Ljubljana, torek, 19. februar 2019, 18:19

Redovnice in redovniki so se na dan posvečenega življenja zbrali ob ordinarijih

Redovniki in redovnice na Brezjah, foto © Romarski urad Brezje
0:00
0:00
Nadškof Stanislav Zore
Foto © Romarski urad Brezje

S praznikom Jezusovega darovanja v templju oziroma Svečnico smo sklenili božični čas. V Cerkvi ta dan praznujemo tudi dan posvečenega življenja. Za to priložnost so se redovniki in redovnice s škofi ordinariji po posameznih škofijah zahvalili Bogu za dar redovništva. V soboto dopoldne so srečanja pripravili v Petrovčah, pri sv. Ani v Kopru in v Šentjerneju, popoldne pa v Lendavi pri šolskih sestrah v Mariboru in na Brezjah.

Praznovanje dneva redovnikov in redovnic, ki smo ga v katoliški Cerkvi prvič obhajali leta 1997, je uvedel papež Janez Pavel II. Sestra Emanuela Žerdin je o tej pobudi poljskega papeža povedala, »da je bil sveti Janez Pavel II. res prerok. V času sprememb je videl, da mora Cerkev doživeti spremembo od znotraj. Mislim, da je ravno s tem dnevom posvečenega življenja dal spodbudo vsem nam, da se tudi mi obnovimo v svojem notranjem bistvu. V tistem duhu, kot je želel koncil … iti k izvirom, k virom, ker vir daje novo življenje. To, se mi zdi, je želel papež.«

Škofje se zavedajo, da je prisotnost redovnikov in redovnic blagoslov za vsako krajevno Cerkev, zato se že od začetka udeležujejo teh srečanj. Poleg tega trenutno kar trije ordinariji izhajajo iz redovniških vrst. Ker število tovrstnih poklicev pri nas že nekaj časa upada in se viša tudi njihova starost, je konferenca redovnih predstojnikov tokrat dala poseben poudarek molitvi za nove duhovne poklice in svetost poklicanih.

Poudarki iz pridige ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta pri sveti maši na dan posvečenega življenja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah

Nadškof Stanislav Zore se je po poročanju spletne strani Marijinega narodnega svetišča v nagovoru sobratom in sestram najprej zahvalil za vse njihove molitve in prav posebej pozdravil tiste, ki zaradi bolezni ali obnemoglosti niso mogli priti k Mariji Pomagaj; njihova žrtev in molitev Bogu prinašata našo Cerkev. »Hvala vsem, ki se prizadevate za Bogu posvečeno življenje. Potrebujemo vaše pričevanje, v moči Jezusa Kristusa.«

V nadaljevanju se je nadškof Zore navezal na dve besedi prazničnega evangelija: darovanje Jezusa v templju ter očiščenje matere po 40 dnevih od rojstva. Po izročilu je bilo potrebno za darovanje prvorojenca dati 40 dnevni zaslužek in za očiščenje matere dve grlici. »V moči Svetega duha je starček Simeon pričakoval Izraelovo tolažbo. Sveti Duh mu je razodel, da bo videl maziljenje izbranca. Pustil se je voditi Svetemu Duhu, ki je napolnjeval njegovo srce z upanjem. Zato je smel v roke vzeti novorojenega Odrešenika. Bogu se je zahvalil za čudež, ki mu ga je naklonil Gospod. Po vzoru starčka Simeona mora Sveti Duh imeti nenadomestljivo mesto v življenju vsakega od nas. Hoditi, živeti in upati moramo v spremljanju Svetega Duha. Sveti duh ti bo pomagal najti pravo smer, pri vsakem začetku od naših ustanov je bilo delovanje Svetega Duha. Niso imeli načrtov, da bodo ustanovili skupnost, a bili do odprti za Svetega Duha, ki je navdihnil, da so k njim prišli sobratje in sestre.«

»Ostajanje v templju je druga beseda iz evangelija. Prerokinja Ana ostala v templju. Ne zapuščati templja! Tudi ga redovniki ne smemo zapuščati. Najprej je tempelj našega srca. Če ga zapustimo, postane kot zapuščena hiša. Tam je Bog najbolj opredeljivo vtisnil svoje obličje. Drug tempelj je tempelj skupnosti. Je zahteven, tam se je treba naučiti moliti, sprejemati, poslušati, odpuščati. Te drže so zahtevne. Lažje govorimo kot poslušamo, sprejemamo kot dajemo … Samo, če se naučimo teh drž, potem se naučimo, kako nekaj svetega je tempelj sestrstva in bratstva. A, če ga ne sprejemamo v ljubezni drug do drugega, je kapela le beg pred odnosi, soočanjem. Beg iz templja. Kako bi potem govorili o odrešenju, če ga ne živimo znotraj bratstva.«

23. dan posvečenega življenja za mariborsko nadškofijo na Strossmayerjevi

»Spoštovane redovnice, dragi redovniki, prisrčen pozdrav vsakemu od vas. Vesel sem, da letošnji dan posvečenega življenja obhajamo tu, pri Šolskih sestrah sv. Frančiška Kristusa Kralja, saj smo v jubilejnem letu, ob 150. obletnici ustanovitve te kongregacije,« je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl dejal v uvodu v pridigo.

Nadaljeval je, da je »današnje praznovanje dneva posvečenega življenja tako najprej zahvala Bogu za dar posvečenega življenja. Hkrati je tudi priložnost, da se Cerkev zave bogastva karizem posvečenega življenja in potrebe po molitvi za nove poklice. Kot pastir naše Mariborske nadškofije se želim zahvaliti Bogu za dar, ki ga drage sestre in bratje predstavlja vsak izmed vas. Vaše življenje in navzočnost v nadškofiji želi biti in je neprecenljivo pričevanje in ima apostolsko vrednost. Čeprav je vaša služba na prvi pogled včasih neopazna, jo v resnici in prav pozna le Bog, pa naj gre za tiho žrtvovanje v tihoti in molitvi, za delo z mladimi v katehezi, za pomoč bolnim ali za kakršnokoli služenje po naših občestvih.«

»Današnji praznik imenujemo tudi svečnica, ko na začetku sv. maše blagoslavljamo sveče, da bi ob tem poglobili vero v Jezusa, ki pravi: »Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi!« Poklic kristjana in še posebej nas, Bogu posvečenih oseb je v tem, da dan za dnem dopuščamo, da nas Kristus s svojo lučjo osvetli, da lahko potem Njega, ki je luč, prinašamo v svoja okolja, v naše skupnosti in ga izžarevamo v poslanstvu, ki nam je zaupano. Z drugo besedo, da vedno bolj postajamo luč za druge,« je dejal nadškof Cvikl.

Poudarki iz pridige koprskega škofa Jurija Bizjaka pri sveti maši na dan posvečenega življenja v cerkvi sv. Ane v Kopru

Danes je pogosto slišati, da izgubljajo korenine ne samo mladi, ampak tudi starejši. Evropa izgublja svoje korenine, evropski narodi izgubljajo svoje korenine, evropska kultura izgublja svoje korenine. Kaj pa evropski kristjani in evropska Cerkev? Evropske škofije in župnije? Tudi evropski samostani in redovi? Tudi Cerkev v celoti je, bolj kot si običajno priznamo, odvisna od naravne moči svojih otrok in družin in rodov in narodov! Naravna oslabelost nas podzavestno navdaja s strahom pred prihodnostjo.

Cerkev seveda nikakor ni prvič na takšni prelomnici. O tem pričajo tudi številna mesta v pismih Svetega Hieronima, ki se ga letos spominjamo ob 1600-letnici njegovega odhoda v večno domovino. Tudi v njegovem času so v 'sveto' Rimsko cesarstvo, kakor v današnjem času v 'sveto' Evropo, z vzhoda vdirala ljudstva, ki jih je Gospod pošiljal kakor Asirce nad izvoljeno ljudstvo Izraela (Iz 10,5-19).

Tako piše sveti Hieronim: 'Čutimo, da se Bog že dolgo srdi, pa ga ne potolažimo. Naši grehi dajejo barbarom moč ... Nesrečni mi, ki smo Boga tako razsrdili, da se po besnosti barbarov nad nami znaša! Ezekija se je spokoril in angel je v eni noči pokončal sto pet in osemdeset tisoč Asircev. Jozafat je pel Gospodu slavo in Gospod je zmagal zanj, ki ga je hvalil (2 Krn 20,21-22). Mojzes se je bojeval z Amalečani ne z mečem, ampak z molitvijo' (Pismo 60,17) ...

Niti sveti Hieronim niti njegovi sodobniki, kakor nam je vsem dobro znano, teka zgodovine niso preusmerili in še manj zaustavili: Cerkev je v svoje vrste sprejela nove narode in jezike, kakor piše apostol v knjigi Razodetja: 'Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah' (Raz 7,9). Dragi bratje in sestre, vzemimo si za geslo napis na velikonočni sveči: Kristus včeraj in danes, začetek in konec, alfa in omega, njegovi so časi in vekovi, njemu slava in oblast vekomaj.

Poudarki iz pridige murskosoboškega škofa Petra Štumpfa

...Tudi redovništvo pomeni željo, da bi videli Gospodovega Maziljenca. V soju krstne luči, ki jo je v nas vlil Sveti Duh, smo nekateri v sebi zagledali Božje povabilo, da stopimo na to pot starčka Simeona. V moči redovnih zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine že sedaj okušamo umiranje sebi, svojim strastem, pastem, sebičnim željam, da bi lažje videli Jezusa. Ko si daleč, manj in slabo vidiš. Ko si blizu, vidiš bolje. Nekateri si pomagajo z očali, lečami ali daljnogledom, da bi videli bolje tisto, kar si želijo videti. Nekateri pa celo s teleskopi, da bi videli zvezde in planete, ki jih s prostim očesom ni mogoče videti...

...Svečnica je praznik hrepenenja po Jezusu, ki je Gospodov Maziljenec. Tako kot je Jezus osvojil starčka Simeona in prerokinjo Ano, ki je tisti hip tudi bila v templju in je vse te dogodke pripovedovala naprej, se s pomočjo Svetega Duha in v moči naše vere v nas prebuja hrepenenje po Jezusu. Če ni hrepenenja, ni osvojitve. To, po čemer hrepenim, želim tudi osvojiti. Fant in dekle, ki hrepenita drug po drugem, se tudi osvajata. Če mož in žena ne hrepenita drug po drugem, pričneta hrepeneti po drugih partnerjih – in tako se zgodi zakonolomstvo...

...Tudi redovniško življenje lahko zatava v mnoge pasti, ki se nam prikazujejo tako zelo logične in tako zelo vabljive, da redovniki in redovnice po njih zahrepenimo mimogrede, zelo samoumevno. Glede tega se je dosti govorilo o nevarnosti posvetnosti v redovniškem življenju, ki zahrepeni po vsem tistem, kar nam ta svet ponuja. Nevarnost posvetnosti si je nadela novo podobo: Razločevati po svoje. Ne razločevati skupaj s pastirji. Kaj to pomeni? Po skupnostih se dokaj pogosto pojavlja težnja, da razločuje vsak po svoje. Vsak ima svoj urnik, svoje delovne obveznosti, svoj čas za molitev, svoje navade in vse to upravičuje s svojo redovno karizmo. Mnogo se sicer moli, dela, ustvarja, vendar vsak po svoje. Ni razločevanja skupaj s predstojnikom ali s predstojnico in tako hrepenenje po življenju v skupnosti počasi pojenja. Vse je bilo v redu, samo ni bilo skupnega razločevanja. Če vsak po svoje živi redovno karizmo, se ta v skupnosti ne more razživeti in ljudi ne nagovarja za nikogar in za ničesar, najmanj pa za Kristusa...

Ne spreglejte: