Ljubljana, nedelja, 18. avgust 2019, 05:34

Skodelica kave

Marjan Bunič
Foto © Izidor Šček

Pred časom me je uslužbenka v enem od gostinskih lokalov ogovorila s širokim nasmehom: »Tale vaša kavica bo pa na moj račun.« Spomnil sem se je. Kak mesec nazaj me je prepoznala kot voditelja na Radiu Ognjišče in me s solznimi očmi prosila, če lahko takoj posredujem molitveni namen za njeno prijateljico, ki se je hudo poškodovala pri delu. »Zdaj je že doma in zdravniki so ji uspeli rešiti vid. Prepričana sem, da je tudi molitev na radiu pomagala. Hvala vam,« je hitela razlagati.

Ta novica me je res iskreno razveselila in kavice sem se najprej branil, potem pa vendarle popustil, saj sem začutil, da bom sogovornici sicer odvzel možnost nekakšne zahvale in ji okrnil veselje. Ni lepše začimbe kosilu kot takšnale kapljica čiste sreče. Užival sem v njej.

In ob ponovnem spoznanju, kakšen blagoslov je delati to, kar delam. Kako lepo je, če je človek lahko v službi ob svojem rednem delu nekomu koristen. Biti koristen skupnosti in sočloveku, pomagati, tolažiti, izboljševati in celo reševati, vse skupaj je nekakšen ideal, ki ga mnogi lovijo vse življenje. Plemenitost iz viteških romanov, iz zgodb o svetnikih in ljudeh velikega duha in širokega srca. Nekaj, kar dela tale naš planet boljši in prijaznejši. Z drobnimi ali pa velikimi koraki. Kdo ne bi hotel biti del tega? Medij nima samo več možnosti uresničevanja tega ideala, ampak lahko z odmevnostjo vabi h konkretnim korakom tudi druge. To je t. i. družbena, vzgojna vloga, ki jo nekateri mediji izkoristijo bolj, druga pa manj. Vodstvo vsake medijske hiše se samo odloča, kolikšen delež programskega časa, dela in ustvarjalnosti bo namenilo tej vlogi. Odloča se, kakšno bo razmerje med zgodbami, ki prinašajo poslušanost, branost ali gledanost in s tem novce, in tistimi, ki se morda le dotaknejo srca in se merijo v klasičnemu marketingu in uspešnim ekonomistom precej manj vredni duhovni valuti. To razmerje pa je ključno, da se na Radiu Ognjišče počutim ne le izvajalec in uslužbenec, ampak del živega organizma, s katerim diham in utripam. Razmerje, v katerem neizogibnim komercialnim oddajam in dnevnim političnim temam na drugo stran tehtnice postavljamo dovolj vsebin, zaradi katerih ne bo nihče letel v trgovino in zaradi katerih kazalniki poslušanosti pač ne bodo nič zrasli, bodo pa upravičile naš obstoj in poslanstvo. Razmerje, zaradi katerega smo v očeh marsikaterega medijskega guruja naivni ali celo nevedni in nespretni, a vendar mi ravno zaradi tega razmerja ni treba nikoli povešati svojega pogleda. V mislih imam mnoge duhovne pogovore in nagovore, skupne molitve, rožne vence in prenose svetih maš, pa oddaje za slepe in slabovidne, bolne, ostarele, šibke družbene skupine, vzgojne in medgeneracijske oddaje, iskrice ob stikih s poslušalci, osebna srečanja, druženja, koncerte, počitnice in še marsikaj. In seveda plemenite skupne projekte, kot je denimo Pustna Sobotna iskrica, ki dobesedno rešujejo življenja. Vse to vzpostavlja edinstveno razmerje, ki konkretno bogati našo stvarnost in me ob vsem navdaja s ponosom.

Prav zato ob Tednu katoliškega šolstva nisem niti najmanj v zadregi, ko spet trkamo na vrata naših poslušalcev in skušamo skupaj z vami napisati novo lepo zgodbo. Zgodbo o prihodnosti neke mladosti, ki bi rada rasla pod streho šol podobnega razmerja – uravnoteženega razvoja telesa, duše in duha. Zgodbo, ki si vsekakor zasluži svoj prostor v našem programskem času in predvsem v naših srcih. Zgodbo, s katero zagotovo ne bomo pritegnili nobenega novega oglaševalca, se bomo pa ob njej potrdili v dobrem, v koristnem in v prav.

Pa naj se ob koncu vrnem k tisti kavici z začetka zgodbe. Kasneje sem se namreč v mislih še večkrat vračal k njej in dobila je nekaj cankarjanskega priokusa. Ne sicer tako dramatičnega kot njegova skodelica, a vendarle me je sem ter tja zbadala: »Pa si nisi prilastil zaslug, ki niso tvoje?« Tudi tega se zelo dobro zavedam. V tisti kavici sem užival v imenu svojih sodelavk in sodelavcev ter seveda v imenu vas, dragi poslušalke in poslušalci. Pa v imenu Njega, brez katerega ničesar ne bi bilo, ki plete vse niti naših poti v vedno domiselne in originalne vzorce. Naj vam povem, da je bila res okusna in da komaj čakam še kakšno podobno, saj bo ta dokaz, da smo vsi skupaj na pravi poti.

Ne spreglejte: