Ljubljana, nedelja, 24. marec 2019, 02:21

Papež: Kristjan ve, da je grešnik kot vsi ostali

splošna avdienca
Foto © vaticannews.va

"Kristjan ni nekdo, ki si prizadeva biti boljši od drugih. Ve, da je grešnik kot vsi ostali. Kristjan je enostavno človek, ki se zaustavi pred novim gorečim grmom."

Med prvo splošno avdienco v novem letu je papež Frančišek nadaljeval kateheze o Očenašu. Kot je dejal, je Očenaš umeščen v središče Jezusovega govora na gori. Izpostavil je, da je krščanska molitev stalni pogovor z Očetom, ki ne potrebuje veliko govorjenja. Očenaš je tiha molitev. Dovolj je, da se postavimo pod Očetov pogled in se spomnimo njegove očetovske ljubezni.

Matejev evangelij besedilo o Očenašu umesti na strateško točko, in sicer v središče Jezusovega govora na gori. Jezus se povzpne na goro ob jezeru in sede. Okoli njega je zbran krog najožjih učencev in velika množica neznanih obrazov. Ta raznovrstna množica kot prva prejme molitev Očenaš.

Ta razporeditev je zelo pomenljiva, kajti v tem dolgem učenju, ki ga poznamo pod imenom »govor na gori« (glej 5,1-7,27), Jezus strne temeljne vidike svojega sporočila. Uvod je kakor okrašen lok za praznovanje – to so blagri. Jezus s srečo okrona vrsto kategorij oseb, ki v njegovem času – in v našem – niso bile ravno cenjene. Blagor ubogim, krotkim, usmiljenim, ponižnim v srcu itn. »To je revolucija evangelija,« je izpostavil papež. »Kjer je evangelij, tam je revolucija. Evangelij ne pušča miru, ampak spodbuja, je revolucionaren. Vse osebe, zmožne ljubezni, delavci za mir, ki so do takrat bili na obrobju zgodovine, so graditelji Božjega kraljestva. Kakor da bi Jezus rekel: naprej, vi, ki v srcu nosite skrivnost Boga, ki je razodel svojo vsemogočnost v ljubezni in odpuščanju!«

Ta vstopni portal, ki prevrača vrednote zgodovine, podpira novost evangelija. Postave ni treba odpraviti, ampak potrebuje novo interpretacijo, ki jo bo pripeljala k njenemu izvornemu smislu. Če ima oseba dobro srce, dovzetno za ljubezen, razume, da mora vsaka Božja beseda biti utelešena vse do zadnjega. Ljubezen nima meja. Ljubi se lahko zakonca, prijatelja in celo sovražnika s popolnoma novim pogledom. Jezus pravi: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,44-45).

Kot je poudaril papež Frančišek, je to pomembna skrivnost, ki je osnova vsega govora na gori: bodite otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. Za ta poglavja iz Matejevega evangelija se zdi, da so moralni govor, opozarjajo na zahtevno etiko, ki se zdi neuresničljiva. Nasprotno pa odkrijemo, da so predvsem teološki govor. »Kristjan ni nekdo, ki si prizadeva biti boljši od drugih. Ve, da je grešnik kot vsi ostali. Kristjan je enostavno človek, ki se zaustavi pred novim gorečim grmom, pred razodetjem Boga, ki ne prinaša uganke o neizgovorljivem imenu, ampak ki pravi svojim otrokom, naj ga kličejo z imenom Oče, naj se pustijo prenoviti njegovi moči in naj odsevajo žarek njegove dobrote za ta svet, ki ga tako zelo žeja, ki tako zelo čaka na dobre novice.«

Jezus torej naredi uvod v nauk o molitvi Očenaš na način, da vzpostavi distanco do dveh skupin tistega časa. Predvsem do hinavcev: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem« (Mt 6,5). Obstajajo ljudje, ki znajo napletati ateistične molitve brez Boga in to počnejo, da bi jih ljudje občudovali. »Krščanska molitev pa nima druge verodostojne priče kakor svoje vesti, kjer se tesno prepleta stalni pogovor z Očetom,« je dejal papež in spomnil na Jezusove besede: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem« (Mt 6,6).

Zatem se Jezus distancira od molitve poganov: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Jezus tukaj morda namiguje na tisto captatio benevolentiae, ki je bil nujen uvod v mnoge starodavne molitve: božanstvo je moralo biti na nek način pomirjeno z vrsto dolgih hvalnic. Papež je spomnil na preroka Elijo in prizor na gori Karmel. Baalovi duhovniki so vzklikali, plesali in prosili mnoge stvari, da bi jih njihov bog uslišal. Elija pa je molčal in Gospod se je obrnil k njemu. Pogani mislijo, da se moli z veliko govorjenja. Tudi mnogi kristjani so prepričani, da moliti pomeni govoriti Bogu kakor papagaji. A molitev se dogaja v srcu. »Ti pa, ko moliš, pravi Jezus, se obrni na Boga kot otrok na svojega očeta, ki ve, kaj potrebuješ, še preden ga to prosiš (glej Mt 6,8). Očenaš je lahko tudi tiha molitev. Dovolj je, da se postavimo pod Očetov pogled in se spomnimo njegove očetovske ljubezni. To zadostuje, da smo uslišani.«

Lepo je vedeti, da naš Bog ne potrebuje žrtev, da bi ga osvojili. Naš Bog ne potrebuje ničesar. Pri molitvi prosi samo, da imamo odprt komunikacijski kanal z Njim, da bi se vedno spoznavali kot njegovi ljubljeni otroci. On nas zelo ljubi.

Ne spreglejte: