Ljubljana, petek, 13. december 2019, 16:23

Martin Golob: Če bi Cerkev vodil človek, bi že zdavnaj potonila

Martin Golob
Foto © Rok Mihevc

"Če bi kristjani več govorili o odrešenju in bi ga živeli, ne bi bil svet tako pozoren na naše napake."

Moram povedati, da v trebuhu čutim tremo, a naj Bog govori po meni in naj besede vsadi v vaše srce. Danes imamo eno lepo temo in sicer »Kako oznanjati veselje, ko pa je toliko škandalov?«.

S kmetov v center Ljubljane

Dovolite mi, da vam spregovorim o svoji osebni izkušnji. Ko sem vstopil v prvi letnik bogoslovja. Iz vasi in kmetije dokaj oddaljene župnije se preselim čisto v center naše škofije. Med semeniščem in škofijo je samo Pogačarjev trg. Doma od daleč sem z velikim občudovanjem in vso svetostjo občudoval škofe in duhovnike. V Ljubljani pa sem kmalu spoznaval, da so vsi okoli mene ljudje, ne glede na to, kakšen status je kdo nosil v službi Cerkve. Srečeval sem se tudi z veliko negativnega opravljanja, kritiziranja, ljubosumja ni manjkalo. Pravzaprav se mi je zdelo, da je vse zanič.

Bodi boljši

V vsem tem vzdušju spoznam, da tudi sam postajam takšen… kritičen, slabe volje, zagrenjen… vse okoli mene se mi je zdelo zanič. Bogu hvala mi je bilo spoznano, da to nisem jaz. Da se v tem ne počutim dobro. Vso zadevo sem zaupal tudi spovedniku gospodu Rafku Lešniku. Rekel mi je, »kdo te je poklical v duhovništvo? Ali te je tisti, ki te je v duhovništvo poklical, tudi pohujšal? Kmalu mi je bilo jasno, da govori o Jezusu. Jezus je mene poklical v duhovništvo, poklical me je v življenje in Jezus me ni nikoli razočaral. Na koncu mi pa še pomenljivo reče: Bodi boljši! Ti spremeni sebe, drugega ne moreš. To me je rešilo in to me še danes rešuje, ko moje misli preplavi skušnjava, da je vse slabo, da gre vse narobe, da se ne splača trudit.

Škandal je posledica greha

Greh pa je vedno ločitev. Če je namen viteza teme ločevati ljudi od Boga, drug od drugega in nenazadnje od samega sebe, potem mu s škandali kar uspeva. Pohujšanja in škandali zares odbijajo in predvsem zamajejo ljudi, katerih vera in poučenost o Bogu je na tehtnici. Torej vsak greh, ki ga jaz osebno naredim, je škandal za mojo sveto Cerkev, za mati Cerkev, ki me je s krstom rodila, za Jezusovo nevesto, po kateri sem prejel darove duhovništva. Kot da bi z grehom pljuval v lastno skledo.

Škandal je tudi, ko pri pozdravu miru sosedu ne daš roke

Škandalov je ogromno… žalosti me škandal, ko se moji farani med seboj kregajo in se ne pogledajo. Ko pri pozdravu miru sosedu ne da roke. Škandal je vsaka neiskrenost med ljudmi, ki jim rečem bratje in sestre in seveda vse do tistih škandalov, v nebo vpijočih, ki so zelo vidni, javni, opevani po medijih, ki so tudi gnusni in storjeni s strani tistih ljudi, ki so v službenem služenju ljudem. V človeku to sproža logična vprašanja: zakaj bi se trudil? Poglej kakšni so ti med seboj, ki se kličejo kristjani, ko Boga imenujejo Očeta in se med seboj kličejo bratje in sestre. To res odbija. Zato razumem in slišim težke odzive, ki so zelo povezani s čustvi razočaranja, žalosti in jeze.

Svet nam postavlja ogledalo

...in bodimo hvaležni, da nam ga. Svet nam sporoča, da naredimo škandal vsakič, ko stegujemo roko po zemeljskem, namesto po nebeškem, da naredimo škandal vsakič, ko stopamo iz občestva k posamezniku. Ko namesto občestva poslušam svoj jaz, ego. Kristjanu ne paše status posameznik, ampak je del Jezusovega telesa.

Včasih kdo misli, da je vzrok škandala to, ker je Cerkev preganjana in je vedno v razburkanem morju, v katero se zaletavajo valovi. Jaz mislim, da nas nihče ne preganja zaradi Jezusovega oznanila, ampak, ker smo mi včasih čudni. Mnogokrat se kristjani obnašamo kot tista redovnica, ki gre čez cesto in jo po nesreči skoraj avto zbije. Uboga redovnica se jezi na šoferja avtomobila, češ da jo ne mara in da vero preganja in da je to hotel narediti namerno. Na drugi strani pa ji en mož reče: »prečastita sestra, tamle je semafor in zebra za pešce, ni on kriv, če vi niste upoštevala cestnih predpisov.«

Ni mi treba biti popoln

...ni treba, da ne naredim nobene napake. Je pa moj glavni cilj to, da prinašam odrešenje, ki ga je Jezus storil tudi v mojem življenju. Ker kristjani hočemo biti popolni in se hočemo svetu pokazati kot najboljši, jih ravno za to dobimo tudi po glavi. Če bi več govorili o odrešenju in bi ga živeli, ne bi bil svet tako pozoren na naše napake, ampak bi nas sprejemal z drugo lučjo.

Kako oznanjati veselje v vsem tem? Z največjim veseljem!

Nikoli dovoliti, da bi škandal tebe odvrnil od Boga. Naj grehe sodi Bog, naj on prevzame pravico, saj je on sodnik, jaz pa bom Njega z velikim veseljem oznanjal in o Njem govoril kakšne super stvari je naredil v mojem življenju. Trudil se bom po njemu živeti. Ne bom dovolil, da mi slaba beseda o mojih bratih pokvari navdušenje nad mojo Cerkvijo. Ne bom dovolil, da slabe zgodbe zameglijo velika božja dela. Dela, ki jih je Bog razodeval po človeku v vsej zgodovini. Ne smem se prepustiti skušnjavi, ki pravi, da je vse grdo in grešno. Včasih nam ravno ti škandali zameglijo vse tisto, kar je Bog tako lepega in dobrega naredil.

Veselje je za nas zelo pomembno

Ne moremo oznanjati veselega sporočila, če sem sam nesrečen. Ne govorim o veselju, ko kaj dobiš ali ko kaj dosežeš. Govorim o veselju, ki izhaja iz Jezusove moči. Jezusova moč se črpa v molitvi, pa tudi konkretno. Večkrat sem len in se mi kakšna stvar ne ljubi, priznam. Takrat na glas rečem: »Ma dobro Jezus, zaradi tebe bom sedaj tega obiskal, zaradi tebe bom sedaj to in ono postoril… to me takrat zelo napolni z veseljem. To veselje je tudi močnejše od vseh stvari, ki se dogajajo med mojimi brati in sestrami.«

Če misliš, da stojiš, pazi, da ne padeš

Torej, če povzamem: nikoli ne nalagajmo na sebe sodbe drugih bratov in sester. To pomeni v smislu: on je takšen, on je drugačen, ta to počne oni drugo… in tako… Če misliš, da stojiš pazi, da ne padeš. Nikoli ne dovoli, da človek zbriše tvoj pogled na Jezusa in nikoli se ne prepusti skušnjavi, da je okoli tebe vse slabo. Vse se zgodi v Božji previdnosti. V Božjih rokah smo! Tudi škandali so dobri za nas, ker nas učijo ponižnosti.

Jezus drži krmilo Cerkve

In še za konec… če te kdaj skrbi, kaj bo z mojo Cerkvijo? Kam gre ta svet... Ne boj se. Če bi jo vodil človek, bi že zdavnaj potonila. Mi imamo Jezusa na čolnu cerkve, ki drži za krmilo. Ne bomo potonili. Veselje, ki ga črpam za svoje duhovništvo, je ravno v ustvarjanju z Bogom. Delati in živeti tako, da se ne raztresam, ampak, da zbiram. Vedno mi je pred očmi evangelij, ko Jezus pomiri vihar. Vero pravi, da je treba imeti… vihar vedno potihne!

Ne spreglejte: