Ljubljana, sobota, 25. maj 2019, 01:14

Zgledi sprave

Tone Gorjup
Foto © ARO

Nekateri so mi dali vedeti, da je brskanje po preteklosti brez pomena, zato sem bil nekaj časa v dvomih, ali je prav, da opozorim na stoletnice rojstva mučenca za vero Jaroslava Kiklja, na smrt obsojenega duhovnika Jožka Kraglja in Jožeta Mavsarja, ki se je brez sence sovraštva srečal z enim od morilcev svoje družine. Vse tri je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Če želimo vedeti kako, se moramo vrniti v polpreteklo zgodovino. Je možno biti usmerjen v prihodnost in se ozirati nazaj v preteklost? Na levici, ki nam trenutno vlada, bi rekli, da ne. Zato sem bil nadvse presenečen, da predsednik druge največje vladne stranke Dejan Židan ugotavlja, da si ljudje želijo slišati, da niso pozabljene vrednote, ki so nam jih priborili slovenski partizani in partizanke. Povsem razumljivo, saj je njegova stranka zakoreninjena v komunistični partiji.

Pogled v preteklost je za levo stran političnega prostora, če jo sploh lahko tako imenujemo, nujnost, saj ne more rezati lastnih korenin. Gre za spomin na medvojne dogodke od tragedij in junaštev, do revolucije, ki so jo desetletja opevali, danes pa je prepovedana oziroma na »indeksu« sovražnega govora. In teh ni malo. Šele vstopli smo v leto 2019 in že sta za nami spominski slovesnosti pri Treh žebljih na Osankarici in na Suhorju pri Metliki; na veliko napovedujejo nov partizanski film Preboj. Spoštljiv odnos do tistih, ki so trpeli, ki so bili ubiti in tistih, ki so bili zaznamovani za vse življenje, je nujen. Pogosto pa se dogaja, da prav ta spominska srečanja poglabljajo prepad v našem narodu in vnaprej onemogočajo skupna prizadevanja v dobro vseh. Dejan Židan je na Osankarici upravičeno opozoril, da je zgodovina polna dokazov, kako se iz majhnih nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju. Lep primer tega je Jaroslav Kikelj.

V Trstu rojen predsednik katoliškega društva študentov medicine Vir Jaroslav Kikelj, ubit 18. marca 1942 na Streliški ulici v Ljubljani, je bil žrtev vosovskega likvidatorja, potem ko ga je OF obsodila na smrt. O njegovi krivdi med drugim zgovorno priča zapis živečega pisatelja Zorka Simčiča: »Čist človek. Primorskih korenin. Slovenec, ki bi za slovenstvo in krščanstvo dal življenje, fant, ki ga dolga leta poznam - kako verjeti, da je izdajalec? Še posebej, kako verjeti njim, ki so ga umorili, če dan zatem sošolec boljševik prinese v razred fotografijo Kiklja v ... fašistični obleki ! Pogledal sem jo, zmajal z glavo. Pa se tudi nasmehnil sošolcu, ko sem mu namignil, da je obleka fašista osvetljena z desne, Kikljev obraz pa z leve. " Ti! Pazi se! " mi je zagrozil.« Če vzamemo primer Kiklja in številne obtožbe, ki so se nanj zvrnile s strani tistih, ki so opravičevali in še opravičujejo njegov umor, razumemo, kaj je - kot danes radi rečemo - »sovražni govor«. A to ni sovražni govor, ampak laž.

Tudi Lojze Grozde je bil svoj čas narodni izdajalec, a postopek za beatifikacijo je razkril številne podrobnosti o njem, tudi iz zadnjih ur življenja in o tistih, ki so ga mučili ter nazadnje umorili. Zbrano gradivo in pričevanja so dragocena za razčiščevanje polpretekle zgodovine, kateremu prav stranke, ki so izšle iz zmagovitega revolucionarnega tabora, najbolj nasprotujejo. Morda je tudi zato prav, da bodo o Jaroslavu Kiklju presojale različne komisije, ki bodo dobile v pregled dokumentacijo za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja.

Duhovnik Jožko Kragelj, posvečen 8. decembra 1942, je že kot kaplan v Idriji občutil težko roko partije. Leta 1948 so ga zaprli in obsodili na smrt z ustrelitvijo, pozneje sodbo spremenili na dvajset let prisilnega dela in nazadnje znižali. Sedem let in pol je preživel v različnih zaporih, bunkerjih, samicah in delovnih taboriščih. Njegova knjiga Moje celice nazorno razkriva polpreteklo zgodovino, ki je po mnenju nekaterih ne bi smeli poznati.

Tretji stoletnik, prelat Jože Mavsar, je doma iz Šentruperta. Drugo svetovno vojno je dočakal kot bogoslovec v Ljubljani. Partizani so 27. decembra 1942 na grozovit način umorili njegova starša, štiri brate in sestro; njemu je z enim od bratov uspelo pobegniti. Kot duhovnik je deloval v ameriški Montani. Ob obisku domače župnije leta 1993 je med mašo javno povedal, da je morilcem svojih domačih odpustil. Z enim od njih se je pozneje srečal na samem in mu ponudil roko sprave.

Vsi trije navedeni, Kikelj, Kragelj in Mavsar, nas nagovarjajo k odpuščanju in spravi. Naj bodo dogodki, ki se bodo zvrstili ob stoletnici njihovega rojstva, naravnani v to smer. Bodo takšne tudi letošnje Dražgoše?

Ne spreglejte: