Ljubljana, ponedeljek, 22. april 2019, 06:44

Veselje redovništva

s. Emanuela Žerdin
Foto © Robert Božič

"Zato sem vesela, da sem redovnica, del te čudovite in krasne zgodovine, ene najbolj plemenitih delov zgodovine slovenskega naroda."

Danes je svečnica. Dan, ko blagoslavljamo in prižigamo sveče kot simbole krščanske vere v Jezusa Kristusa, ki je Luč sveta. Na ta dan škofje zbirajo redovnike in redovnice okrog sebe, z njimi molijo, se pogovorijo, jih podprejo in poživijo medsebojno povezanost.

Tako škofje, kot mi, redovnice in redovniki, opažamo, da je vsako leto vedno več prostih mest med nami…vedno manj nas je. V naših skupnostih je vse več starejših in bolnih. Kljub temu, da goreče molimo za nove poklice, jih kar ni, posebej v ženskih aktivnih redovih. Pogosto se zato sprašujemo – kaj je narobe? Ali ne znamo več pričevati za Kristusa, ali nas sedanji svet res ne potrebuje več?

Zato sem letos pred dnevom posvečenega življenja še enkrat prebrala knjigo papeža Frančiška MOČ POKLICANOSTI. Knjiga je pravo darilo našega srčnega papeža, polna tople pozornosti, velikega upanja in konkretnih predlogov za redovništvo 21.stoletja.

Papež v svojem slogu govori med drugim tudi o uboštvu in poudarja, da ga moramo živeti » z veseljem in ga praznovati«.

Kar nasmejalo se mi je! Ja, ne samo uboštvo, tudi redovništvo je treba živeti z veseljem! In to ni nekaj novega, to je tisto, kar so nam predali naši že pokojni sobratje in sestre, obenem pa je veselje najbolj učinkovito »reklamno sredstvo« za evangeljsko poslanstvo!

In meni je bilo v 40 letih redovniškega življenja darovano veliko veselja! Ne vem, če bi kje drugje lahko doživela toliko lepega, ljubečega in avanturističnega kot prav v redovništvu!

Zato mi dovolite, da za naš praznik ne »jamram«, ne godrnjam, se ne podajam v učene teološke razprave o novih oblikah redovništva, ampak natresem pred vas iz torbe spominov tiste nepozabne redovniške like, ki sem jih poznala, občudovala in ljubila, ali pa tiste, ki jih še zdaj podpiram s svojo molitvijo in ljubeznijo.

V naši domači vasi smo imeli zelo radi salezijance, a tudi med mojimi sorodniki je bil stric salezijanec. In žene so v težkih šestdesetih letih vsako jesen zbirale poljske pridelke, da smo jih podarili salezijancem. Pravijo, da je eden od predstojnikov v Ljubljani eno leto vsak teden hodil na mestno občino, da je dobil dovoljenje za gradnjo ene od njihovih ustanov! Eno leto! Zmeraj je bil odgovor – pridite drugi teden in upali so, da ne bo prišel, pa je prišel! In so se oni uradniki naveličali ter mu podarili dovoljenje!

Poznam patra frančiškana iz Bosne, ki je bil 14 let v zaporu zaradi ene pridige, celo umoriti so ga hoteli. V zaporu je bil ne samo najboljši delavec v kamnolomu, ampak se je naučil štiri jezike!

Poznam tudi patra jezuita, ki je zapustil sijajno mesto elektroinženirja in odšel na eno najbolj ubogih škofij v bivši skupni državi, ter tam leta in leta neutrudno s kolesom po soncu in dežju, obiskoval vernike in nevernike. A bil je najboljši matematičar!

Ko je umrla ena od naših sester Slovenk na Cetinju v Črni gori, je mlad zdravnik prinesel ogromen šopek rdečih vrtnic na njen pogreb. Rekel je - ona mi je rešila življenje! Njegova mama je namreč hotela narediti splav, pa jo je naša sestra, navadna kuharica pregovorila, da je otroka rodila, saj je sestra obljubila - če ne boš mogla otroka vzgajati, ga daj nam, mi ga bomo!

Pa naj ne hodim daleč, saj tudi danes med nami živijo sestre in bratje, ki izžarevajo Kristusovo ljubezen in dobroto. A veste, da v Sloveniji živi sestra, ki je prišla v samostan iz Avstralije in ostala pri nas? Mlad predstojnik kapucinske skupnosti mi je ob nekem pogovoru ko sem ga hotela malo tolažiti zaradi težav predstojniške službe, dejal: O, saj rad opravljam to dolžnost! Imam tako dobre brate, da je to lahko!

Med nami živi tudi sestra, ki, dokler je mogla, je hodila v našem glavnem mestu in delila hrane – narkomanom iz mračnih ulic! Ni se bala. Sosestre so to izvedele, šele, ko se je en par prišel zahvalit tej sestri, da ju je njena dobrota izvlekla iz pekla odvisnosti od drog!

Poznam mladega frančiškana, ki, kot so mi mladi povedali, še nikoli ni rekel, da nima časa za pogovor , pa najsi bo to podnevi ali ponoči.

Pa naj bo dovolj! V teh ljudeh raste in cveti veselje redovništva. Redovništvo ne more biti in ne bo nekaj popularnega, kot so nogometne tekme ali pop koncerti. Redovništvo raste in se dogaja daleč proč od slave in sijaja. In tako je prav. Tudi v Cerkvi je redovništvo pogosto na obrobju. Je pa pomembno obrobje, saj krepi vero, upanje in ljubezen tam, kjer je ima najmanj.

Zato se ne bojim za prihodnost redovništva. Papež Frančišek navaja zelo lep izraz - »obiskovati prihodnost«. Pomeni v pričakovanju živeti upanje v Gospoda, ki prihaja, obenem pa znati razločevati znamenja časa, kot spet pravi papež. Me pa seveda zelo zanima, kakšni bodo »novi mehovi« za novo vino redovništva, za katerega grozdje po vinogradih že zori! Sveti Duh je že v preteklosti znal narediti neverjetne redovne skupnosti, ki so Cerkev in svet šokirale, a obenem spreminjale od znotraj, tako da tudi v 21.stoletju lahko nastane nova oblika redovništva prav tu v Evropi. Kaj pa vem, mogoče bodo novi samostani ob avtocestah, kot nekoč ob gorskih prelazih!? Mogoče bo kdo našel rešitev, da sredi mega nakupovalnih centrih, odpre hišo molitve?

Zato sem vesela, da sem redovnica, del te čudovite in krasne zgodovine, ene najbolj plemenitih delov zgodovine slovenskega naroda. Visoko se dviga moja pesem zahvale za vse nevidne redovnice in redovnike, ki tudi ta trenutek molijo za mene in ves naš narod. Ta tiha molilna moč je bogastvo, ki ga ne bi smeli izgubiti. Tukaj je doma moje veselje, ne glasno in raztreseno po vseh medijskih sredstvih, ampak tiho in skrito, kot je med nami skrita prisotnost Božje besede.

Pa vam ne pišem to, kot neka super redovnica, ampak kot grešnica, ki je doživela lepoto Božjega usmiljenja. S sv. Pavlom kličem: »Ne kakor da bi že dosegla ali prišla do popolnosti. Pač pa se trudim da bi to osvojila, ker je tudi mene osvojil Jezus Kristus. Eno pa rečem: pozabljam kar je za menoj in se stegujem proti temu kar je pred menoj ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu… (pr. Fil 3, 12-14)

Skupaj s papežem Frančiškom zato prosimo vse vas, ki boste jutri z nami, vse vas, ki nas podpirate, pa tudi vse vas, ki nas nimate v najlepšem spominu ali ste celo razočarani nad nami, molite za nas! Da ohranimo veselje svojega poslanstva do konca svojega življenja. Da bomo v veselje vam in Gospodu.

Ne spreglejte: