Ljubljana, ponedeljek, 22. april 2019, 16:14

Bog, ki je trpel…

s. Emanuela Žerdin
Foto © Rok Mihevc

"Žalostni del rožnega venca ni zadnji del..."

Ljudje so izdelali zelo različne podobe svojih bogov – od zlatih ležečih kipov do napisanih besed ali virtualnih podob… V Katoliški Cerkvi je drugače – imamo Boga, ki je postal človek in ga zato prikazujemo kot človeka – kot otroka, odraslega in tistega, ki je zaradi nas umrl na križu.

Letošnji radijski misijon razmišlja o mladi Cerkvi, in ko mislim na mladost, mi pogled nehote uide skozi okno, kjer se prebuja najlepši letni čas – pomlad. Vse je zacvetelo, zaživelo, se razbohotilo, diši po novem življenju.

Vem pa, da to ni celotna slika. Če obrnem pogled nazaj v svojo sobo, najprej na vidnem in osrednjem mestu sobe, srečam križ. A tudi skozi križ vidim mladost! Ja, tudi skozi križ vidim veliko mladih, ki bodo v tej cvetoči pomladi sedeli ali ležali na svojih bolniških posteljah, morali biti operirani, jokali bodo ali vpili od bolečin in tudi, ja, tudi umirali in umrli…

Rada imam krščanski prikaz Boga kot križanega

Cerkev s križem jasno sporoča, da naša vera ni samo vera, ki nudi ali pripelje do sreče, ampak je obenem vera, v katero lahko vstopajo in se najdejo v njej vsi ranjeni, bolni, grešni, križani na tak ali drugačen način. Če današnji mediji nadvse promovirajo mladost in telesno lepoto, pa v vsaki cerkvi kljub vsem spremembam in posodobitvam, še zmeraj najdemo križ in navadno še tudi 14 slik križevega pota. Križ s Križanim je podoba trpečega človeka in obenem vabilo vsem, ki se ne najdejo nikjer drugje, ne v reklamah, ne v kategorijah in ne v vrednotah modernega društva, naj vendar pridejo pred ta križ, kajti tale Bog tukaj na križu sprejema vse, tudi umazane, ranjene, slabe, trpeče, umirajoče in bolne. Mladi, cvetoča pomlad človeštva, imajo svoje mesto v cerkvi tudi, ko so bolni in ranjeni. Naj to njihovo mesto pokažem kar skozi skrivnosti žalostnega dela rožnega venca.

Prva skrivnost nam govori

...kako je Jezus potil krvavi pot na Oljski gori. Kdor je že bil na tistem svetem mestu, lahko poboža oljke, ki še šelestijo na vetru 21. stoletja enako kot so šelestele tisto žalostno noč. Kajti Jezus je takrat, ko je prišel njegov čas trpljenja, bil še relativno mlad. Z božansko močjo je imel veliko uspeha, saj je zbiral okrog sebe velike množice ljudi, ki so mu ob prihodu v Jeruzalem vzklikali kot kralju! Zdaj pa stoji sam in zapuščen, samo oljke okrog njega ga slišijo, ko govori s svojim Očetom, ko ga zaklinja, naj gre ta grozni kelih trpljenja vendar mimo njega… V tej skrivnosti Cerkev v svoj objem sprejema mlade, ki so jim sanje pravkar treščile ob tla, ko se je zmagoslavje spremenilo v tihi jok, ki ga ponoči izpod odeje slišijo le zvezde…Potem tiste, ki mislijo, da so sami, ko se znajdejo pred bremenom bolezni in zdravljenja, ali pod še hujšim bremenom – bremenom ne-ozdravljenja. Ta Jezus, veliki in močni, dober kot kruh in blagoslovljen od neba, ta Jezus, za katerega je veljalo, da je dovolj le dotakniti se njegove obleke, pa da ozdraviš, gre zdaj s teboj tja v tvojo stisko in bolečino, v negotovo prihodnost kot ti in ga je strah in trepeta. In ti pomaga spiti kelih bolezni, zdravljenja, in tudi ne-ozdravljenja.

V drugi skrivnosti

...rožnega venca srečamo Jezusa kot prebičanega, ponižanega, ranjenega, zavrženega med kohorto rimskih vojakov, ki ga kar ne nehajo bičati, brcati, mučiti. Telo mu je ena sama rana. Tu srečam v svoji Cerkvi vse tiste z ranjenimi telesi, posebej mlade, ki strašno trpijo, ker imajo telesa drugačna od tistih v reklamah in na plakatih, ker niso športno oblikovani, ker nimajo telesne mere po manekenskih predpisih…Tukaj srečam vse tiste, ki so invalidi, ki so čez noč izgubili ta ali drugi organ in ostali ohromeli, srečam vse, ki ležijo ranjeni in bičani na posteljah, in ko pridejo na obisk njihovi zdravi prijatelji, ki jih že dolgo niso videli, je prvo in najtežje, da te sploh ne prepoznajo, ali da vidiš grozo v njihovih očeh, ko se želijo dotakniti tvoje roke…Bičani Jezus je tukaj z vsemi, ki so jim oskrunili telesa na takšen ali drugačen način, ker ta oskrunitev boli bolj kot vse telesne rane.. Tu so mladi, ki morajo prenesti zgrožene poglede pomilovanja, ko se z invalidskimi vozički prebijajo po poteh navadnih ljudi. Jezus je spoznal trpljenje prezira in nespoštovanja, ko te bičajo ne biči, ampak pogledi in predsodki. Bičani Jezus govori vsem tem, ki težko pridejo med zdrave ljudi, da je v Cerkvi On, in da gre z njimi med popolne, lepe, negovane ljudi, da je z njimi v želji, da se zavedajo svoje vrednote in lepote, ki je v njihovih osebah, ne pa v zunanjosti.

Ko molim tretjo skrivnost

... tisto na sredini rožnega venca, vidim pred seboj ljudi, ki nosijo nevidne trnove krone sredi vsakdanjosti. Vidim predvsem mlade mamice, ki so sanjale najlepše sanje o materinstvu in sreči ob otrocih, pa so v dar dobile bolnega otroka. Vidim njihove trnove krone kot bleščeče bisere, saj bi dale vse kar imajo, da bi otroci ozdraveli. Vidim matere, že upognjene od teže let, ki še zmeraj negujejo svoje bolnike doma – sina, hčer, moža ali dedka ali babico… Vidim, ko hodim po domovih, koliko ljubezni so sposobne razliti v dolgih letih svojega služenja. In se sploh ne počutijo kot žrtve in sploh ne želijo smrti svojih bolnikov, kaj šele da razmišljajo o nekakšni evtanaziji! Mislijo le na to, da ne bi umrle prej kot njihovi bolniki, kajti – kdo bo skrbel za njih, ko mater več ne bo? Vidim očete, ki nosijo trnove krone, zmeraj, ko dvignejo invalidski voziček svojega otroka, ali njega samega iz avta, kajti morajo biti močni za ženo in otroka, a tudi njih včasih hudo zaboli in duša in srce. V vsakem od teh kronanih ljudi vidim podobo Kristusa Kralja. S trnovo krono na glavi…

V četrti skrivnosti

... se Jezus vzpenja na goro Kalvarijo, in nosi s seboj svoj križ. Za njim gredo brezštevilni nosilci križev - otroci, ki ne vedo zakaj trpijo, a nosijo svojo bolezen, svoj križ, kot rožo, ki jih krasi. Za Jezusom nosijo svoj križ mladi in stari, revni in bogati… Križ, ki ni tak kot tisti zlati, ki ga nosimo okrog vratu, niti tako lepo izklesan, kot ga vidimo v naših cerkvah. To je grčasti, težki križ, ki se imenuje - nimamo dovolj denarja, ne dovolj pomoč, premalo osebja v patronaži in medicini, predragi domovi za ostarele, preveč nasilja zaradi alkohola, premajhna stanovanja, da še bolniška postelja ne more stati v njih… Križ osamljenosti je najpogostejši in najbolj boleč med starimi in nemočnimi, ki niso od nobene koristi, razen, da so ti ljudje Kristusovi bratje in sestre. Križonosci so častni člani Cerkve, saj so nosilci odrešenjske moči, rojene skozi Kristusovo trpljenje na križu.

Zadnja peta skrivnost

... rožnega venca me pripelje do Jezusove smrti in groba. Smrt je del življenja, in četudi smo je v moderni dobi potisnili v bolnišnične sobe, ljudje umirajo izza zatemnjenih oken bolj sami in zapuščeni kot so nekoč umirali sredi družine v svoji domači postelji. In umiraj tudi mladi, umirajo tudi otroci. Zato je naš Bog stopil iz svetih nebes med nas in hodil z nami ne samo do smrti, ampak tudi skozi smrt in temo groba! Vemo, da je vsako slovo boleče in da je največja pomoč takrat prisotnost ljubečih oseb, ki nam olajšajo konec in pričujejo, da so stvari – ljubezen, vera, upanje – ki preživijo celo onkraj groba. Imeti pa nekoga, ki bo šel s teboj skozi vrata konca v neznano onostranstvo, je dar in milost. Naš Bog nam stoji ob strani tudi v tem temnem trenutku in se s svojo prebodeno roko dotika naše roke in našega solznega srca ter govori umirajočemu: Še danes boš z menoj v raju; moli za grešnika: Oče, odpusti mu, saj ni vedel, kaj dela! in pokaže svojo Mater pod križem ter šepeta žalujočim: Glej, tvoja mati!

Žalostni del rožnega venca ni zadnji del

Sledi častitljivi – ki govori o vstajenju, zmagi, neuničljivosti življenja. Tudi vsak križev pot v cerkvah se ne konča pri zadnji postaji – pri polaganju Jezusa v grob, ampak pred oltarjem, kjer se daruje sveta maša, ki med nas prinaša Kristusovo prisotnost v preprostem kruhu in čistem vinu. Tu, na belem oltarnem prtu in ob obhajilu najde trpeči človek svoj mir in svoje zdravje. Tukaj pri Vstalem, ki med nas prihaja pri vsaki sveti maši, najdeš nekaj, kar da smisel vsemu, kar se ti dogaja.

Prav vstajenje je dalo moč Cerkvi, da je ob križu zmeraj zraslo veliko zdravstvenih in bolniških ustanov. Res je, tudi vojne so potekale v znamenju križa, ali veliko več je še zmeraj bolnišnic, sirotišnic, ambulant, hospicev … Bolnikom Cerkev še danes prinaša veliko zdravja, umirajočim pa dostojanstvo, da umrejo kot ljudje, spoštovani in enkratni. Koliko redovniških skupnosti je nastalo prav zato, da je pomagalo bolnikom, ranjenim v vojnah in pokopavalo mrtve!

V svetlobi velikonočnega jutra postane vsako trpljenje del Jezusovega odrešenjskega trpljenja. On, ki je za nas trpel in šel skozi smrt, je edini lahko rekel neuničljive besede upanja in vere: Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi, če umrje. In vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl ( Jn 11,25-26). V tem misijonskem času sprašuje Kristus mene in tebe: »Kristjan! Veruješ v to?«

Ne spreglejte: