Ljubljana, nedelja, 15. december 2019, 01:52

VIDEO: Bolezen je rodovitno polje

Toni Brinjovc
Foto © Rok Mihevc

»Bolniki so del telesa Cerkve ali ko zbolijo mladi« je nosilna tema 6. dne Radijskega misijona, o kateri je v misijonskem nagovoru razmišljal p. Toni Brinjovc, ki je nekaj let delal kot bolniški duhovnik.

Kot pravi Brinjovc so mu izkušnje z bolniki dale ogromno in se je z njimi naučil življenjske modrosti in tudi vere. »Ko ljudje zbolimo, se vprašamo, zakaj ravno jaz. Šokiral me je 20-letni fant, ki bi po spletu nesrečnih okoliščin skoraj umrl. Bil je veren, aktiven v župniji. V pogovoru sem ga vprašal, če se je kdaj vprašal, zakaj ravno jaz. Tako prepričljivo je rekel, »nikoli«. Kako pa sem jaz drugačen, da se mi kaj takšnega ne bi zgodilo? Odprl mi je drugačen pogled, kako mlad človek lahko pogleda z druge perspektive na to, kar se mu zgodi...«

Nekdo poln življenja, drugi zagrenjen in jezen

Spremeni se nam pogled, cenimo stvari, ki so nam v zdravju samoumevne. Je pa to različno od posameznika. »Ko sem delal še kot fizioterapevt, mi je bilo vedno vprašanje to, kako se različno odzovemo. Podobne diagnoze, podobne bolezni, pa je bil nekdo poln življenja, drugi pa zagrenjen, jezen, v solzah. Napotil sem se po odgovor k ljudem, da bi videl kaj in kako. Ugotovil sem, da je odvisno kakšen pogled, vrednote in smisel življenja imaš.

Ko človek zboli, se oprijema bistva

Bolezen prispeva k temu, da se poglabljam v sebe in začnem kopati, kaj bo tisto, kar bo ostalo. Smisel življenja je tisto kar bo ostalo, večno. Današnja družba je storilnostno naravnana in bolna od želje po zdravju. Biti fit, najboljši, doseči največ. Jezus Kristus pa človeku pomaga in obrne stvari na glavo. Naša vera je tako lepa, je učlovečenje. S tem je Bog postal krhek, lahko je zbolel, ga je bolelo, lahko se mu je zgodila nesreča, tudi umrl je. Bog nam je ravno v tem blizu in Boga zanima naša bolečina in tako lahko naša krhkost postane moč.

Do kdaj človek računa na sebe?

Do takrat, ko zboli in umre. Potem mu naprej ne pomagajo moči, ker smo omejeni z lastno močjo in popolnostjo, pridnostjo. Bolezen je tista stopnja, ki te pripelje do tega, da tvoja nemoč postaja tvoja moč. Bolezen je rodovitno polje. Ljudje ne rinemo sami od sebe na globoko, nas more lopniti po glavi, da spreminjamo svojo perspektivo, svoj pogled. Veliko ljudi spremeni koordinate življenja. Prej je bilo nekaj drugega pomembno, zdaj pa je pomembno tisto, kar ostane. In to so odnosi. Tudi vera je odnos.

Zakaj jaz?

Kaj sem naredil, da se je meni to zgodilo? Ni odgovora na to vprašanje, bolj je na mestu vprašanje, kaj mi želi bolezen povedati, kaj mi prinaša novega in kam me bo napotila. Sploh, če je človek veren, ga napotim na drugačna vprašanja, kaj želi Gospod povedati, kaj je sporočilo zame. Na nas je, kako te stvari vzamemo.

Porast depresije in tesnobe je v tem, ker ne znamo mladim ponuditi tega, kar v sebi nosijo, pa ne znajo zaradi duha časa, priti do teh vsebin. Veliko je stisk mladih ljudi. Največ stvari se reši in razreši ravno v dialogu in odnosu. Te mlade je treba spremljati in najprej pravilno poimenovati stvari, nato jih prav usmerjati. Zdi se mi pomembno, da jim prisluhneš. Največ depresij je ravno to, da je pomanjkanje spoštovanja, samozavesti in tukaj ti lahko vera veliko pomaga v tem, da Boga odkrivaš, da si ljubljen, cenjen. Če že v družinskem okolju tega nisi dobil.

Smisel je del duhovnega življenja

Človek je nedeljiva enota treh razsežnosti, telesnega, duševnega, duhovnega. Telo imamo da funkcioniramo, duševno razsežnost, da mislimo, se spominjamo, čustvujemo, duhovno pa, da živimo kot duhovni ljudje. Pod to spadajo tudi smisel, svoboda, umetnost, intuicija. »Naredim nekaj da dušo.« Zakaj treh razsežnosti? Ko človek zboli, mu šepa telo, prizadeta je tudi duševna razsežnost, si v fazi žalovanja. In če sta ti dve razsežnosti omejeni, katera te bo rešila? Zadnja, smisel. Kdo ali kaj usmerja smisel? Lahko je to tudi oseba, ki jo imaš rad, ti da smisel, da se boš boril s to boleznijo, »ker imam otroke, moža, sem se poročil, vem zakaj živim in se borim...«. Smisel mi usmerjajo tudi vrednote.

Povabite Marijo v svoje življenje

Kako dobro je, če imaš Marijo za spremljevalko v življenju. Povabite Marijo v svoje življenje. Naj s svojo življenjsko zgodbo odgovori na vaše življenje. Če staršem umre otrok, je to nepopisna žalost. Edina tolažba, tako je rekla mamica, ki ji je umrl otrok, ji je bila, da je tudi Marija držala mrtvega sina v naročju. To je edina tolažba, da najdeš v veri nekoga, ki je podobno doživel. Našega Boga zanima bolečina človeka, ker je on šel to pot. Tudi Devica Marija je šla to pot, zato nam je lahko velika tolažba.

Vsak ima trn, ki bode, peče in žge

S tem obrnemo oči navznoter. Ta trn je kronična bolezen, pomeni, da bo še trajalo, kar naprej ga nekaj špika in tišči. Kakršnakoli bolezen je že, ni ovir, da božja milost ne bi mogla delovati. Kakršnokoli težavo imamo, ni ovir, da ne bi mogli biti srečni. To je pogumna izjava, a sreča ni samo to, da se počutim super. Veliko bolnih ljudi poznam, ki so srečno. To je notranja izpopolnjenost, počutje, ko si zadovoljen. Notranja uglašenost tudi z boleznijo.

Videl sem ljudi, ki so se borili in porabili toliko energije, časa in jeze na bolezen. Najprej je treba stvari sprejeti, šele potem jih lahko presežeš. Dokler ne sprejmeš trna, se boriš proti, ne pa z. Tudi za to sprejetje je potrebna milost. Zaprt človek ne bo nikamor prišel. Tudi v molitvi je ta naša odprtost. Če si zaprt, Boga ne more nič notri dati. Ali dialog, skupine za samopomoč, socialna mreža, molitev. Kličite, vpijte, jokajte Bogu.

Naš svet je obseden s popolnostjo

... vse ostalo je negativno. Zanimivo, kako želimo popolnost, govorimo pa samo o nepopolnosti, kritiziramo, imamo negativne stvari. Potrebna je milost, da preklopim te stvari, sprejmem svojo krhkost, nebogljenost. Mislimo, da je žalovanje samo za ljubljeno osebo, a žalujemo tudi za zdravjem, izgubljenim udom. Žalovanje je proces prilagajanja na to. Ne moremo pričakovati od bolnega človeka, da bo lepo sprejel bolezen. Gre čez faze. Gospod daje čas, da začnemo s prilagajanjem kopat in pridemo do temelja oz. smisla.

Temelja ne moremo sami zaliti

Smisel je nekaj kar daje, si ti sam, temelja pa ne moremo sami zaliti. Temelj je sveti krst. Imamo tako čudovit temelj in to je Kristus. Ta Kristus drži čisto vse, celo bolezen in smrt. Dobro, da je naš temelj. Kako naj mladi človek ve, da to ni samo beseda? Veliko ljudi preko bolezni pride do vere. Veliko spreobrnjenj sem doživel, tudi pri 45 so se nekateri dali krstiti. To je bilo nekaj najlepšega. Bolezen jih je pripeljala do tega, da so začeli kopati. Ko omenim smisel življenja, se začne človek poglabljati.

Tudi Edith Stein je govorila o križu. Ljubezen da smisel bolečini, bolečina pa ljubezen poglobi. Tudi moja bolezen je lahko rodovitno polje. Kdaj je bolezen rodovitna? Ko jo sprejmem in tja povabim milost. To je nekaj, kar duši dobro dene. Občutek svobode, zastonj ljubezni. Hvala za to bolezen

Zakaj hočemo spraviti starejše v domove?

Ker nas spominjajo, da smo tudi mi krhki in bomo tudi mi taki. Mi smo polni sami sebe, dobro nam gre, dokler se nam to zgodi. Bolni in starejši nas spomnijo, da smo krhki, omejeni, minljivi. Ker smo izrinili starostnike v domove, smo od nas izrinili modrost. Bolezen človeku prinaša veliko življenjske modrosti, zato lahko bolezen spremenimo v dogodek, dosežek. S kemoterapijami, zdravljenjem pridobivaš na življenjski kondiciji.

Ne spreglejte: