Ljubljana, nedelja, 26. maj 2019, 09:53

Usmiljenje je konkreten način, s katerim vstajenje naredimo vidno

Robert Friškovec
Foto © Izidor Šček

"Usmiljenje me osvobaja in mi daje priložnost, da stopim na drugačno pot."

Kako usmiljenje živeti v konkretnih situacijah? Smo usmiljeni do sebe? Znamo biti usmiljeni do drugih in v kakšni meri? V tokratni oddaji »Za življenje« je bil z nami zaporniški duhovnik Robert Friškovec.

Usmiljenje je pribežališče in zavetje vsem grešnikom

»Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu Usmiljenemu srcu in dal jim bom svoj mir. Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi,« je bilo sporočilo poljski svetnici Favstini Kovalski. Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem.

Marsikdo usmiljenje enači z odpustki. Ni dobro, da nekaj za nekoga naredimo, ker se nam smili. Tako si ogromno ljudi predstavlja usmiljenje. S tako držo nekoga spravljamo v podrejeno vlogo, se mu sklanjamo in mu »velikodušno« ponujamo našo pomoč. A Jezusova drža do ubogih in bolnih je drugačna, pravi Friškovec. »On se ni obračal k njim kot nekdo, ki ima premoč ali odloča o njihovem življenjih. V prvi vrsti pokaže zanimanje zanj, videl je njihovo celostno sliko. Ne samo grešnosti, upošteval je prehojeno pot in stiske. Videl je njihov potencial, da zaživijo v polnosti.«

Usmiljenje je temelj vere

Gre za konkreten način, s katerim vstajenje naredimo vidno, nas spodbuja papež Frančišek, ki Božje usmiljenje razume kot bližino in nežnost, sočutje in medsebojno delitev, tolažbo in odpuščanje, izvir, da ljubimo, ko obličje Jezusa Kristusa prepoznamo v tistih, ki so najbolj oddaljeni, slabotni, osamljeni, zbegani ali odrinjeni na rob. Vera, ki ni usmiljenje, ni vera, ampak ideologija.

Bog vztraja in ne obupa

Usmiljenje ni nebogljena drža, ko obupamo nad nekom, da nečesa ne zmore. Je aktivna vloga, v kateri nas Bog vabi, da spet stopimo na pot, ki vodi k polni človečnosti. Usmiljenje daje novo priložnost, novo upanje. Ne ponižuje in ne pomiluje. V človeku vidi dostojanstvo, ki ga je mogoče uresničiti, čeprav je v tem trenutku zakrito in poteptano. Bog ne želi naše obsodbe, ampak posega v naše življenje, da nas rešuje. Vztraja in ne obupa.

Bog je naša življenjska spodbuda, ki nas vedno znova dviguje, kjer nam zmanjka. Da bi se učili te drže, da bi znali biti drug ob drugem. Počutimo se ogrožene, smo ranjeni in to so razlogi, zakaj ne spodbujamo drug drugega, ker imamo okoli sebe neko ogrado ali ščit. Usmiljenje po drugi strani ni opravičenje naše grešnosti, zanikanje realnosti ali pomilovanje drugega. Ne gre za to, da bi bili tiho ob napakah, da bi ohranili »ljubi mir«. Pomembno je, da znamo opozoriti na napake in pomanjkljivosti, a pomembno je, kako to naredimo in kaj je naša motivacija. Ne gre za to, da bi si dali duška ali bi nekoga postavili na mesto, ki mu gre. Usmiljen odnos ohranja živo, enakopravno in prijateljsko povezavo. Temelji na tem, da res poslušamo človeka, da s sočutjem pristopimo v njegovo situacijo in ga sprejmemo, čeprav ni vedno lahko.

Usmiljenje je božji dar, ki mora človeka dvigovati na drugačno raven. Gre za proces notranjega dogajanja, da je odpuščeno konkretno meni samemu. Me notranje osvobaja in mi daje priložnost, da stopim na drugačno pot. V nasprotnem primeru težo ves čas nosim s seboj, kar me potegne še globlje in globlje.


Oddajo je pripravila in vodila Mateja Feltrin Novljan.

 

 

Ne spreglejte: