Ljubljana, torek, 22. oktober 2019, 18:26

Pravica vzeti življenje?

0:00
0:00
Okrogla miza o evtanaziji
Foto © Rok Mihevc

V zadnjih tednih se v slovenski javnosti veliko govori o možnosti uzakonitve evtanazije, ki ji Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije odločno nasprotujeta. Na okrogli mizi Radia Ognjišče smo z raznih vidikov osvetlili to dragoceno zadnje obdobje življenja in pomena odnosov, ki na koncu edini človeku dajejo oporo.

Na rokah s. Emanuele Žerdin iz Ljubhospica je umrlo najmanj 300 ljudi in potrjuje rek, da umreš tako, kot si živel. »Če v današnjem času toliko delamo za to, da pri rojstvu sodelujeta oba starša, je prav, da tudi umirajoče ne puščamo same.«

O evtanaziji po njenih besedah govorimo iz strahu pred tem, kakšna bo smrt in iz strahu pred tem, da bi bili v breme drugim. Vendar tudi, če se bomo odločili za evtanazijo, ne bomo mogli ubežati smrti. »In se mi zdi, da je smrt najlepša takrat, ko človek dozori. Ko dozori skozi vse trpljenje in življenje kot zrel sadež, ko vse drugo odpade, ostane pa on sam – kot tisto bistvo, kar je v življenju bil

Sestra Emanuela Žerdin
Sestra Emanuela Žerdin

Ljudje ne bodo čutili potrebe po evtanaziji, če bodo imeli nekoga ob sebi

Zato je pa še kako potreben paliativni pristop, ki človeka ne obravnava le v luči telesnega lajšanja trpljenja, ampak tudi duševnega, psihološkega in duhovnega. Tako bolnika spremljajo na njegovi poti, da se lahko življenje zaključi z mirno smrtjo. »Če ničesar v napredovali bolezni ni bilo narejenega zato, da bi človek svojo bolezen razumel, da bi se lahko s temi strahovi soočil, da bi jih na nek način obvladal, da bi mu bilo telesno trpljenje olajšano, in bi mi vse te elemente poti preskočili z enim samim ukrepom kot je evtanazija, potem seveda nismo naredili nič.

Ljudje ne bodo počutili potrebe po evtanaziji, kadar bodo v svoji bolezni razumljeni in bodo imeli ob sebi nekoga, ki jim bo stal ob strani«, trdi državna koordinatorica za paliativno oskrbo dr. Mateja Lopuh in dodaja: »Kdor živi dostojanstveno življenje, bo na ta način tudi umrl.«

Državna koordinatorica paliativne oskrbe Mateja Lopuh
Državna koordinatorica paliativne oskrbe Mateja Lopuh


Po besedah predsednika Slovenskega zdravniška društva dr. Radka Komadine pomanjkanja denarja v zdravstvu ne bomo rešili z uzakonitvijo evtanazije, treba si je namreč prizadevati za razširitev paliativne oskrbe. »Potrebujemo poglobljeno analizo, poglobljen družbeni razgovor. Izogibati se moramo medijskim pastem nekega poplitvenega, hitrega, instant načina razmišljanja«, pravi.

Zdravnik Radko Komadina
Zdravnik Radko Komadina

Tudi po besedah sociologa in teologa dr. Vinka Potočnika se evtanazija v današnji kapitalistični družbi zdi kot najcenejša možnost. »Zdaj se podaljšuje življenje, zlasti starostno obdobje življenja. Seveda pa to obdobje prinaša tudi veliko novih vprašanj, izzivov, bolezni in težav. In tudi stane veliko. Tržna ekonomija gradi na tem, da zmanjšuje stroške, da povečuje učinkovitost, zvišuje zahteve dela... Človek, ki ne more več prispevati k BDP produktu, je postavljen na stranski tir, je neuporaben in je strošek. In če razmišljamo, katere vrednote so danes v ospredju, vidimo, da se v tej klimi kaže evtanazija kot najbolj cenena varianta življenja. Mislim, da moramo biti na te stvari pozorni

Sociolog in teolog Vinko Potočnik
Sociolog in teolog Vinko Potočnik

Sveti trenutki, ko si dva odpustita

Po besedah d. Emanuele Žerdin pa so ob spremljanju umirajočih najbolj ganljiva tista srečanja, ko si dva odpustita, ki si celo življenje nista mogla odpustiti. In to so sveti trenutki. »Ravno tisti ljudje, ki so že nezanimivi za družbo, ki nimajo več pravice, jim mi damo svoj glas. Mi imamo z njimi še kaj delati.« Smrt je po njenih besedah mirna takrat, ko dozoriš in tako končaš svoje življenje. »Mi smo imeli v hospicu gospo, ki si je plačala evtanazijo v Švici, pa je potem prišla k nam in ni nikoli odšla v Švico. Na koncu je rekla možu: ’To je bil najlepši mesec mojega življenja.’ Dozorela je.«

Na žalost pa je smrt po besedah dr. Potočnika vse bolj izrinjena iz naše družbe. Ljudje ne le, da niso nikoli videli umiranja, nekateri celo nikoli niso bili na pogrebu. Celo otroci ob smrti staršev rečejo, da si rajši zapomnijo takšne, kot so bili prej in jih ne želijo videti mrtvih. Slovenija ima po njegovih besedah največji delež upepeljenja umrlih in sicer kar 80 odstotkov. V Italiji in Avstriji pa je ravno obratno.

Vse v življenju si moramo zaslužiti

Dr. Lopuhova po svojih dolgoletnih izkušnjah dela z umirajočimi pravi, da v življenju ni nič samoumevno: vse si moramo zaslužiti. »Ni samoumevno, da bodo otroci skrbeli za nas, če tega spoštovanja nismo v njih vzgojili; če nismo na svojih otrocih pustili pečata, zaradi katerega potem skrb za nas ne bo njihovo breme, ampak zaključek nekega mozaika, da se povrne čas, ki smo ga v njih vložili, v njihovi skrbi za nas.«

Eden od razlogov za uzakonitev evtanazije je tudi osamljenost v času staranja. Zato pa je po besedah dr. Lopuhove treba že danes začeti delati na odnosih. »Danes se zelo zapiramo v svoja stanovanja. Sosedje se med sabo ne poznajo. Tisti ki se, so skregani med sabo. In veliko napora je treba vložiti v to, da si ustvariš neko socialno mrežo; da imaš nekoga, ki ga boš poklical. Pa ni nujno, da je to tvoj bližnji, ampak nekdo, ki mu je zate mar.« Tisto, kar narekuje naše človeško poslanstvo je po njenih besedah, da delamo dobro za druge ljudi. »To kulturo bi morali začeti gojiti že v šolah, povezovati otroke in starejše.« Tako se bo po njenih besedah zgodil premik.

Udeleženci okrogle mize
Udeleženci okrogle mize

Nobeden umirajoči mi ni rekel: Pripelji mi moj avto

Tudi po besedah s. Emanuele Žerdin so najpomembnejši odnosi, kar se še posebej začuti ob umiranju. »Nikoli še nisem srečala človeka, ki bi na primer rekel: ’Pripeljite mi še tisti avto, ki sem ga zmeraj vozil ali tisti traktor, ampak so iskali ljudi, ki so jih imeli radi, ali pa ljudi, s katerimi so odnose prekinili, ali pa je bilo še nekaj za urediti. In to so bili neverjetni, sveti trenutki«, pravi s. Emanuela. Obenem pa nas vabi, naj se ne bojimo tudi otrokom pokazati, da je življenje sestavljeno tudi iz trpljenja in umiranja.

Več kot 700 Slovencev umoriti z evtanazijo?

Velika večina evropskih držav evtanazije ne sprejema. Če bi mi sledili nizozemskemu vzoru, bi morali imeti skoraj 800 evtanazij na leto. »Zdravniške organizacije, tako kot zdravniki z vsega sveta, priporočamo organizatorjem zdravstva, da več denarja in organizacijskih naporov posvetijo dolgotrajni oskrbi, da se prilagodimo starajočemu se prebivalstvu. To je izziv, zaradi katerega imamo strašanske kadrovske in strokovne probleme v slovenskih bolnišnicah«, pravi dr. Komadina. Podpirajo pa utrjevanje družinskih vezi, ki bodo v podporo ostarelim. »Torej nikakor ne podpiramo instant rešitev z predstavljajte si 700 ali več evtanaziranimi Slovenci na leto. Ne!«, je bil še odločen dr. Komadina.

Okrogla miza o evtanaziji
Okrogla miza o evtanaziji

Med okroglo mizo je pričevala Minka Cigoj
Med okroglo mizo je pričevala Minka Cigoj

Ne spreglejte: