Ljubljana, torek, 26. marec 2019, 12:14

Plan Kalergi - resnica o veliki neresnični zaroti

dr. Laris Gaiser
Foto © ARO

V prvem aktu opere Seviljski brivec ena od najlepših arij »La calunnia è un venticello« opisuje obrekovanje kot nežen veterček, ki se na koncu metaforično vedno spremeni v močan topovski strel: »Come un colpo di cannone!«. Gioachino Rossini je navdih za opero našel v istoimenski komediji francoskega tajnega agenta in pisatelja Pierra Beaumarchaisa, v kateri je avtor napisal »Calomniez, calomniez, il en restera toujours quelque chose!«, kar v slovenskem prevodu pomeni: »Obrekujte, obrekujte, na koncu bo le nekaj ostalo!«

Obrekovanje temelji na škodoželjnosti in želji po preoblikovanju realnosti, pri tem pa se laž uporablja kot sredstvo za diskreditacijo nasprotnika ali sovražnika. Kot sem prav tukaj napisal natančno leto dni nazaj, širjenje lažnih novic ni velika novost naših časov. Ta fenomen je vedno obstajal, se je pa spremenil, a zgolj v kvantiteti in ne v kvaliteti. Zaradi interneta in spletnih strani je v zadnjih letih prodaja tiskanih časopisov drastično padla. Večina bralcev se zadovolji s hitrim seznamom dogodkov in nima časa, ali vsaj tako misli, za poglobljen razmislek. In posledično dobršen del novinarstva zgolj sledi trendu hitrega dostavljanja podatkov in sploh ne uporablja več poglobljenih analiz in raziskav, da bi podatke preoblikovalo v informacije. Sodobni informativni sistem tako kot najslabša politična utopija ljudem nudi občutek zadoščenja, saj jih prepriča, da vse vedo oziroma da poznajo resnico. Poplava površnih novic pa je samo metoda, s katero se želi še dodatno poneumiti človeka, da ne bi čutil potrebe po dodatnih vprašanjih, da ne bi zahteval dodatnih odgovorov ali preprosto rečeno, da ne bi več razmišljal.

Obrekovanje, lažne novice so dimna zavesa, za katero se skriva resnica, ki je za tiste, ki imajo dejansko oblast, predragocena, da bi jo želeli obelodaniti ali deliti. Če časovno omejim svoje razmišljanje, bi lahko rekel, da smo v mednarodnem prostoru od 11. septembra 2001 dalje priča pravemu Rossinijevemu »crescendu« v uporabi laži in obrekovanja. Skoraj vsak svetovni voditelj je v zadnjih letih zagotovil svoj doprinos. Imamo kar nekaj šol lažnih novic: Bushevo, Blairevo, Zapaterovo, Sarkozyjevo, Hollandovo, Camerounovo ali Trumpovo. Vse šole so v napihovanju lažnih novic dosegle določene cilje in oblikovale zarotniške zgodbe, ki so nas pripeljale do precej bolj nestabilnega mednarodnega prostora.

Grešniki ponavadi najbolj ognjevito napadajo domnevno prisotnost lastnega greha v drugih osebah, in, kot smo vsak dan priča v Sloveniji, najraje oblikujejo izmišljene zarotniške zgodbe v upanju, da bodo eliminirali nasprotnike in politični prostor preoblikovali sebi v prid. Obrekujejo, obrekujejo in na koncu nekaj le ostane! Podobno kot na primer ostajajo skoraj dvesto let žive, zaradi Dumajeve domišljije, (ne)resnice napisane v Protokolih sionskih modrecev. Komplotizem je bolezen tako levega kot desnega političnega spektra, ki svojo moč črpa v lahkovernosti, v banalnosti in v slabi veri, a največjo moč mu da popolno pomanjkanje kritične analize informacij oziroma pomanjkanje metode pri razumevanju razpoložljivih virov. Odsotnost uravnoteženega razmišljanja se dandanes propagira s svetlobno hitrostjo zaradi prisotnosti interneta in socialnih omrežji, ki se lahko zelo hitro sprevržejo iz izredno koristnega sistema v najbolj smrtonosno orožje človekovega uma.

Prav na socialnih omrežjih se v zadnjih letih širi ideja o zaroti imenovani Plan Kalergi ali bolje rečeno plan o uničenju evropske rase in kulture, ki naj bi ga na začetku prejšnjega stoletja teoretiziral in oblikoval kasnejši ustanovitelj mednarodne Panevrope Richard Coudenhove-Kalergi. Na spletu že dobro desetletje kroži kratek stavek iz njegove knjige »Praktični idealizem« (1925), ki je popolnoma izvzet iz konteksta, a je postal temelj, na katerem nekateri neumni, nepismeni intelektualci trdijo, da je človek, kateremu danes dolgujemo skupno evropsko pot, načrtoval uničenje evropske identitete ter si je želel čim večjo masovno migracijo iz Afrike in Azije zato, da bi prišlo do mešane svetovne rase. Na žalost ugotavljamo, da opisani izmišljotini nekritično nasedajo tudi številni slovenski mediji in polpismeni publicisti. Človek, ki se je boril za preživetje Evrope, evropskih držav, evropskih narodov in je po pokolu prve svetovne vojne iskal možne rešitve za ponovno geopolitično renesanso našega kontinenta na podlagi njegove edinstvene multikulturne tradicije, v bran demokracije in svobode ter vse to v času prevzema svetovne oblasti s strani Združenih držav Amerike in nevarne sovjetske revolucije, naj bi načrtno razmišljal in podpiral Evro-arabijo oziroma postal predhodnik nacističnih rasnih eksperimentov?!

Očitno nekdo želi načrtno pomešati realne Panevropske ideale, ki temeljijo na zgodovini naših narodov, na neponovljivi kulturi, na krščanskih vrednotah, z načrti drugih, na primer s Sorosovim skladom Open Society in njegovim neposrednim angažiranjem pri številnih prevzemih oblasti v zadnjih desetletjih, ali pa z novimi neonacističnimi gibanji, ki ponovno iščejo svoj prostor v evropskem političnem sistemu.

Coudenhove-Kalergi, sin avstro-ogrskega diplomata ter japonske matere, se je rodil v Tokiu in je bil član ene od najstarejših plemiških družin Bohemije. Bil je evropski, mittelevropski kozmopolit v najplemenitejšem smislu besede. Poznal je edinstvenost avstro-ogrskega cesarstva, ki je temeljilo na spoštovanju in enakopravnosti vseh svojih narodov, ter na tem utemeljil teorijo o možnem sobivanju vseh celinskih narodov znotraj bodoče Panevrope, ki ni bila predvidena kot federacija temveč kot nujna konfederacija držav, držav, ki bi sicer bile premajhne za samostojno preživetje v času velikih mednarodnih sprememb. Lahko bi rekli, da je bil razsvetljen konservativec. Ne glede na sodobno propagando, ki prihaja iz bruseljskih pisarn, se skupni Evropski projekt ni rodil sredi druge svetovne vojne na otoku Ventotene in z Manifestom Altiera Spinellija. Dvajset let pred tem je Kalergi na Dunaju združil več kot 2000 najpomembnejših politikov stare celine – med katerimi sta bila tudi Korošec in Gosar – in ustanovil Panevropsko gibanje. Njegov častni predsednik je postal francoski zunanji minister Aristide Briand, človek, ki je delil Kalergijevo idejo o nujnosti francosko-nemške sprave. Oče Panevropske ideje ni bil ne desni in ne levi. Bil je človek, ki je razmišljal in analiziral. In ker se ni dal politično popredalčkati sta ga zasovražila tako nacizem kot komunizem. V Sloveniji smo morali počakati devetdeseta leta prejšnjega stoletja, da je lahko France Bučar ponovno ustanovil Slovensko panevropsko gibanje in da je preko njega demokratiziral našo državo oziroma krojil mednarodne stike. In ker se Coudnhove-Kalergi ni dal ujeti v vsakdanjo politiko, ga je vsakdanja politika skušala zlorabiti tako, da je njegove besede, vsakič ko je bilo potrebno, zlonamerno interpretirala, da bi ga in – če dovolite, da v tem trenutku govorim tudi kot predsednik slovenskega panevropskega gibanja – da bi nas onemogočila v družbenem političnem udejstvovanju.

Laž o Kalergijevem planu iztrebljanja evropskih narodov, ki kroži po svetovnem spletu, se je utemeljila v knjigi političnega agitatorja, avstrijskega negacionista nacističnih simpatij, Gerda Hosnika »Adijo Evropa«, ki je izšla leta 2005 pri založbi Bright-Rainbow. Z uporabo natančnega jezikovnega dekonstruktivizma in načrtne zlorabe Kalergijevih misli je Hosnik analizo o morebitnih socialnih spremembah predstavil kot željo in plan za uničevanje Evrope.

Inkriminirane besede, izvzete iz celotnega konteksta, se nahajajo v četrtem poglavju Praktičnega idealizma. Na eni strani in pol 180 strani dolge knjige piše, da »v daljni prihodnosti bo človek mešanica različnih ras. Današnje rase in socialni razredi bodo padli pod pritiskom časa, razdalje in predsodkov. Bodočo raso bo predstavljala evroaziatsko-afriška mešanica narodov«.

Iz takšnega teoretičnega predvidevanja daljne prihodnosti, torej iz čiste analize pretekle zgodovine, se rodi predstava o rasnem Planu. Vendar da bolj utemeljeno dokažem neumnost opisanega pristopa, si bom tudi sam dovolil enako zlorabo Kalergijevih besed. V istem poglavju, iz katerega je Hosnik črpal dokaze o veliki zaroti proti evropski rasi, ki naj bi danes predstavljala podlago za pasivnost evropske politike pred masovnimi migracijami, avtor piše, da »mešane rase proizvajajo ljudi brez karakterja, ki ne poznajo mere v obnašanju, so šibkega značaja in objektivno nezvesti. (…) Medtem ko je tipičen evropski predstavnik mešane rase ruski državljan, je njegov antipod otoški Anglež oziroma človek, ki je skozi zgodovino zaznal najmanjši odstotek rasne mešanice. Anglež predstavlja karakterialno moč svobodnega človeka, ki nam je podaril kategorijo Gentelmena«. A lahko potemtakem sklepamo tudi, da je v resnici Coudenhove-Kalergi oblikoval mogočen plan nadvlade čiste angleške rase nad Rusijo? Seveda lahko, če bomo ostali še naprej ujeti v past zlonamerne manipulacije. V kolikor pa smo pripravljeni biti svobodni ljudje, ki uporabljajo razum in pamet, bomo raje naredili nekaj, kar na žalost postaja zadnje čase revolucionarno dejanje: vzeli bomo v roke knjigo, jo prebrali v celoti in si ustvarili lastno mnenje! Vsakič, ko bomo tako ukrepali, bomo ponovno postali družbenopolitični subjekt in ne le pasiven objekt tuje volje. Lastno mnenje, mnenje državljanov, je tisto, česar se voditelji, politiki najbolj bojijo. Richard Coudenhove-Kalergi je imel plan, a ta plan je bila velika združena Evropa, ki bi temeljila na spoštovanju posameznih zgodovin, na skupnih krščanskih vrednotah in na enakopravnosti vseh držav od Poljske do Portugalske. Panevropa, kakor si jo je zamislil, bi bila precej bolj enostavna in pravična od današnje Evropske unije. Na nas je, da se v duhu ter na podlagi vrednot medsebojnega spoštovanja, ki nam jih je zapustil, še naprej borimo za boljši jutri. Če so, kot je sam zapisal, migracije zgodovinsko neizbežno dejstvo, to še ne pomeni, da moramo predati naš način življenja, naše vrednote, naše tradicije ali našo kulturo. Samo če se bomo kot Evropejci zavedali naše izjemne posebnosti, bomo lahko zagotovili prihodnost našemu prostoru in primerno sprejeli vanj migrante. Vendar to še zdaleč ne pomeni politike odprtih vrat pred vsakim migrantskim valom, s katerim se poskuša destabilizirati naš svet.

Mi Panevropejci živimo nenehno v duhu našega ustanovitelja, ki je nekoč, ko ga niso izbrali za Nobelovega nagrajenca, dejal, da je bolje si zaslužiti Nobelovo nagrado in je ne dobiti, kot jo dobiti in si jo ne zaslužiti. Prepričani smo v poštenost in splošno dobro naših dejanj. Zato sem po dolgih letih molčanja pred neumnostmi, ki krožijo po spletu, začutil dolžnost, da izkoristim priložnost, ki mi jo ponuja prisotnost v medijskem prostoru, da enkrat za vselej pred manipulacijami zaščitim organizacijo in vse člane, katerim imam v Sloveniji čast predsedovati od leta 2012 oz. v svetu predstavljati kot član mednarodnega predsedstva. Nihče od leta 1924 ni naredil več za Evropo in za njene narode, zato nima nihče pravice, da nad nami izvaja Rossinijev crescendo obrekovanja! Upam, da bo to moje razmišljanje pomagalo pri tem, da bodo mogočni topovski streli utihnili in se bo zaslišala resnica.

Ne spreglejte: