Ljubljana, sobota, 23. marec 2019, 05:36

Spoznajte radijska zakonca Močnik

Miha in Mojca sta se spoznala na Radiu Ognjišče, foto © Rok Mihevc
Družina Močnik
Foto © Rok Mihevc

"Življenje nam je pokazalo, da družinska sreča ni samoumevna, da je otrok res Božji dar!"

Ste že bili v naši radijski kleti? Potem vas je skoraj gotovo najprej pozdravila Mojca Močnik. Imate radi domačo glasbo? Potem bi se zagotovo lepo razumeli z Miho Močnikom.

Kako se je začela vajina skupna zgodba?

Mojca: Spoznala sva se na radiu, kjer je Miha civilno služil vojaški rok, jaz pa začenjala delo v pisarni. Najprej sem le bežno opazovala fanta, ki je sem in tja stopil mimo pisarne in zalival rože pred vhodom. Dobro se spomnim, kdaj je preskočila iskrica. Bilo je na koncertu ob obletnici oddaje „Prijatelji Radia Ognjišče“. V Hali Tivoli sem opazila, kako ljuba mu je narodnozabavna glasba, ki je že od nekdaj všeč tudi meni. „O, poglej ga, fanta, kako uživa ob harmoniki!“ Ob sebi sem vedno želela imeti nekoga, ki ima rad podobne stvari, ki ima podobne cilje v življenju kot jaz. Takrat se je začelo.

Miha: Res je, dotlej še nisem srečal dekleta, ki bi imelo tako rado domačo glasbo. Veliko mi pomeni, da oba uživava v polkah in valčkih. Ob spoznanju, da Mojci zaigra srce ob enaki glasbi, kot meni, sem bil presenečen in vesel. V resnici naju je povezala slovenska glasba.

Tudi sicer prihajata iz enakih okolij?

Mojca: Oba sva od nekdaj živela na vasi, drži. Mislim, da bi začela ugašati, če bi naju nekdo „zaprl“ v majhno stanovanje, v blok. Verjetno naju je okolje zaznamovalo na podoben način. Odraščala sva v družbah, ki niso bile vzvišene ali visoke, ampak preproste. Jaz sem bila zapisana folklori in sem si vedno želela fanta, ki rad pleše. Mami mi je govorila: „Mojca, ne boš mogla vse življenje plesati!“ Jaz pa sem si mislila: „Mami, ti kar govori!“

Miha: Pa sva priplesala do skupnih let. Včasih sem tudi jaz rad in veliko plesal, zdaj pa spoznavam, da nekoliko izgubljam veselje do plesnih korakov …

Mojca: No, ta je pa dobra!

Miha, kako se je začela tvoja glasbena pot?

Miha: Domača glasba je v meni vse od najbolj zgodnjih spominov. Spomnim se, da sem že kot otrok najbolj užival, ko smo doma po televiziji gledali oddaje o narodnozabavni glasbi. Takrat mi je najbolj zaigralo srce! Oče je kupil diatonično harmoniko, se želel naučiti igrati nanjo, pa je zmanjkalo pravega časa. Ali pa volje. Nekaj časa sem opazoval inštrument, nato sem previdno začel odpirati kovček s harmoniko in si jo pozneje nadel na rame in poskušal …

In iz prvih poskusov je nastalo muziciranje; pozneje si imel svoj ansambel.

Miha: Lepo obdobje je bilo to! Veliko smo igrali, precej in redno vadili. Rad se spominjam tistih let, mnogih muzikantskih dogodivščin, prečutih noči in ustvarjanja s prijatelji.

Mojca, si danes vesela, da Miha nima ansambla? Se ti zdi, da je več z družino, kot bi bil, če bi ostal muzikant?

Mojca: Spomnim se, da so ob Mihovem odhodu iz ansambla govorili, da je „žena kriva za to“. Pa sploh ni bilo res. Ves čas sem dobro vedela, koliko mu pomeni glasba, kako ga osrečuje. Danes vidim, da mu res ni bilo lahko, nekaj mu je manjkalo. Zdi se mi, da se je takrat namenoma posvetil drugim stvarem, da je iskal zaposlitev, in še danes več časa preživi v delavnici, pri delu doma. Vem, da ima željo po glasbenem ustvarjanju še vedno v sebi. Iskreno mu privoščim, da izbira poti, ki ga osrečujejo.

Miha: Ansambel po eni strani pogrešam, po drugi pa sem vesel, da so večeri lahko družinski, da konce tedna lahko posvetim svojim dekletom. Glasbo sicer malo pogrešam, a harmonika je še vedno kar pogosto moj spremljevalec.

Vem, da vama družina največ pomeni. Kako gledata na poslanstvo staršev?

Mojca: Vsak naj bo hvaležen, če mu je dano biti oče ali mama. Življenje nam je pokazalo, da družinska sreča ni samoumevna, da je otrok res Božji dar! V hvaležnosti spoznavamo, kako veliko bogastvo je prav vsak dan, ki ga lahko preživimo skupaj.

Miha: Ko fant postane oče, ga čudež življenja spremeni. Naša izkušnja z mlajšo hčerko Tinkaro nam je odprla nov pogled na življenje, podčrtala vrednote in pokazala, kaj je v resnici pomembno.

Jerca se veseli vsakega trenutka, ko ji dedi Miro osedla domačo kobilo Lili.
Jerca se veseli vsakega trenutka, ko ji dedi Miro osedla domačo kobilo Lili.

Vaša zgodba lahko uči in opogumlja tudi druge. Bi nam jo zaupala?

Mojca: Po prvi hčerki Jerci nama ni bilo dano, da bi hitro in z lahkoto spočela drugega otroka. Po nekaj letih vprašanj sva bila s težko preizkušnjo vržena ob tla. Izgubila sva otroka, ki so mu na prvih pregledih po spočetju odkrili težko obliko diafragmalne hernije. Želeli smo si, da bi Jerca dobila sestrico ali bratca … Ko se je pozneje pokazalo, da je znova na poti nov otrok, so nama povedali, da bo treba prehoditi enako pot. Spet hladni medicinski izrazi, vzpodbuda osebja, vrsta neodgovorjenih vprašanj, skrbi, ki so izhajale iz minulega slabega razpleta.

Pred tem niti enkrat nisva pomislila, da se težave lahko ponovijo. Pa so se. Spomnim se, ko sem v čakalnici izgubila moč, ko so me zajele solze, ko me je preplavil jok. „Ne, ne grem znova skozi vse to!“ je kričalo v meni. A naša skupna pričakovanja, želje objeti novorojenčka in skrbeti zanj, razširiti družino in pomnožiti ljubezen, so preglasile skrbi. Vedela sem, kakšne preiskave naju čakajo, vedela, kakšne bodo skrbi, ki so prihajale z njimi. Takoj sem se naročila na vse potrebne preglede in spoznala, da sem se globoko v sebi popolnoma spremenila. Prvič svojih skrbi nisva delila skoraj z nikomer, tokrat pa smo naše zaupanje in skrbi delili z drugimi, z ljudmi, ki smo jim zaupali, s tistimi, ki so nam z molitvijo in dobrimi željami pomagali skozi vihar preizkušnje.

Preiskave so kazale na dober izid, povedali so nam, da ima deklica devetdesetodstotno možnost preživetja, da pa bo takoj po porodu nujno potrebna zahtevna operacija. Novice so vlile dodatno moč, saj si je starejša hči Jerca želela prav sestrico.

V času nosečnosti in vseh preizkušenj sem hčerkici, ki je rasla v meni, pisala pismo. Vanj sem prelila svoje skrbi, veselje, občutja, ki so me prevevala, odgovore, ki smo jih dobivali in tiste, ki jih ni bilo. Ko odraste, ji bom izročila pismo, v katerem so ujete vse naše vezi. Najbolj osebne, družinske, pa tudi vezi z vsemi našimi prijatelji, najinimi sodelavci, vsemi, ki so z molitvijo dokazali, da Bog lahko stori nemogoče.

Ko sva, po zahtevnih operacijah, zapustili bolnišnico, smo večkrat slišali: „To je čudež!“ Res, to je bil dokaz moči molitve. Rodila sem po naravni poti, Tinkara je zajokala in takoj so jo prepeljali na klinični oddelek intenzivne terapije pediatrične klinike, kjer je bila naslednji dan tudi operirana. Ob odprti trebušni preponi in želodčku, ki je rasel blizu srca, je imela Tinkara težave tudi zaradi pljuč.

Spomnim se dneva po porodu. Miha je odšel z novorojenko, jaz pa sem čakala … Sama, zaskrbljena, v solzah. Nikoli ne bom pozabila nemoči, ki preveva mamico, ki lahko le nemočno zre v otroka, ki je priključen na množico aparatov, katerih poimenovanj ne znaš niti izgovoriti. Ne bom pozabila medicinske sestre, ki je jokala z menoj in me bodrila, predvsem pa ne bom pozabila na hvaležnost, ki sem jo začutila, ko me je Miha objel, me prijel za roko in, morda tudi brez besed, nosil najino skupno breme in moje skrbi. Ves čas mi je trdno stal ob strani.

Tinkara je stara 3 leta. Obožuje in posnema sestrico Jerco.
Tinkara je stara 3 leta. Obožuje in posnema sestrico Jerco.

In po zadnjih operacijah se je vse odvijalo po najlepšem možnem scenariju.

Mojca: Res. Po mesecu dni smo bili doma, skupaj. Bil je advent, poseben advent za našo družino. Prav na božični dan sem prvič lahko objela hčerko. Z vsemi cevkami, ki so jo vezale z aparaturami in jo ohranjale pri življenju. Nato je vse steklo veliko hitreje. Silvestrovo smo preživeli na oddelku, v roku enega tedna pa sva, brez kakršnih koli pripomočkov, zapustili bolnišnico in končno odšli domov.

Miha, tudi med tem pričevanjem si bil kot takrat: Mojci v oporo, brez besed. Kako kot oče danes gledaš na vašo zgodbo?

Miha: Spomnim se neznansko čudnega groznega občutka, ki me je prevzel, ko je ginekologinja sporočila, kako je z najinim otrokom, kaj nas čaka … Ne najdem besed. Predvsem pa me opogumljajo spoznanja o trdnosti prijateljstva, pa tudi hvaležnost do vseh, ki so bili z nami povezani v tistih mesecih preizkušenj. Hvaležen sem tudi za službeno okolje, ki nam je dajalo veliko vzpodbud, za sodelavce, ki ste molili za nas in bili povezani z nami. Vem, da to ni dano vsakemu. Hvala!

Kako pa je starejša sestrica Jerca sprejemala vse, o čemer pripovedujeta?

Mojca: Jerca ima neskončno rada svojo mlajšo sestrico, tudi ob rojstvu ni bilo nobenih težav. Vse sva ji skušala sproti razložiti na njej razumljiv način. V šoli sva opozorila, kaj se dogaja pri nas, a ni bilo nikakršnih težav. Danes smo veseli, da sta dekleti zdravi, radoživi, včasih tudi navihani.

Imata kak nasvet za mlade starše, ki so morda v podobnih stiskah, kot sta bila vidva?

Mojca: Zaupajte v Boga, naredil bo tako, kot je za vas najbolje. Vem, slišati je klišejsko, a gotovo drži. Ne obupajte! V preizkušnji boste zrasli, postali močnejši in se spremenili. Jaz sem se. Povsem. Bila sem tiha, zadržana, morda nedostopna, danes sem drugačna. Po domače bi lahko rekla: ne pustim se več!

Vrnimo se na radio in vajino službeno pot. Mojca, z Radiem Ognjišče si povezana od mladih let. Mama Sonja Govekar, stric Franci Trstenjak sta začela tisto, kar danes tudi tebi daje kruh. Kako si gledala na radio, kako svoje delo vidiš danes?

Mojca: Vedno se mi je zdelo zanimivo, pa sem vseeno precej zadržano gledala na vse skupaj. Spomnim se, da sem se veselila obiskov znanih osebnosti, danes pa vedno znova vidim, da so povsem „običajni ljudje“. Ko sva z mami skupaj delali v pisarni, sem morda kdaj kako stvar zavestno prepustila njej, ves čas pa sem se učila in danes rada opravljam delo, ki mi je zaupano.

Najtežje je v dneh, ko je na nebu polna luna. Joj, koliko nenavadnih telefonskih klicev! Takrat je včasih res težko svetovati, poslušati. Sem in tja se mi zdi, da nisem dovolj dobro podkovana v tem, kako ravnati, ko je na drugi strani nekdo, ki želi, da nosiš del njegovega bremena. Najlepše pri mojem delu pa je, ko ob koncu slišiš zahvalo poslušalca, ki si mu, denimo, pomagal sestaviti voščilo. Lepo je vedeti, da si bil nekomu v pomoč in da je zanjo tudi hvaležen.

Miha, ti si radijski tehnik. Kaj pa tvoje delo, spomini in novi izzivi?

Miha: Spomnim se, kako sem na začetku odprtih ust občudoval do roba polne omare z zgoščenkami. Kako sem bil navdušen nad zalogo plošč! Vedno sem rad poslušal glasbo. Vso, ne le narodnozabavne. In kar naenkrat sem imel priložnost delati z njo, vrteti skladbe, ki sem jih včasih le poslušal, zdaj pa imam občutek, da sem zares povezan z njimi. Še vedno zelo uživam pri delu na programu, ko sedim za mešalno mizo in soustvarjam program. Spoznavam, da imajo naši poslušalci radi tudi domačo glasbo. Ko zavrtimo kako staro vižo, pogosto zazvoni telefon v radijski režiji in se oglasijo poslušalci, ki se zahvalijo za lep spomin, ki ga je prebudila pesem.

Pr’ Tišlarj’ (staro hišno ime) pomaga staro in mlado

DROBNE RADOSTI MOČNIKOVIH DVEH:

Svetnik, ki vaju navdihuje: Nadangel sv. Mihael, ki prinaša mir, sprošča strahove, nas opogumlja, ščiti in varuje.

Vajino življenjsko vodilo: S pozitivnim razmišljanjem priti do cilja in imeti poštene odnose.

Knjiga: Mojca - Življenje je tvoje, Miha – Vsi najboljši muzikanti.

Film: Mamma Mia! in Zvezda je rojena.

Pesem: Mojca – Oliver Dragojević: Moj lipi anđele,

Miha – Ans. Franca Miheliča: Majsko cvetje.

Prosti čas: Rada za dan ali dva skočiva na morje. Tudi sama, brez otrok. Misliva, da zakonci potrebujemo tudi to.

Hrana: Mojca – kalamari na žaru, Miha – dober „steak“.

Ceniva: Poštenost.

Ne marava: Hinavščine.

Ne spreglejte: