če le imamo zdrava merila za presojanje, kaj je res in kaj dobro. To pa je stvar prečiščene življenjske filozofije.
  • Zakaj? Preprosto zato, ker želimo, da se zgodi, kar poje 84. psalm: »Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala; zvestoba bo pognala iz zemlje, nebesa bodo poslala pravičnost. Tedaj bo Gospod blagoslovil zemljo in pognala bo bogate sadove.«
  • Za vse to ni videti druge poti kakor skozi šolo evangelija in skozi občestvo evharistije.
  • Morda res preveč govorimo ljudje. A čutimo, da moramo. Čutimo pa tudi, da bi morali v vsem več pustiti, da spregovori Bog. Prihodnost ni nikakršna prihodnost, če ne prehaja v Božjo večnost. In prav to prihodnost bi radi z vsem tem soustvarjali in ji odpirali vrata v našo sedanjost.«

Kaj so nam zaupali ljudje na slovesnosti in kaj je povedal govornik Podbersič pa v nedeljskem Utripu dneva, pa tudi v ponedeljskovem Mozaiku dneva.

Grobišče pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji, prvo spravno slovesnost pa je tam 8. julija 1990 ob udeležbi več kot 30.000 vernikov vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar. Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne, za spravo in odpuščanje med slovenskim narodom. V Kočevski rog tradicionalno prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so jih zavezniške angleške sile leta 1945 vrnile iz avstrijske Koroške.

Kot ugotavljajo in predvidevajo zgodovinarji, naj bi v Kočevskem Rogu na sedmih grobiščih končalo do 30.000 žrtev medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev, največ, 15.000 do 20.000, pa v breznu pod Krenom.

prelat Anton Slabe
prelat Anton Slabe

Venci
Venci

Venec je v imenu Nove slovenske zaveze položil novi predsednik Matija Ogrin, v imenu SDS France Cukjati, v imenu NSi pa Ljudmila Novak. Slovesnosti so se udeležili še poslanci Alenka Jeraj SDS ter Iva Dimic in Blaž Pavlin NSi, pa tudi nekdanji predsednik NSZ Peter Sušnik.

Ne spreglejte: