Ljubljana, nedelja, 18. avgust 2019, 05:30

Sestre, ki pri nas že 100 let rešujejo bolne in uboge

sestre usmiljenke
Foto © ARO

"Marijine čudodelne svetinje delimo, kamorkoli gremo."

100 let obstoja na slovenskih tleh letos praznujejo sestre usmiljenke. Iz Družbe hčera krščanske ljubezni je v naš studio prišla sestra Cveta Jost: »Ko doživiš neskončno Božjo dobroto, da te Jezus vzame zase, se lahko samo čudiš.«

Zgodovina Slovenske province sega v leto 1919, čeprav je bila že pred njo ustanovljena Graška provinca. Temelje Družbi hčera krščanske ljubezni pa sta v začetku 17. stoletja postavila sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac. Kako se je torej razvila Slovenska provinca?

Leto 1919 je bilo za usmiljenke pri nas res pomembno, saj so takrat dobile svojo provinco. Prej pa so na ozemlju današnje Slovenije delovale že 76 let. V Maribor jih je leta 1843 pripeljala s. Leopoldina Jožefa Brandis, ki je bila med prvimi usmiljenkami v Gradcu, tedanjem sedežu Avstrijske Štajerske. Slovenija pa je takrat, kot vemo, tudi bila del Avstrijske monarhije.

Je bila torej sestra Leopoldina Avstrijka?

Ja, bila je hčerka grofov Brandis, ki so takrat živeli v svojem gradu v Mariboru. Jožefa je bila 'dvakrat' plemenita, tudi po srcu. Poleg tega je imela široko izobrazbo in zelo globoko vero, kot vsa njena družina. Zanimivo je, da so kot avstrijska družina zelo častili francoskega svetnika sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja hčera krščanske ljubezni ali pariških usmiljenk. Jožefo je najprej pritegoval karmel, že v otroštvu je Bogu obljubila, da mu bo posvetila življenje. A ker je zelo želela pomagati ubogim, je to prevladalo. Ker takrat v Avstriji usmiljenk še ni bilo, je 22-letna vstopila pri sestrah usmiljenja ali vincentinkah na Bavarskem, v Münchnu, potem pa se vrnila v svojo rodno škofijo v Gradec.

Na začetku ste rekli, da je ona pripeljala prve sestre v Maribor?

S. Leopoldina je v Gradcu, kjer je s sestrami prevzela strežbo bolnim v mestni bolnišnici, kmalu postala predstojnica. Neverjetno hitro se je njena družbica vincentink večala in širila svoj delokrog za bolne in druge, kakorkoli potrebne pomoči. Ko je mariborski magistrat za prosil za sestre, prav tako za strežbo v mariborski bolnišnici, je sama tja pripeljala prve tri. Najprej so živele pri njenih starših v gradu, nato pa v bolnišnici.

Kdaj pa so potem prišle v Ljubljano?

Devet let pozneje, leta 1852. A vmes se je zgodilo nekaj zelo pomembnega. S. Leopoldina je zelo želela, da bi se združila s prvotnimi usmiljenkami. Münchenske sestre so bile namreč ustanovljene le po pravilih sv. Vincencija, izvirne pa so bile tiste v Parizu. Združitev je bila uresničena leta 1850, samo dve leti pozneje pa je s. Leopoldina pripeljala skupino prvih usmiljenk v Ljubljano.

So tudi tu delovale v bolnišnici?

So, vendar ne takoj. Najprej so stregle ubogim v mestni ubožnici, tim. Hradeckega ubožnici. Obiskovale so tudi kaznjenke v prisilni delavnici in pa uboge in revne po domovih. V naši kroniki je zapisano, da so v zakotnih bednih stanovanjih odkrivale uboge bolne ljudi, pa tudi mlade matere, ki so bile potrebne osnovne pomoči. Prale so jim, kuhale, pospravljale. Vendar so že tri leta po svojem prihodu 1855 morale to delo na splošno obžalovanje opustiti, ker so bile naprošene, da prevzamejo delo in upravo v Civilni bolnišnici. Takrat je bila ubožnica ukinjena, skrb za uboge in bolne so nekako združili.

So nato v Ljubljani prevzele še katero drugo zdravstveno ustanovo? In kdaj so odšle še v druge kraje?

Ja, to je bil velik Božji dar našemu narodu. Celo takrat, ko so dekleta morala v noviciat na Avstrijsko, jih je vstopalo zelo veliko. To je bil, če lahko tako rečem, zlati čas vernosti na Slovenskem, po družinah se je redno molilo, evharistično življenje je bilo živo, družine so bile pole tega številčne. Vendar vse to ne bi zadostovalo, če tista dekleta ne bi v sebi imele dobrega srca, ki se želi podarjati. Niso bežale od zakonskega in družinskega življenja, ampak so – morda nezavedno – hrepenele po duhovnem materinstvu, ki se razdaja ubogim, trpečim … Ker je torej Graška provinca razpolagala z vedno večjim številom sester, jih je tudi k nam rada poslala, ko so jih prosili za Otroško bolnico, za umobolne, za razne otroške in vajeniške domove, za Žensko bolnico, najdenišnico in še kje. Pozneje so imele tudi lastna zavetišča in šole za deklice.

Omenili ste še druge kraje ...

Najbolj rodovitno je bilo leto 1875, ko so prišle v bolnišnico v Celje in na Ptuj, sprejele so oskrbo bolnikov v Umobolnici v Polju, pa Žensko kaznilnico v Begunjah … Malokdo danes ve, da je umobolnico v Polju zidala usmiljenka, ena druga Leopoldina. To je bila s. Hoppe, ki je bila kar 50 let predstojnica v ljubljanski Deželni, pozneje Državni bolnišnici.

Kmalu zatem je m. Brandis pripeljala sestre tudi na Hrvaško, v otroške domove v Osijeku in Voloskem pri Opatiji. Mati Brandis je umrla leta 1900 in takrat je bilo v Sloveniji vsaj dvajset ustanov, kjer so delovale usmiljenke.

Kaj pa, ko je Avstro-Ogrska propadla?

Saj, takrat, leta 1919, ko je nastala Kraljevina SHS, so sestre v Sloveniji dobile svojo provinco. Pravzaprav je bila imenovana Jugoslovanska provinca, za vse skupnosti, ki so bile na teritoriju nove države, tudi tiste na Hrvaškem. Ločitev od Graške ni bila lahka, npr. delitev sester in premoženja. A nova provinca je kljub vsemu zaživela in kmalu razširila svoj delokrog še na Srbijo, Kosovo, Makedonijo. Zanje so prosili tamkajšnji zdravniki, ki so delovanje usmiljenk videli v tujini.

Nekateri menijo, da so pravzaprav slovensko bolniško nego postavile na noge.

To je morda malce pretirana trditev, a ko so se jim pridružile še Marijine sestre, ki jih je prav v Ljubljani ustanovila sama m. Brandis, je bilo sester res še več. Pa tudi druge redovnice, sej je še več drugih družb ali redov, kot npr. šolske sestre, so delovale v zdravstvu. Redovnice so pri nas imele velik delež pri oskrbi bolnikov. V ta namen so se tudi izobraževale, da so mogle iti v korak s časom. Največ vreden pa je bil njihov pristop, ko so k bolnim, revnim ali pa otrokom pristopale sočutno, jih spoštovale, jim želele ustreči. Še več: v njih so gledale trpečega Jezusa, ki so mu podarile življenje, in bi bilo čudno, če bi do njega bile grobe … Pa ne mislim sester poveličevati. Gotovo ni bilo vse idealno, prisotne so bile tudi človeške slabosti, a so kljub vsemu bile izjeme. Naj se še tako trudimo, vedno ostanemo samo ljudje.

Na kakšen način ste sestre usmiljenke v začetku 20. stoletja začele uresničevati svoje redovno poslanstvo, na katera področja človekovega življenja so se osredotočile?

Ko je bilo delovanje sester v največjem razmahu, se je vse postavilo na glavo. Okupator je cvetočo provinco razkosal, kakor je razkosal Slovenijo in tudi druge dele Jugoslavije. Sestram je bilo težko, ker so bile odrezane od provincialnega vodstva, nastala je draginja, za bolnike pa je bilo treba skrbeti naprej. Noviciat – pri nas mu pravimo semenišče – je bil zaprt, kar se takoj ni preveč poznalo, saj je bilo prav na začetku 2. svet. vojne sester največ v zgodovini province, čez 1200. Kmalu pa se je čutilo pomanjkanje, toliko bolj, ker so Nemci, ko so zasedli Štajersko in Koroško, sestre s postojank na tem območju odpeljali v Avstrijo, nazaj v Graško provinco. Njihovo največjo skupnost, provincialno hišo v Radečah, pa so zasegli. Sestre so veliko so trpele, ko so se znašle v tujini, zlasti ker so bile za njihovo preselitev krive intrige nekaterih graških predstojnikov. Mogoče so mislili – zdaj bomo pa sestre, ki so leta 1919 odšle v novo Jugoslovansko provinco, spet dobili nazaj. Res jih je po vojni, ko so se Nemci morali umakniti, precejšnje število ostalo tam, nekaj pa se jih je vrnilo.

Posebej težko in kruto za provinco je bilo tudi povojno obdobje. Kaj vse so sestre doživljale?

Po vojni so kmalu začutile, da je zavel drugačen veter. Novi oblasti so bile napoti, kakor vse, kar je bilo krščanskega. Najprej so jih odpustili iz vzgojnih ustanov, npr. Otroških domov, nato iz šol, saj so imele lastno meščansko šolo v Kočevju in v Ljubljani v velikem zavodu Lichtenthurn. Tam so jih po nahujskani množici celo obdolžili sodelovanja z okupatorjem ipd. in jim odvzeli hiše z opremo vred. Iz zdravstvenih ustanov so jih odslavljali postopoma, višek pa je bil 8. marca 1948, ko so jih dobesedno pognali iz vseh slovenskih bolnišnic.

Kam pa so, za Božjo voljo, odšle?

V Ljubljani so se reke sester stekale v provincialno hišo, Marijin dom na Slomškovi 20, ki pa ni mogla vseh sprejeti. Iz službe jih je bilo odslovljenih najmanj 600. Hočeš-nočeš se je večina morala vrniti k svojim domačim, ali pa oditi v druge republike, kjer so slovenske usmiljenke že prej delovale. Le za najbolj bolne in ostarele sestre je država v nadomestilo za Marijin dom dala v najem razpadajoči grad na Raki pri Krškem. Tudi vse druge zgradbe in zemljišča, ki so jih imele, da so lahko preživljale sebe in mnoge uboge, npr. Zavetišče sv. Jožefa v Ljubljani, kjer je sedaj internat tehniške šole, je država nacionalizirala. Okoli 50 sester je po letu 1948 pa tam nekje do 1956 brez vsake krivde bilo v zaporu in na prisilnem delu.

V šestdesetih letih se je pritisk komunistične oblasti na sestre zmanjšal, pravite, da je bila to za provinco velika noč, odnosi so se začeli normalizirati ...

Nekoliko je pritisk res popustil, a saj vemo, kako je režim vladal naprej. Sestram je bilo najbolj hudo, ker niso mogle, niso smele sprejemati naraščaja. Ali bo Družba na naših tleh umrla? Tako se niso spraševale le same, tudi ljudje, ki so še kako čutili pomanjkanje navzočnosti sester v bolnišnicah. Spodbujali so jih, naj vendar nekaj naredijo. Res so se predstojniki opogumili in tako rekoč skrivaj leta 1954 začeli s sprejemanjem deklet v Beogradu, kjer je takrat v bolnišnicah delovalo gotovo 200 slovenskih usmiljenk. Med pravoslavnimi so bile lepo sprejete in ker pri strežbi bolnim niso delale razlik med narodnostmi, so gradile mostove med pravoslavnim in katoliškim svetom.

Pa so v Beograd prihajala slovenska dekleta?

Dekleta, ki bi rade postale sestre, so se oglašala iz Slovenije, pa tudi iz Hrvaške, Makedonije in Kosova, kjer je takrat bilo nekaj močnih katoliških župnij s hrvaškim ali albanskim prebivalstvom. Tako je provinca spet malo lažje zadihala. Sestram so se odprle nove možnosti delovanja po župnijah, počasi tudi nazaj v bolnišnicah in domovih za ostarele. Za vse prošnje, ki so prihajale, jih je bilo premalo.

Nato pa je prišla samostojnost Slovenije, vojna na Balkanu in prenos provincialne hiše iz Beograda v Šentjakob ob Savi. Kako je skupnost takrat rasla?

Provinca se je morala kar hitro odločiti za selitev provincialne hiše iz Beograda nazaj v Slovenijo. Hišo za to je v Šentjakobu ob Savi pripravljala že več let prej, konflikt med Srbijo in Hrvaško pa je odločitev pospešil. Tako smo tik pred vojno preselile semenišče in arhive, bolne sestre, ki jih v Beogradu ni bilo malo, pa je bilo treba v avtobusih preko Madžarske pripeljati v Slovenijo. Vlaki preko Hrvaške niso več vozili, tudi avtobusni in letalski promet je bil prekinjen. Doživljale smo res čudovito Božje varstvo. Enako se je zgodilo, ko se je sestram odprl nov misijon v Albaniji, saj so se pojavljale vedno nove ovire. Bog je dal, da so bile premagane in danes sestre tam v samostojni pokrajini lepo delujejo med ubogimi. Imajo močno dvojno poslanstvo: da po tolikih letih komunizma in ateizma ljudem oznanjajo, da Bog v resnici je. Da jih ima rad in zanje skrbi, pa pričujejo z ljubeznijo do ubogih, bolnih in jim pomagajo po svojih najboljših močeh.

Kaj je po Vašem mnenju Družbo držalo skupaj, da je obstala v 100 letih viharjev in preizkušenj?

Bog jo je držal in Marijino varstvo. V to so sestre vedno močno zaupale. Pa ljubezen do ubogih. To je naš poklic, naše poslanstvo, ki vedno daje trdnost, zlasti pa, ko je hudo. Ko se je brezmadežna Marija leta 1830 v Parizu prikazala mladi novinki s. Katarini Labouré in ji naročila, naj se da kovati svetinja, ki bo ljudi varovala in vodila k Bogu, je sama obljubila, da bo bedela nad Družbo. To so sestre vedno znova doživljale. Zato pa so svetinjo, ki so jo ljudje zaradi mnogih uslišanj in izrednega varstva poimenovali čudodelna, vedno tako rade delile. Enako Marijine sestre, ki se po njej tudi imenujejo. In tudi danes jo delimo, kjerkoli se pokaže priložnost. Ravno ta mesec bo izšla tudi knjiga, kjer je zbranih okoli sto takih pričevanj o Marijinih uslišanjih. Knjigo smo posvetile Brezmadežni v zahvalo za vso njeno ljubezen in varstvo – ne le nas, ampak ker tako rada deli milosti in ljudi varuje, če ji le zaupajo.

Kaj vam pomeni biti usmiljenka?

Saj si sploh ne morem zamisliti, da bi bila kaj drugega. Tako globoko tak poklic zleze pod kožo! Seveda pa je najprej in predvsem čisti Božji dar. Nihče si ne more zaslužiti, da ga Bog pokliče na pot posvečenega življenja. Kot si tudi ne moremo zaslužiti, da smo odrešeni. V to sem bila vedno trdno prepričana, saj so bile moje sestre veliko boljše od mene in mnoga druga dekleta so imela lepše lastnosti, pa je Bog poklical mene. To je izziv. Ko doživiš neskončno Božjo dobroto, da te Jezus vzame zase, se lahko samo čudiš.

Potem te to priganja, da tudi sam vračaš ljubezen ...

Res je. In pozneje, ko v svojem življenju ne doživljaš samo navdušenja, ampak tudi težave in boje, se te Božje izvolitve oprimeš kot rešilne palice. Pa moliti je treba, da lahko z Jezusom in z zaupanjem v Marijo prebrodiš težave, sprejmeš svoje slabosti in greš kolikor toliko mirno naprej proti večnosti. Pa še nekaj je, kar me kot usmiljenko osrečuje. Ljubezen do ubogih. Sicer nisem imela te sreče, da bi bila direktno v njihovi službi, npr. kot medicinska sestra. Delala sem bolj v ozadju, a verujem, da je bilo prav vse, kar sem počela, zaradi njih, zanje. Glavno je to, kar imaš v srcu. In spet: vse, vse je Božji dar.

Posnetku pogovora lahko prisluhnete v našem Avdio arhivu.

Ne spreglejte: